VSRS Sklep II Ips 306/2016

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na razliko med prisojenim in vtoževanim zneskom mesečne rente (II. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v povezavi s IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje), in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine delno ugodilo, tako da je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 55.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), povračilo prevoznih stroškov v višini 134,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter mesečno rento v neto znesku 330,00 EUR od 1. 9. 2014 dalje (III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika (V. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v IV. točki njenega izreka za znesek 7.720,00 EUR s pripadki (glede izgubljenega zaslužka za čas od začetka leta 2012 do septembra 2014) in v V. točki njenega izreka (stroškovna odločitev) ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). V preostanku je pritožbi zavrnilo (II. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo z končno odločbo (III. točka izreka).

3Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, s katero izpodbija odločitev pritožbenega sodišča v delu, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper zavrnitveni del sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s plačilom mesečne rente. Od vtoževane mesečne rente v višini 1.246,43 EUR mu je bila pravnomočno prisojena mesečna renta v višini 330,00 EUR. V reviziji uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter povračilo revizijskih stroškov.

4Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5V zvezi z mesečno rento izhajajo iz sodb sodišč nižjih stopenj naslednja bistvena dejstva:

- tožnik je bil 22. 12. 2011 hudo poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka toženke;

- pred škodnim dogodkom je (od aprila 2008) kot samostojni podjetnik opravljal dejavnost pleskarstva ob pomoči sinov in zaposlenih delavcev;

- po nesreči sam za delo ni bil več sposoben, zato sta posle, ki so bili sklenjeni že pred nesrečo, v okviru njegovega podjema dokončala sinova;

- 31. 5. 2013 je tožnik z dejavnostjo prenehal;

- pred nesrečo, v letu 2011, je tožnikov čisti mesečni dohodek iz dejavnosti znašal 818,26 EUR, po nesreči pa 728,50 EUR (v letu 2012) in 3.635,55 EUR (v prvi polovici leta 2013);

- z odločbo ZPIZ je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in invalidsko upokojen, pri čemer mu je bila od 1. 6. 2013 priznana invalidska pokojnina v višini 487,81 EUR.

Presoja sodišč nižjih stopenj

6Sodišči nižjih stopenj sta mesečno rento (kot odmeno za zmanjšanje tožnikovih dohodkov zaradi škodnega dogodka) določili kot razliko med tožnikovim povprečnim mesečnim neto dohodkom iz leta 2011 ter njegovo invalidsko pokojnino. Prav dohodek iz leta 2011 naj bi odražal stanje, kakšno naj bi se po normalnem teku stvari (torej če do nesreče ne bi prišlo) preneslo v prihodnje. Precejšnjega povečanja prihodkov zlasti v zadnjega pol leta pred prenehanjem opravljanja dejavnosti v letu 2013 sodišči nista upoštevali, saj naj bi šlo za izjemen dogodek in ne za normalen tek stvari. Pri tem naj bi bilo bistveno tudi to, da sta delo po nesreči opravila tožnikova sinova po že prej sklenjenih pogodbah, pri čemer tožnik ni sodeloval.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

7Revident vztraja, da bi bilo treba pri določitvi mesečne rente izhajati iz njegovega povprečnega mesečnega dohodka v obdobju od leta 2011 do maja 2013, ne pa le v letu 2011. Od začetka opravljanja dejavnosti v letu 2008 naj bi bil posel v porastu, zato naj bi tudi večji dohodki v letu 2013 ne predstavljali izrednega dogodka. Zmotno naj bi bilo stališče, da bi bilo to obdobje upoštevno le, če bi tudi tožnik sam delal. Bistven naj bi bil zaslužek, ne pa, kdo je delo dejansko opravil. Tudi sicer naj bi bila napačno ugotovljena višina povprečnega mesečnega dohodka v letu 2011, saj naj bi bilo treba upoštevati celotni zaslužek in ne le čistega (davčnega) dobička.

O utemeljenosti revizije

8Revizija je utemeljena.

9Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je obravnavalo samo tiste revizijske navedbe, ki so dovolj jasne, razumljive, smiselne in ki niso očitno neutemeljene. Na revizijske navedbe, ki tega standarda ne dosegajo (take so izrazito navedbe o nepravilno ugotovljenem dohodku iz leta 2011, ki se nahajajo v zadnjem odstavku na 4. strani in v prvem odstavku na 5. strani revizije), zato revizijsko sodišče ni odgovarjalo. Prav tako se ni opredeljevalo do revidentovega sklicevanja na dve odločbi Vrhovnega sodišča, ki sta navedeni na 4. strani revizije. Revident namreč ne pove, na katero stališče v teh odločbah se sklicuje in v čem nanj bi bilo pomembno za odločitev o reviziji. Zato tudi ne more povedati, ali izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse.

10Revidentov osrednji in skozi celotno revizijo prepletajoči ter ponavljajoči se očitek je namenjen podlagi za izračun izgubljenega dohodka. Po njegovem mnenju bi morali sodišči kot podlago za izračun rente vzeti tožnikov dohodek od leta 2011 do maja 2013, ko je moral zaradi posledic poškodb prenehati s poslovanjem kot samostojni podjetnik. Revizijsko sodišče se je zato ukvarjalo predvsem z vprašanjem, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zapolnili pravni standard "normalen tek stvari".

11Podlago za presojo zahtevka za povrnitev škode zaradi izgubljenega zaslužka v obliki mesečne rente tvori poleg določbe drugega odstavka 174. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ) tudi določba tretjega odstavka 168. člena OZ, po kateri se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Čeprav 174. člen OZ ne govori o "normalnem teku stvari" kot merilu, po katerem se ugotavlja obseg izgubljenega zaslužka, je treba to merilo, ki odseva načelo polne odškodnine,¹ uporabljati tudi pri povrnitvi škode v primerih telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. Vrhovno sodišče je tako že izreklo: "Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka."²

12Ko govorimo o povrnitvi nečesa, kar ni obstajalo, se nujno zapletemo v protislovje. Nečesa, kar nikoli ni obstajalo, pač ni mogoče povrniti. Zato pri "povrnitvi" izgubljenega zaslužka ne gre za povrnitev, temveč za vzpostavitev; za vzpostavitev nečesa, kar bi se po predvidevanjih moralo zgoditi, pa se zato, ker je vmes posegel škodni dogodek, ni zgodilo. Pri ugotavljanju obsega te škode smo zato na tankem ledu. Le z večjo ali manjšo zanesljivostjo lahko predvidevamo, bolj ali manj ugibamo, kako bi potekal razvoj dogodkov, če ne bi bilo usodnega - škodnega - posega v tek teh dogodkov. Prihodnosti, še posebej takšne, kakršna nas pri izgubi bodočega dohodka zanima, torej prihodnosti, ki nikoli ne bo nastopila, ni mogoče zanesljivo napovedovati. Ker pa je daje odškodninsko pravo oškodovancu pravico do "povrnitve" (pravilno bi bilo zapisati: nadomestitve) izgubljenega dohodka, mora ponuditi tudi neka merila, po katerih bo sodišče ugotavljalo tako (hipotetično) škodo. Ta merila, po svojem namenu sicer procesne narave, so vključena v materialnopravni institut in v materialnopravni predpis ter (najbrž zato) tradicionalno obravnavana kot materialno pravo - čeprav so po svojem namenu enaka merilu "prostega preudarka" iz prvega odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) po svoji vsebini pa lex specialis splošnega epistemološkega napotka iz pravkar omenjene določbe ZPP.

13Strnjeno rečeno: smisel pravnega standarda "normalen tek stvari" je v tem, da sodišču omogoči, da po svoji naravi zgolj hipotetične ugotovitve o tem, kaj-bi-bilo-če-bi-bilo, čim bolj približa "hipotetični 'resnici'". Zato je v večini primerov povsem sprejemljivo, če se predpisan dokazni napotek, ki je hkrati že tudi dokazni standard, "normalen tek stvari" razlaga kot projekcija dohodkovnega stanja ob nastopu škodnega dogodka v prihodnost. Od tega trenutka dalje je namreč oškodovanec v večini primerov ostal brez dohodkov in je povsem razumno, če se hipoteza o njegovih bodočih dohodkih gradi na premisi naravnega podaljška stanja pred intervencijo škodnega dogodka v "tek stvari". Temu se potem utemeljeno reče "normalen tek stvar".

14Ko je tako, se zdi revizijsko stališče, da bi bilo treba pri zapolnjevanju "normalnega teka stvari" zajeti daljše obdobje, tja do maja 2013, na prvi (in površen) pogled neutemeljeno. Kot je prikazano v točki 11 te obrazložitve, je sodna praksa namreč standard "normalen tek stvari" res razumela kot projekcijo stanja ob nastanku škode v prihodnost in je zato oškodovančeve dohodke, kakršne je ustvarjal pred škodnim dogodkom, prenesla v prihodnost. To je seveda logično in v skladu s smislom ter namenom povrnitve škode zaradi izgubljenega zaslužka (plače, dohodka ali dobička). Stanje ob nastopu škodnega dogodka, ki ga opredeljuje plačna (dohodkovna) dinamika v razumnem obdobju neposredno pred škodnim dogodkom, se raztegne v hipotetično prihodnost.

15Vendar je obravnavani primer poseben. Poseben je zato, ker se poslovanje tožnika kot samostojnega podjetnika ni končalo s trenutkom nastopa škodnega dogodka. V statusno-pravno organizacijski obliki samostojnega podjetnika je namreč prek svojih dveh sinov posloval naprej, vse do 31. 5. 2013, ko je prenehal z dejavnostjo kot samostojni podjetnik. Podlago za napolnitev standarda "normalen tek stvari" zato ne smemo iskati v podaljšku trenutka nastopa škodnega dogodka v hipotetično prihodnost, kot sta to storili nižji sodišči, ampak je treba v "normalen tek stvari" vključiti vse tisto, kar se je z njegovim podjetjem dogajalo kasneje, še posebej, ker je bilo to posledica njegove predhodne podjetniške aktivnosti. Njegova sinova sta namreč le izpolnila zaveze iz pogodb, ki jih je že prej sklenil tožnik kot samostojni podjetnik, in poslovala naprej, tako, kot bi po "normalnem teku stvari" posloval on sam. In ker je smisel in namen standarda "normalen tek stvari" omogočiti, da so ob danih spoznavnih možnostih ugotovitve o "hipotetični 'resnici'" čim bolj zanesljive, je treba v njegovo zapolnjevanje vključiti tudi podatke o poslovanju tožnikovega podjetja v času po nastopu škodnega dogodka.

16Poleg tega je za razumevanje pojma "normalen tek stvari" pomembno še nekaj. Če naj bo razlaga tega pojma skladna z v odškodninskem pravu splošno uveljavljenim načelom polne odškodnine, po katerem mora biti položaj oškodovanca tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka, potem je treba upoštevati ne samo oškodovančeve dohodke (zaslužek) ob nastopu škodnega dogodka, ampak tudi kasnejši razvoj dogodkov. V obravnavanem primeru pomeni zahteva po upoštevanju takega dohodkovnega gibanja prav tisto, na kar opozarja revident, in na podlagi česar je tudi oblikoval rentni zahtevek.

17Zaradi zmotne zapolnitve pojma "normalen tek stvari" se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z vprašanjem dohodkovne uspešnosti tožnikovega podjetja v letih 2012 in 2013. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje ter sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen višji zahtevek za plačevanje rente, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Revizijski stroški

18Odločitev o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

¹ Načelo polne odškodnine ali vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, upošteva življenjsko dinamiko in spada med utrjena spoznanja odškodninskega prava. Gl. N. Plavšak, v: M. Juhart, N. Plavšak (urednika), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 924. Gl. tudi člen 10:101 (sicer nezavezujočih) Načel evropskega odškodninskega prava.
² Gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) št. II Ips 323/2011 z dne 6. 2. 2014, točka 7. obrazložitve. Enako sodba in sklep VS RS št. II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012, t. 8 in že prej sodba št. II Ips 352/95 z dne 4. 12. 1996. Komentatorka OZ pravi, da gre pri izračunu rente za odločitev o bodoči škodi. "O tej se odloča na podlagi predvidevanj, ocene o normalnem teku stvari, gledano iz perspektive škodnega dogodka." Gl. D. Jadek Pensa, v: M. Juhart, N. Plavšak (urednika), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1002.