VSM Sklep I Ip 707/2017

I. Pritožba se zavrne in se v IV. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod I ustavilo izvršbo glede izterjave celotne glavnice in zamudnih obresti od glavnice nad zneskom 61.180,17 EUR, pod II ustavilo izvršbo z rubežem dolžnikove denarne terjatve do N.N., pod III ustavilo izvršbo z rubežem gotovine iz naslova incasa v M.c. v L., pod IV pa odločilo, da se ugovor po izteku roka v delu, v katerem je dolžnik ugovarjal, da je s plačilom 1.550.000,00 SIT na podlagi izvensodne poravnave z dne 18. 11. 2002 terjatev, ki je predmet izvršbe, v celoti prenehala, zavrne.

2Zoper IV. točko izreka se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Povzame svoje ugovorne navedbe. Izpostavi, da kljub njegovim zamudam pri plačilu posameznih obrokov iz sklenjene izvensodne poravnave z dne 18. 11. 2002, upnica ni nadaljevala z izvršbo v času izpolnjevanja obveznosti iz poravnave, tako da je bila poravnava z njegove strani v celoti izpolnjena oziroma je dejansko plačal celo nekaj več kot je bilo dogovorjeno. Po njegovem je potrebno poravnavo presojati v takšnem kontekstu, da je bila upnica upravičena nadaljevati z izvršbo tekom trajanja izpolnjevanja obveznosti iz poravnave, ne pa, kot to tolmači sodišče, da je bila upnica upravičena sprejeti vsa plačila po poravnavi ter da je šele mnogo po sklenjeni poravnavi obvestila sodišče, da zgolj delno umika svoj zahtevek iz predloga za izvršbo. Ocenjuje, da je pri presoji zadeve potrebno upoštevati kompleksnost celotne zadeve. Vsebino in posledice poravnave mora sodišče presojati v kontekstu, da sta podpisnika poravnave s sklenitvijo le te uredila vsa odprta vprašanja, tako tista, ki se tičejo višine dolga, kot glede vprašanja pravilnosti obrestne mere in pravilnosti upoštevanja izvršenih plačil, in sta sporazumno določila višino dolga na dan sklenitve poravnave na 6.500,00 EUR. Upnica tako ni upravičena nadaljevati izvršbe za znesek 76.336,00 EUR, kar je več kot 10 kratnik v poravnavi dogovorjenega zneska. Sodišču očita, da je sklep v izpodbijanem delu pomanjkljiv in nepravilen, ker sodišče v obrazložitvi le tega ni zapisalo, kaj bo v primeru pravnomočnosti izpodbijanega sklepa z njegovim ugovorom o nepravilnosti, nezakonitosti in protipravnosti dogovorjene višine obrestne mere, kateremu je priložil judikate. Navede, da je podal nasprotni zahtevek iz naslova škode, ki mu je nastala, ker upnica ni vrnila zarubljenih stvari oziroma ker so bile le-te ob vrnitvi v bistveno manj vrednem stanju kot ob rubežu. Tudi za ugotovitev te vrednosti škode, ki ni bila upoštevana pri sklenitvi poravnave dne 18. 11. 2002, bi moralo sodišče napotiti upnika na pot pravde, če se bo nadaljevalo s tem postopkom. Zahtevek upnice po plačilu zneska 61.180,00 5. 5. 2005 oziroma njen zahtevek v višini 76.336,78, kot je bil podan na obravnavi oziroma tam podana poravnalna ponudba, je povsem absurden, glede na dejstvo, da sta se 18. 11. 2002 poravnala za znesek 6.500,00 EUR, kar je tudi plačal. Če že, bi bila upnica upravičena nadaljevati izvršbo za neplačani del od v poravnavi dogovorjenih 6.500,00 EUR, kar pa je bila tako ali tako v celoti plačano. V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanega dela sklepa v smeri ustavitve postopka, podredno za njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje z napotilom, da ga je sodišče prve stopnje dolžno napotiti na pot pravde, da uveljavi nedopustnost, nezakonitost in protipravnost dogovorjene obrestne mere, ter višino škode, ki mu je nastala zaradi manjvrednosti stvari po poravnavi z dne 18. 11. 2002, in povrnitev stroškov postopka, ki so mu nastali od poravnave dalje.

3V odgovoru na pritožbo upnica nasprotuje pritožbenim izvajanjem in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je vlogo dolžnika z dne 7. 4. 2010 pravilno obravnavalo po 56. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), na podlagi katerega je mogoče vse do konca izvršilnega postopka vložiti ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in sicer tudi po izteku osmih dni, če je to dejstvo nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi in ga dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (ugovor po izteku roka). Slednjega je sodišče v izpodbijanem delu sklepa zavrnilo z obrazložitvijo, da se dolžnik ni držal dogovorjene dinamike plačevanja po sklenjeni izvensodni poravnavi z dne 18. 11. 2002 (kar je bil pogoj), saj je večkrat zamudil s plačilom zapadlih obrokov, zato upnica navkljub plačilu dogovorjenega zneska 6.500,00 EUR, ni bila dolžna podati umika predloga za izvršbo v predmetni zadevi in je z izvršbo utemeljeno nadaljevala. Izterjevana terjatev s plačilom več kot dogovorjenih 6.500,00 EUR ni v celoti prenehala in ni pogojev za ustavitev postopka.

6Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Za svojo odločitev je navedlo popolne, jasne in preverljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje tudi sklicuje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji dolžnika pa pojasnjuje:

7Dolžnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za razlago izvensodne poravnave v smeri, da je bila upnica upravičena nadaljevati z izvršbo le tekom trajanja izpolnjevanja obveznosti iz poravnave, ne pa da je bila upravičena sprejeti vsa plačila po poravnavi in da je šele mnogo po poravnavi obvestila sodišče, da zgolj delno umika svoj zahtevek iz predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzelo določbe izvensodne poravnave, iz katerih izhaja, da se je upnica zavezala da bo, ko bo dolg v višini 6.500,00 EUR v celoti poplačan, vendar pod pogojem, da se bo dolg poravnaval redno tedensko, umaknila predmetni predlog za izvršbo. Potem, ko je ugotovilo, da dolžnik dolga ni redno poravnaval, kar je izhajalo celo iz listin, ki jih je sam priložil, je zaključilo, da upnica ni bila dolžna umakniti predloga za izvršbo in je utemeljeno nadaljevala z izvršbo. Izhajajoč iz pritožbenih navedb je izpostaviti, da je bila pred sklenitvijo izvensodne poravnave izvršba že v teku, v času sklenitve in izpolnjevanja le te izvršba ni bila niti odložena, niti ustavljena, zato za samo nadaljevanje izvršbe, v nasprotju s pritožnikovimi navedbami, upnici ni bilo potrebno ničesar storiti. Le v primeru, da bi dolžnik svojo obveznost po izvensodni poravnavi v celoti in predvsem pravočasno izpolnil, so določbe izvensodne poravnave nalagale upnici obveznost, da predlog za izvršbo v predmetni zadevi umakne. Tako se je s plačili, ki jih je dolžnik opravil, terjatev, ki se izterjuje v predmetnem postopku, zmanjšala. O tem, kolikšna je, bo sodišče prve stopnje odločalo po pravnomočnosti tega sklepa (glej točko 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

8Nadalje ni mogoče pritrditi dolžnikovim pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru upoštevati kompleksnost celotne zadeve. V 82. členu Obligacijskega zakonika je določeno, da se določila pogodbe¹ uporabljajo tako, kot se glasijo, v primeru spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Vsebino konkretnih in posamičnih pravnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, lahko sodišče ugotovi na podlagi (in v mejah) trditev pogodbenih strank o vsebini tega razmerja, in na podlagi dokazov, ki jih stranki predlagata (primerjaj 7. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V tej zvezi je oceniti, da so določbe izvensodne poravnave, ki sta jo 18. 11. 2002 sklenili stranki postopka, jasne in ne puščajo dvomov o vsebini dogovorjenega. Kot ključna se pokaže pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se dolžnik ni držal določb izvensodne poravnave, zato upnica ni bila dolžna izpolniti (svojih) prevzetih obveznosti (ugovor neizpolnjene pogodbe). Razlogi, zakaj sta se stranki v izvensodni poravnavi dogovorili za plačilo samo 6.500,00 EUR, v tej fazi postopka niso relevantni. Dolg, ki se izterjuje v predmetnem postopku, izhaja iz dveh notarskih zapisov kot izvršilnih naslovov, ki zavezujeta, dokler ne bosta razveljavljena ali izrečena za nična.

9Prav tako ne drži pritožnikov očitek sodišču, da ni ničesar zapisalo, kaj bo z njegovim ugovorom o nepravilnosti, nezakonitosti in protipravnosti dogovorjene višine obrestne mere, v posledici česar je izpodbijani sklep pomanjkljiv in nepravilen. Sodišče prve stopnje je namreč v 2. točki obrazložitve pojasnilo, da je bil dolžnik v zvezi z ugovornimi navedbami po 59. členu takrat veljavnega ZIZ napoten na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Dolžnik je sicer ravnal po napotilu, vendar se je njegova tožba po sklepu Okrožnega sodišča v Mariboru II P 796/2000 z dne 20. 11. 2002 štela za umaknjeno, zaradi česar so nastopili enaki učinki, kot če tožba na podlagi napotila sodišča ne bi bila vložena in bi bil ugovor v spornem delu umaknjen. S povzetim se pritožbeno sodišče strinja.

10V zvezi z dolžnikovo pritožbeno navedbo, da sodišče ni odločilo o njegovem zahtevku oziroma predlogu, da ga sodišče napoti na pot pravde, da se ugotovijo nepravilnosti v zvezi s sklenjeno posojilno pogodbo, je pojasniti, da v sedaj veljavnem ZIZ-u določbe, ki bi sodišču nalagale takšno napotitev, ni. Iz 59. člena ZIZ izhaja, da lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, torej je na dolžniku, da se sam odloči, ali bo po pravnomočnem sklepu o ugovoru sprožil pravdni oziroma drug ustrezen postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, pri čemer je vezan na rok. Izpostaviti je, da sta tako teorija kot sodna praksa² enotni, da lahko dolžnik s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe izpodbija le dovoljenost izvršbe, ne pa obstoja in višine terjatve, navedene v izvršilnem naslovu. Kot izhaja iz listin v spisu je dolžnik tožbo za nedopustnost izvršbe že vložil 16. 10. 2000, vendar se je ta štela za umaknjeno (sklep Okrožnega sodišča v Mariboru II P 796/2000 z dne 20. 11. 2002). Sicer pa ima dolžnik neodvisno od tega možnost, da izpodbija veljavnost izvršilnega naslova s tožbo in tam uveljavlja vsebinske pomanjkljivosti, ki vplivajo na veljavnost sklenjenega pravnega posla. V obravnavanem primeru predložena notarska zapisa predstavljata veljavna in za izvršbo primerna izvršilna naslova, vse dokler le ta ne bosta razveljavljena ali izrečena za nična.

Tudi v pritožbi zatrjevani odškodninski zahtevek zoper upnico iz naslova nevrnjenih zarubljenih stvari oziroma manj vrednosti vrnjenih zarubljenih stvari mora dolžnik uveljavljati v pravdnem postopku, za napotitev dolžnika na pravdo pa izvršilno sodišče v nasprotju s pritožbenim zavzemanjem, nima pooblastil.

11Po obrazloženem pritožba dolžnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu - IV. točki izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2 točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12O pritožbenih stroških dolžnika ni bilo odločeno, ker jih ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navedbe upnice v odgovoru na pritožbo, s katerimi pritrjuje prvostopenjskim razlogom, k pritožbeni presoji niso pripomogle, zato sama krije svoje stroške, ki jih je imela s to vlogo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Poravnava je dvostranska, vzajemna in odplačna pogodba, s katero stranki z vzajemnimi popustitvami prekineta spor oziroma odpravita negotovosti in določita svoje vzajemne pravice in obveznosti.
² V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 214, tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 603/2006, II Ips 81/2007, III Ips 60/2010.