VSL Sodba II Cp 1081/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva toženka je dolžna tožnikom v 15 dneh povrniti njihove stroške odgovora na pritožbo v višini 2.058,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in ugotovilo, da je izvršba na nepremičnino parc. št. 7/4, k.o. X, in na njej stoječo stavbo št. 138, ki je predmet izvršilnih postopkov pred Okrajnim sodiščem na ... In 19/2002, s pristopno zadevo In 11/2002, nedopustna, ker imata prva tožnica in drugi tožnik na navedeni nepremičnini lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo. V preostalem delu je tožbeni zahtevek prve tožnice in drugega tožnika zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tretjega tožnika in četrte tožnice.

2Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo prva toženka. Vztraja, da je v trenutku pridobitve hipoteke obstajala njena dobra vera, da je dolžnik A. A. lastnik zastavljenih nepremičnin, kar izhaja iz izpovedb prič B. B., C. C., Č. Č. in D. D. Zato je hipoteka veljavna. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je priča Č. Č. dopustil možnost seznanitve s stanjem v naravi in lastništvom prve tožnice. To iz njegove izpovedi ne izhaja, saj je izrecno navedel, da bi v primeru dvoma, da je bil opravljen nek pravni posel, ki bi preprečil nastanek varne hipoteke, to skušal razčistiti. Priča se ni spomnila, da bi bilo govora o lastništvu objekta s strani hčerke zastavitelja, torej ni dopustila možnosti, da bi bila seznanjena s stanjem v naravi in tožničinim lastništvom. Priča je dopustila zgolj možnost, da je bila seznanjena z željami kreditojemalca o razdelitvi premoženja. Da na naroku ni bilo govora o lastništvu tožnice, je potrdila priča C. C., da je bil zastavljen celoten vložek, pa je navedla tudi B. B. Pripis "last E. E." na cenitvi je F. F. dopisala sama, in sicer že po vpisu hipoteke, zato prva toženka o tem na podlagi cenitve ni mogla biti obveščena. Tudi dejstvo, da sta prizidek in parcela 7/4 izvzeta iz cenitve, ni predstavljalo jasnega signala, da lastninska razmerja na nepremičninah niso urejena. Čeprav je tožnica gradnjo financirala preko kreditov, pridobljenih pri prvi toženki, to ne zadošča za sklep o nedobrovernosti. Zavarovanja po posojilnih pogodbah so bila vpisana v zemljiški knjigi pod vložno št. 137, ki je bila last A. A. Dejstvo, da v cenitev nista bila zajeta prizidek k stanovanjski hiši in tudi ne parcela 7/4, na kateri ta stoji, pomeni zgolj, da nista bila vrednostno ocenjena. Seštevek celotne cenitve preostalih nepremičnin je bil namreč takšen, da je ustrezal varnostnemu količniku prve toženke. Tudi če bi ta dvomila v lastništvo, bi bil dvom ovržen najkasneje s sklenitvijo notarskega zapisa o zavarovanju z zastavno pravico na nepremičninah. V njem je dolžnik ponovno izjavil, da je lastnik nepremičnin. Ker je notarski zapis po Zakonu o notariatu javna listina, velja domneva, da se z njo dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Morebitna izpodbojnost domneve ne more pripeljati do zaključka, da je bila prva toženka v slabi veri pri ustanovitvi hipoteke. Bistven je obstoj dobre vere v trenutku pridobitve hipoteke in ne šele v trenutku vložitve predloga za izvršbo, prva toženka pa je bila v dobri veri v obeh primerih. Tožnika nista potrebovala dovoljenja za vpis s strani matere dolžnika, saj prepoved odtujitve nikoli ni bila vpisana v zemljiški knjigi, temveč izhaja le iz 5. člena darilne pogodbe iz leta 1986. Opustitev takšnega vpisa, ki je trajala od leta 1995 do 2016, ima za tožnika neugodne posledice, česar sta se morala zavedati, sploh tožnica, ki je pravnica. Sodišče bi moralo tehtati posledice neureditve zemljiškoknjižnega stanja na eni strani ter pridobitve hipoteke na pravnoposlovni podlagi na drugi strani. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa zmotno uporabilo materialno pravo, prva toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo so odgovorili tožniki in prerekali podane pritožbene navedbe.

4Po izteku roka za odgovor na pritožbo so tožniki v spis vložili še nujno obvestilo in dokazni predlog k odgovoru na pritožbo, ki ga pritožbeno sodišče glede na določilo drugega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo odgovora prve tožene stranke na dopolnitev odgovora tožeče stranke na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožniki v tej pravdi zoper toženki kot upnici iz izvršilnih postopkov In 19/2002 in pristopljenih izvršilnih zadev, vodenih pred Okrajnim sodiščem na ... zoper A. A., zahtevajo ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičninah parc. št. 7/1, 7/2 in 7/4, vse k. o. X, s pripadajočimi stavbami. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo glede nepremičnine parc. št. 7/4, k .o. X, na kateri imata prva tožnica in drugi tožnik lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo. Predmet pritožbene presoje je vprašanje, ali je bila prva toženka kot profesionalna organizacija, ki se ukvarja z dajanjem kreditov, pri ustanavljanju hipoteke na omenjeni nepremičnini dovolj skrbna, da ima njena zastavna pravica prednost pred originarno pridobljeno nevpisano lastninsko pravico prve tožnice in drugega tožnika, pridobljeno na podlagi gradnje na tujem svetu.

7Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in dokaznih listin izhaja, da je prva toženka z dolžnikom A. A., direktorjem družbe N., d.o.o., in zastaviteljem, sicer pa očetom prve tožnice, večkrat poslovno sodelovala. Tako je v letu 1995 družbi N. d.o.o. odobrila kredit za investicije v višini 80 mio tolarjev, v letu 1997 pa še 25 mio tolarjev, pri čemer sta bila oba kredita hipotečno zavarovana z nepremičninami A. A. in kasneje tudi odplačana. V letu 1999 sta stranki sklenili Pogodbo o izdaji garancije za finančni kredit v znesku 648.000,00 EUR, v zavarovanje katere je bila dogovorjena med drugim tudi zastavna pravica na nepremičninah v lasti A. A. na zemljiškoknjižnem vložku št. 137, k. o. X.¹ V njem je več zemljiškoknjižnih parcel, med drugim tudi v pritožbi sporna parcela 7/4, v naravi dvorišče 219 m2 s stanovanjsko stavbo 117 m2, na kateri sta z gradnjo na tujem svetu lastninsko pravico pridobila prva tožnica in drugi tožnik.²

8Tožnika lahko s svojim zahtevkom za nedopustnost izvršbe na parceli 7/4, k. o. X, uspeta le, če izkažeta takšne dejanske okoliščine, ki bi kazale na premajhno skrbnost prve toženke pri ustanovitvi hipoteke, posledično pa na njeno slabo vero glede pravega lastništva sporne parcele. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem kot odločilno okoliščino upoštevalo, da je banka ob ustanovitvi hipoteke od sopogodbenikov zahtevala cenitev nepremičnin, ki so služile za preveritev varnostnega količnika glede višine kredita oziroma zavarovanja. V konkretnem primeru se je banka tudi za zavarovanje Pogodbe o izdaji garancije iz leta 1999 zadovoljila s cenitvijo, opravljeno že pred sklenitvijo prve kreditne pogodbe med strankama v letu 1995. Cenilni elaborat je izdelal sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke, ki je v 1. točki za naslovom: "Predmet cenitve" izrecno navedel, da v cenitvi ni zajet prizidek k stanovanjski hiši in tudi ne parcela 7/4, na kateri ta stoji. Cenitev vložka št. 137 je torej vsebovala le dve ocenjeni parceli, in sicer parcelo 7/2 in parcelo 7/1, k. o. X. To izhaja tudi iz skupne rekapitulacije cenilnega elaborata, kjer sta v zemljiškoknjižnih podatkih navedeni le omenjeni parceli, ne pa tudi v tem postopku sporna parcela št. 7/4. Tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno izvzetje posamezne parcele iz okvira ocenjenega premoženja predstavlja jasen signal banki, da na omenjeni parceli zastavitelj ne želi ustanoviti zastavne pravice. Ker je pogodbo o ustanovitvi hipoteke pripravljala pravna služba banke, bi slednja na naroku kot profesionalna organizacija morala preveriti, kakšni so razlogi, da je bila parcela s stanovanjsko hišo izvzeta iz cenitve, in v zvezi s tem, ali zemljškoknjižno lastniško stanje te parcele odraža tudi dejansko lastništvo. Ob tem ni odločilno, da je bil pripis na cenitvi "last E E.", ki ga je zapisala F. F., dan že po vpisu hipoteke, bistveno je, da bi lahko že na podlagi samega predmeta cenitve, ki parcele 7/4 ni vseboval, in je preostalo ocenjeno premoženje zadoščalo varnostnim zahtevam za ustanovitev hipoteke, morala preveriti dejansko zastaviteljevo lastništvo na izvzeti parceli, preden je ta postala predmet zastave. To pa še posebej, ker je predmet cenitve že vseboval tako stanovanjsko hišo dolžnika kot njegove poslovne prostore.

9Prva toženka neutemeljeno zatrjuje, da naj bi njeno dobro vero v trenutku pridobitve hipoteke potrdile priče B. B., C. C. in D. D. Iz izpovedi teh prič ne izhaja, da bi banka v zvezi z lastništvom zastaviteljevih nepremičnin karkoli preverjala. Še več, omenjene priče, katerih izpovedi je sodišče korektno povzelo v 34. do 37. točki sodbe, se konkretnega primera niso posebej spominjale, kar je tudi logično, saj gre za del njihove običajne poslovne dejavnosti in da je primer časovno že zelo oddaljen.

10Sodišče je tudi pravilno povzelo izpoved priče Č. Č., ki je prvo toženko zastopal v postopkih ureditve zavarovanja, in jo ustrezno dokazno ocenilo. Ne drži, da je sodišče zaključilo, da je podana slaba vera prve toženke, ker naj bi bila ta priča seznanjena s stanjem v naravi in lastništvom nepremičnine. Sodišče je zgolj povzelo Č. Č. navedbe in ob upoštevanju, da je bil seznanjen s cenitvami, bil pa je tudi na kraju samem, zaključilo, da je imel možnost, da opravi dodatne poizvedbe pred ustanovitvijo hipoteke. Zaslišani je res navedel, da bi v primeru, ko bi razbral, da je bil opravljen nek pravni posel, ki bi prepovedoval nastanek varne hipoteke, to skušal razčistiti. V obravnavani zadevi pa ne gre za vprašanje varnosti hipoteke, saj je že cenitev, iz katere je bila izvzeta sporna parcela 7/4, k. o. X, zadostovala za zavarovanje pogodbe o izdaji garancije. Gre za vprašanje skrbnosti stranke, posebej profesionalne finančne organizacije, pri sklepanju pogodbe v smislu upoštevanja načela vestnosti in poštenja. To načelo od sestavljalca pogodbe terja dodatno preverjanje lastništva nepremičnine, ki je sicer del zemljiškoknjižnega vložka, na katerem se ustanavlja hipoteka, vendar je iz cenitve izrecno izključena. Še posebej, kadar so nepremičnine označene zgolj z navedbo zemljiškoknjižnega vložka. In to ne glede na dejstvo, da zastavitelj vprašanja lastništva ni izrecno izpostavil. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč utemeljeno lahko pričakoval, da bo hipoteka ustanovljena le na ocenjenih nepremičninah in ne širše, oziroma ga bo v nasprotnem primeru banka na spremembo predmeta zastave posebej opozorila.

11Dejstvo je, da prva tožnica in drugi tožnik svoje lastninske pravice, pridobljene na originarni način z gradnjo na tujem svetu, v zemljiško knjigo nista vpisala. Če bi to storila, do omenjenega spora ne bi prišlo. Vendar njuna opustitev v obravnavani situaciji glede na neskrbno ravnanje banke pri ustanovitvi hipoteke ne more privesti do izgube njune lastninske pravice.

12Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker prva toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa je dolžna povrniti njune stroške odgovora na pritožbo v višini 2.058,38 EUR (odmera na list. št. 257 spisa), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

¹ Po pogodbi so bila dogovorjena še zavarovanja z izročitvijo treh bianco menic in deset bianco akceptnih nalogov naročnika garancije, ustanovitev zastavne pravice na posameznih premičnih stvareh (strojih) in ustanovitev zastavne pravice na zemljiškoknjižnem vložku 1827, k. o. Y, last naročnika garancije družbe N., d.o.o.
² Lastninska pravica tožnikov na omenjeni nepremičnini v pritožbi ni več sporna, ugotovljena pa je bila v pravdnem postopku I P 87/2016 Okrožnega sodišča v Kranju.