UPRS Sodba I U 494/2017-10

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku v ponovljenem postopku priznala status subsidiarne zaščite do 31. 12. 2019 ter odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 31. 12. 2019, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in v nadaljevanju povzema, kaj je povedal v tej prošnji. Rekel je, da je rojen v Afganistanu v neznanem kraju, da je Hazar in da so njegovi starši zbežali iz Afganistana pred talibani. V Iranu kot državljan Afganistana ne more dobiti uradnih dokumentov in ne more obiskovati šole. Če bi se vrnil v Afganistan, bi bilo njegovo življenje v nevarnosti zaradi talibanov. Za talibane so izdajalci, saj so pobegnili iz države. Njegov oče je ves svoj denar namenil za njegovo pot v Evropo in upa, da si bo v Evropi uredil življenje, se šolal in zaslužil kaj denarja. V nadaljevanju tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

3Tožena stranka ugotavlja, da tožnik uveljavlja preganjanje v državi, ki ni država njegovega državljanstva (Iran) in ne v svoji izvorni državi (Afganistan). Skladno s 17. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je izvorna država tista, katere državljanstvo ima državljan tretje države, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje običajno prebivališče, torej je izvorna država tožnika Afganistan. Kot tako jo je tudi sam navedel in rekel, da so to državo njegovi starši zapustili, ko je bil star eno leto. Tožnikovih navedb, ki se nanašajo na Iran, tožena stranka ne more upoštevati in obravnavati, saj je v skladu z veljavno zakonodajo oseba upravičena do mednarodne zaščite v primerih, ko se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva države, katere državljan je in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Zaradi tega razlogi, ki jih je tožnik navajal v povezavi z Iranom, kjer je živel skupaj s starši, v tem postopku niso pomembni. Tožena stranka tudi ugotavlja, da ni mogoče sklepati, da tožniku ne bi bilo znano, kje se nahajajo njegovi starši. Na osebnem razgovoru je povedal, da je s starši kontaktiral po telefonu in je navedel, da ima v Iranu očeta, mater in dva brata in vsi skupaj živijo v mestu Esfahan. Ministrstvo za notranje zadeve bi moralo začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov, kadar mladoletni prosilec ne ve, kje so njegovi starši oziroma je izgubil stik z njimi, in ne v primerih, ko natančno ve, kje se nahajajo in ima vzpostavljen stik z njimi.

4Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je podana splošna verodostojnost tožnika. Svojo prošnjo utemeljuje s svojo hazarsko narodnostjo in s tem povezano šiitsko veroizpovedjo, s tem, da je Afganistan država, ki je ne pozna in ne ve, kako bi kot mladoletnik v tej državi živel, z nezmožnostjo izobraževanja v Afganistanu, s strahom, da bi ga novačili talibani in s splošno varnostno situacijo. Tožnik v zvezi z zatrjevanim preganjanjem nima lastnih izkušenj, saj je iz Afganistana odšel, ko je bil star eno leto. Dejal je, da sam zaradi tega niti ni bil toliko ogrožen, saj je bil otrok. Tožena stranka je tako preverila informacije, ki govorijo o situaciji prebivalcev hazarske narodnosti v Iranu, pri čemer se je osredotočila na večji mesti, kot sta Kabul, kamor bi bil tožnik najverjetneje vrnjen, in Herat, kamor bi lahko tožnik iz Kabula z letalom varno potoval. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema informacije o izvorni državi. Tožena stranka ugotavlja, da čeprav se je število napadov, katerih tarča so Hazari, v zadnjem obdobju povečalo, pa teh napadov ni toliko, da bi bilo mogoče govoriti o sistematičnem preganjanju hazarskega prebivalstva. V večjih mestih kot sta Kabul in Herat obstajajo močne soseske hazarske prebivalstva, kjer imajo tudi svoje verske objekte in na podlagi informacij ni mogoče zaključiti, da bi bili omejeni v izvajanju in manifestiranju svoje veroizpovedi ali zaradi tega celo preganjani. Iz takšnih predelov se tudi ne poroča o ugrabitvah in umorih pripadnikov hazarske narodnosti, ampak se takšni incidenti dogajajo v določenih provincah na območju z mešanim prebivalstvom. V letu 2015 se noben tak incident ni zgodil v provinci Herat ali Kabul. Res se je v Kabulu zgodil samomorilski napad, vendar pa do takšnih napadov prihaja izjemoma, vsakih nekaj let. Pred tem je bil nazadnje decembra 2011, torej pred petimi leti. V postopku je tudi tožnik predložil informacije o izvorni državi, med drugim tudi takšne, ki se nanašajo na Hazare, vendar navedbe v teh informacijah niso takšne narave, da bi lahko vplivale na oceno tožene stranke. Praktično vsi odlomki govorijo o ugrabitvah hazarskih potnikov v različnih delih države in v nekaterih primerih kasnejših umorov le-teh, kar pa je tožena stranka vključila v svojo oceno. Na podlagi informacij je tudi mogoče zaključiti, da je v mestih kot sta Kabul in Herat, hazarska etnična prisotnost v precej velikem številu (okoli 30 % celotnega prebivalstva). Hazarska skupnost v Heratu je precej vplivna, iz informacij pa tudi izhaja, da se srednji sloj Hazarov v Kabulu zelo hitro razvija, saj imajo svoje televizijske postaje, ogromno šiitsko medreso in še kompleks z mošejo v gradnji. Glede zatrjevanja, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Afganistan v nevarnosti, ker tam ni zaželen zaradi ilegalnega odhoda iz države, pa tožena stranka ugotavlja, da je Afganistan zapustil s svojo družino, ko je bil star približno eno leto in tožena stranka ni pridobila niti ene informacije o izvorni državi, da bi bil v primeru vrnitve v Afganistan kdo v nevarnosti iz razloga, ker je pred približno 15 leti skupaj s starši zapustil Afganistan. Razen tega je tožnik povedal, da se je njegov oče po zapustitvi Afganistana enkrat že vrnil iz Irana nazaj kljub nevarnosti pred talibani in tožnik ni navedel, da bi imel pri tem kakšne posledice ob vrnitvi v Afganistan.

5Tožnik je uveljavljal tudi zlorabo otrok s strani talibanov. Tožnik s talibani ne želi sodelovati, zavrnitev sodelovanja pa bi le-ti lahko razumeli kot izraz političnega stališča in bi lahko sledile sankcije. Tožena stranka je tudi v zvezi s tem preverila informacije o izvorni državi. V nadaljevanju obrazložitve odločbe jih natančno povzema. Iz proučenih informacij je mogoče razbrati, da se talibani in druge oborožene skupine poslužujejo več vrst novačenja. Ena oblika je novačenje s prisilo, ki pa je precej omejen pojav in je prej izjema kot pravilo. Prav tako novačenje s strani uporniških skupin ne poteka na celotnem ozemlju Afganistana, ampak je značilno predvsem za območja, ki so pod dejanskim nadzorom oboroženih skupin. Vendar pa upoštevajoč te informacije in osebne okoliščine tožnika ni mogoče zaključiti, da je tožnikov strah pred prisilnim novačenjem s strani talibanov utemeljen, saj bi bil v primeru vrnitve v Afganistan najverjetneje vrnjen v Kabul in bi tam ostal ali pa bi šel v kakšno drugo večje mesto, kjer so možnosti za delo in zaslužek. Nobeno večje mesto pa ni pod nadzorom talibanov ali drugih uporniških skupin. Možnost novačenja s strani talibanov je zato minimalna.

6V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, zakaj so podani razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik bi bil ob vrnitvi v Afganistan prepuščen samemu sebi pri starosti le 16 let. Tožena stranka je preverila, kakšne so razmere za otroke brez spremstva v Afganistanu. Zaključila je, da bi imel tožnik kot mladoletnik težave pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb in bi bil lahko lahka tarča spolne zlorabe, trgovine z ljudmi, fizičnega nasilja, dela v nehumanih in nevarnih razmerah in podobno. Obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil v primeru vrnitve v Afganistan soočen z resno škodo v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Iz navedenega razloga je tožniku priznala subsidiarno obliko zaščite. Le-ta je priznana do njegove polnoletnosti.

7Tožnik v tožbi navaja, da odločbo izpodbija zgolj v delu, kjer mu ni bil priznan status begunca. V nadaljevanju povzema dosedanji potek postopkov. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela šele po petih mesecih od zadnje odločbe upravnega sodišča. Sodišče je navedlo, da je treba upravni akt izdati najkasneje v roku 30 dni. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje, zakaj bi moral biti izrek izpodbijane odločbe po njegovem mnenju oblikovan tako, da bi se v posebni točki izreka odločalo o priznanju statusa begunca in v posebni točki o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite. Ker je upravno sodišče v zvezi s tem enkrat že izdalo sklep o prekinitvi postopka in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti spornih določb ZMZ-1, predlaga, naj enako ravna tudi v tej zadevi. Nadalje navaja, da tožnika v ponovljenem postopku ni zastopal zakoniti zastopnik. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je zakoniti zastopnik gospa A.A., tožnik pa navaja, da to ne drži in prilaga odločbo CSD Koper, iz katere je razvidno, da je bil tožniku postavljen skrbnik B.B. Razen tega je iz odločitve upravnega sodišča z dne 7. 9. 2016 razvidno, da bi morala tožena stranka čim prej začeti s postopkom iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika, česar pa tožena stranka ni storila. Poleg tega je pooblaščenka že v prejšnjem upravnem sporu opozorila na to, da je tožnik v Slovenijo prišel skupaj s svojim bratrancem in da bi morala tožena stranka vse trditve njegovega bratranca upoštevati tudi v okviru tožnikovih trditev, saj je to v skladu z načelom največje otrokove koristi. O stikih s starši je tožena stranka sklepala iz pisnih listin, namesto da bi se osebno pogovorila s tožnikom ter njegovim pooblaščencem in skrbnikom ali celo bratrancem. Poleg tega tožena stranka tožnika ni obravnavala kot pripadnika posebne družbene skupine (otroci brez staršev v Afganistanu). Morala bi upoštevati, da je tožnik izrecno uveljavljal preganjanje iz razloga pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožena stranka je o okoliščinah in situaciji, ki grozijo otrokom v Afganistanu, razpravljala zgolj v okviru subsidiarne zaščite. Nadalje opozarja na kontradiktornost v obrazložitvi, kjer je na enem mestu zapisano, da tožnik v postopku uveljavlja preganjanje v državi, ki ni država njegovega državljanstva (Iran) in ne v svoji izvorni državi, na drugem mestu pa piše, da tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s svojo hazarsko narodnostjo in šiitsko veroizpovedjo s tem, da je Afganistan država, ki je ne pozna in ne ve, kako bi kot mladoletnik v tej državi živel. Poleg tega tožena stranka nikjer ni pojasnila, katerih pogojev, ki jih določa ZMZ-1 za priznanje statusa begunca, tožnik ne izpolnjuje. Tožena stranka tudi ni upoštevala informacij s strani Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC). Po mnenju tožeče stranke je imela odločbo tožena stranka sestavljeno, še preden je pooblaščenec tožnika podal komentarje na informacije tožene stranke. Razen tega ne drži, da tožeča stranka ni uveljavljala preganjanja v izvorni državi. Če tožnik ni živel v Afganistanu, to še ne pomeni, da ni izpostavljen preganjanju v svoji matični državi. Tožnik sicer z Afganistanom nima nikakršne povezave, kar pa še ne pomeni, da nima osebne izkušnje preganjanja v Afganistanu. Tožena stranka pobega tožnika pri enem letu v Iran ne dojema kot tožnikove osebne izkušnje. Razen tega tudi ne drži, da je Afganistan sposoben zaščititi etnično manjšino Hazarov. Pri tem se tožnik sklicuje na eno izmed odločb avstralskega sodišča. Šlo je za podobno dejansko stanje in je bil tedaj prosilcu odobren status begunca. Pri tem ne gre za nikakršna nova dejstva, ampak gre za splošno znana dejstva, ki so prosto dostopna na internetu. V Afganistanu so Hazari izpostavljeni večjemu riziku za ugrabitve. V zadnjem času je moč zaznati celo porast nadlegovanja, ustrahovanja in ugrabitev. Povsem enaka ocena ogroženosti Hazarov kot v avstralski sodbi izhaja tudi iz študije, ki jo je pripravil prof. diplomacije iz Avstralije William Maley. Tožena stranka ni upoštevala, da tožnik v Afganistanu nikoli ni zares živel in ne pozna dejanske situacije in izzivov, ki jih lahko zanj predstavlja vrnitev v izvorno državo. Poleg tega ne drži, da tožnik ni v nevarnosti zaradi preganjanja, ker je ilegalno odšel iz države. Tožnika bi lahko ekstremisti označili za vohuna oziroma izdajalca. Tožnik v Afganistanu nima nikakršnih socialnih vezi. V nadaljevanju tožnik nato natančno pojasnjuje, zakaj bi ga bilo potrebno obravnavati kot pripadnika posebne družbene skupine, to so otroci brez staršev v Afganistanu. Tožena stranka tudi ni upoštevala načela upoštevanja največje otrokove koristi. Podelitev subsidiarne zaščite do njegove polnoletnosti ni rešitev, ker gre za kratkotrajen ukrep. Tožnik v Afganistanu nima nikogar, ki mu bo, če se bo prisiljen vrniti, pomagal. Tožnik predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in tožniku podeli status begunca, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov tožeče stranke, sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponovno predlaga, naj sodišče prekine postopek in ga nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča, tako kot v zadevi št. I U 1741/2016.

10Tožba ni utemeljena.

11ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, izpolnjuje pa pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je tudi podrobneje povzelo v tej obrazložitvi.

12Sodišče ugotavlja, da je sicer res, da tožena stranka odločbe ni izdala v 30 dneh od prejema sodbe, saj je sodbo upravnega sodišča prejela 7. 10. 2016, odločba pa je bila izdana 21. 2. 2017, vendar pa to ni taka napaka, da bi zaradi tega bilo potrebno odločbo odpraviti, saj to ne vpliva na pravilnost odločitve.

13V zvezi z očitkom, da v odločbi piše, da je tožnika zastopala A.A., iz odločbe Centra za socialno delo Koper z dne 26. 4. 2016 pa izhaja, da je bil tožniku postavljen kot skrbnik B.B., sodišče prav tako ugotavlja, da ima tožeča stranka prav, da je v uvodu odločbe navedena kot zastopnica A.A. in tudi odločba je bila njej vročena, vendar pa iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bila tožena stranka seznanjena z odločbo Centra za socialno delo, s katero je bil postavljen nov skrbnik, saj je bila le ta priložena šele kot priloga k tožbi. Tako v zadnji sodbi upravnega sodišča kot v sklepu vrhovnega sodišča, ki sta datirana po izdaji odločbe CSD Koper z dne 26. 4. 2016, je kot zakonita zastopnica navedena A.A. Ne glede na navedeno pa tožnik zaradi tega ni bil prikrajšan za pravico do sodnega varstva, saj je pravočasno vložil tožbo in sodišče jo je obravnavalo po vsebini. Že prvotna zakonita zastopnica je pooblastila poimensko navedene predstavnike PIC-a, da lahko zastopajo tožnika v tem upravnem postopku in tudi v zadnjem postopku, ki se je končal z odločbo, ki se v tem upravnem sporu izpodbija, tožnik ni bil prikrajšan za pravico do pravne pomoči, saj so bile informacije o stanju v izvorni državi predložene PIC-u, ki je nanje tudi odgovoril. Tožniku je bila tako ves čas zagotovljena pravna pomoč v postopku izdaje upravnega akta.

14Sodišče prav tako meni, da tožena stranka ni storila napake, ker ni začela postopek iskanja staršev. Tožena stranka je zelo natančno pojasnila v svoji odločbi, zakaj meni, da to ni potrebno. Tožena stranka je tako v odločbi na strani 5 natančno pojasnila, da ni mogoče sklepati, da tožniku ne bi bilo znano, kje se starši nahajajo, saj je navedel, da je s starši kontaktiral, povedal je, v katerem mestu živijo ter iz njegovih izjav izhaja, da ve kje se nahajajo, ima njihovo številko in tožena stranka je navedla, da določbo ZMZ-1, da je treba začeti postopek iskanja staršev, razume na ta način, da je to potrebno, kadar ni znano, kje se ti nahajajo. Če se ve, kje se nahajajo, bi bilo nesmiselno iskati nekoga, za katerega se ve, kje je. Torej je odločba tožene stranke v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti, saj so za ravnanje tožene stranke navedeni logični argumenti.

15V zvezi s tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka upoštevati trditve tožnikovega bratranca v tožnikovi zadevi, ker je prišel v Slovenijo skupaj z njim, pa sodišče ugotavlja, da zgolj to, da sta prišla skupaj v Slovenijo, še ni razlog, da bi obstajala vsebinska podobnost med razlogi, ki jih tožnik uveljavlja glede priznanja mednarodne zaščite, in razlogi, ki jih navaja bratranec. Vsako prošnjo je potrebno obravnavati individualno glede na specifične okoliščine posamičnega primera. V tožbi tudi ni navedeno, zakaj bi morala tožena stranka opraviti pogovor s tožnikovim pooblaščencem, skrbnikom in bratrancem, saj je bil tožnik že zaslišan pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru. Iz pripravljalne vloge, na katero se tožeča stranka sklicuje, izhaja, da tako tožnik kot njegov bratranec prihajata iz istega okrožja, to pa še ne pomeni, da so razlogi preganjanja pri obeh isti. Tedaj je bilo v pripravljalni vlogi navedeno, da je bratranec povedal, kaj bi se njemu zgodilo, če bi bil vrnjen v Afganistan, vendar pa to ni relevantno, saj je tožena stranka tožniku priznala subsidiarno zaščito, pri presoji utemeljenosti strahu pred bodočim preganjanjem pa je tožena stranka izhajala iz stališča, da tožnik ne bo vrnjen v domači okraj, ampak v Kabul ali Herat. Pri podaji prošnje in pri osebnem razgovoru pa je bila tudi prisotna zakonita zastopnica.

16Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožena stranka tožnika ni obravnavala kot pripadnika posebne družbene skupine - otroka brez staršev v Afganistanu, saj se tožnik na tovrstno preganjanje sploh ni skliceval. Ob vpogledu v njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je mogoče ugotoviti, da se boji talibanov na splošno in da se jih boji zaradi tega, ker so za njih izdajalci, ker je skupaj s starši pobegnil iz države, medtem ko je na osebnem razgovoru navedel, da sta starša iz Afganistana prišla, da bi se otroci izšolali, kar v Afganistanu ni mogoče. Ponovno je navedel, da sta bila starša preganjana s strani talibanov, ker sta Hazara. Povedal je tudi, da talibani kruto ravnajo z Hazari, da delajo grozodejstva (stran 3 in 4 zapisnika o osebnem razgovoru), nikjer pa ni navedel, da bi se čutil preganjanega kot otrok brez staršev kot posebna družbena skupina. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka do polnoletnosti tožniku priznala subsidiarno zaščito in v primeru vrnitve v Afganistan kot polnoletnik v vsakem primeru več ne bi spadal v kategorijo posebne družbene skupine - otrok brez staršev. Tožena stranka pa ni mogla tožniku podeliti statusa begunca, saj v Afganistanu glede na to, da je bil star komaj eno leto, ko ga je zapustil, ni mogel biti preganjan, pa četudi so bili preganjani njegovi starši. Tožena stranka pa je pravilno ocenila, da tudi ne more imeti utemeljenega strahu pred preganjanjem v bodoče, saj je izhajala iz predpostavke, da bo vrnjen v Kabul ali Herat kot polnoletna oseba, kot tak - kot je bilo že rečeno - ne bo spadal v kategorijo otrok brez staršev, tožena stranka pa je tudi natančno obrazložila, zakaj v tem primeru ne more imeti utemeljenega strahu, da bi bil preganjan kot Hazar ali da bi bil prisilno mobiliziran s strani talibanov.

17Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka na 4. strani odločbe navedla, da tožnik ni uveljavljal preganjanja v svoji izvorni državi, na strani 6 v četrtem odstavku pa je zapisala, da je tožnik svojo prošnjo utemeljeval s hazarsko narodnostjo in šiitsko veroizpovedjo in da ne ve, kako bi kot mladoletnik živel v Afganistanu s strahom, da bi ga novačili talibani. Res je v primerjavi teh dveh stavkov, ki se sicer nahajata na različnih delih odločbe, določena protislovnost, vendar pa to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti, saj je iz odločbe kot celote razvidno, zakaj tožena stranka tožniku ni priznala statusa begunca in se zato sodišče tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da nikjer ni navedeno, katerih pogojev tožnik ne izpolnjuje. Tožena stranka je tako na strani 7 odločbe navedla, da tožnik v zvezi z zatrjevanim preganjanjem nima lastnih izkušenj, saj je iz Afganistana odšel, ko je bil star eno leto. Zapisala je, da je dejal, da sam zaradi tega ni bil toliko ogrožen, saj je bil otrok. Tožena stranka je ugotovila, da v Kabulu in Heratu, kamor bi bil tožnik vrnjen, živi zelo veliko Hazarov in je ta skupnost zelo vplivna (stran 10 odločbe). Navedla je, da napadov na Hazare ni toliko, da bi bilo mogoče govoriti o sistematičnem preganjanju hazarskega prebivalstva v Afganistan in da v Kabulu in Heratu obstajajo močne soseske hazarskega prebivalstva, kjer imajo svoje verske objekte in da ni mogoče zaključiti, da bi bili preganjani (stran 11 odločbe). Pojasnila je tudi, da ni utemeljenega strahu, da bi imel težave zaradi ilegalnega odhoda iz države, saj je navedla, da ni nobene informacije o tem, da bi bil kdo preganjan zato, ker bi pred 15 leti, ko je bil star eno leto, zapustil Afganistan. Prav tako je tožena stranka navedla, da v Kabulu ali Heratu kot tudi v nobenem večjem mestu ni nevarnosti, da bi bil prisilno mobiliziran s strani talibanov, saj velika mesta niso pod njihovim nadzorom (stran 14 odločbe). Torej je tožena stranka v zadostni meri obrazložila, zakaj tožniku ne more priznati statusa begunca. S tem v zvezi sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da tožena stranka ne bi upoštevala informacij o izvorni državi, ki jih je priložil tožnik, saj je izrecno navedla, da te informacije niso takšne narave, da bi lahko vplivale na oceno tožene stranke. Navedla je, da vsi odlomki govorijo o ugrabitvah hazarskih potnikov v različnih delih države in v nekaterih primerih kasnejših umorov le-teh (stran 11 odločbe), pri čemer pa nato v nadaljevanju odločbe zaključuje, da tisti kraji, v katere bi bil tožnik vrnjen (Kabul, Herat itd.) niso pod nadzorom talibanov - stran 14 odločbe. Tožena stranka tudi navaja, da je pooblaščenec tožnika podal komentar na posredovane informacije in v odločbi te komentarje tudi natančno povzema (stran 16 odločbe). Tožena stranka je te komentarje tudi ocenila, saj je navedla, da tožnik v zvezi z zatrjevanim preganjanjem nima lastnih izkušenj, ker je bil ob odhodu star šele eno leto in da je sam dejal, da ni bil ogrožen, saj je bil otrok, ter da bi bil tožnik vrnjen v Kabul ali Herat. V zvezi z odgovorom tožnikovega pooblaščenca se je tožena stranka tudi opredelila do informacij, ki se nanašajo na novačenje v vrste talibanov (stran 17 odločbe). Prav zaradi nehumanih življenjskih razmer, ki bi lahko grozile tožniku, pa je tožniku priznala subsidiarno zaščito. Pri tej odločitvi je upoštevala poleg svojih informacij tudi tiste, ki so jih posredovali pooblaščenci (stran 17 odločbe). Torej se ni mogoče strinjati s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni upoštevala informacij s strani PIC-a.

18Sodišče se sicer strinja s tem, da je tožnik uveljavljal tudi preganjanje v izvorni državi, kot je to navedeno v tožbi, vendar pa je tožena stranka utemeljeno obrazložila, zakaj tožniku tovrstno preganjanje ne grozi, kar je sodišče v tej sodbi že pojasnilo. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da bi sama selitev s starši iz Afganistana v Iran predstavljala tožnikovo osebno izkušnjo, saj je bil tedaj star komaj eno leto in se tako po mnenju sodišča ni mogel spominjati tega dogodka.

19Glede tožbenih očitkov, da ne drži, da je Afganistan sposoben zaščititi etnično manjšino Hazarov, pa je sodišče v tej sodbi že povzelo tisti del odločbe, kjer je tožena stranka prepričljivo pojasnila, da je Afganistan v tistih predelih, kamor bi bil tožnik vrnjen, sposoben zaščititi to etnično skupino. Glede sklicevanja na sodbo avstralskega sodišča pa sodišče pojasnjuje, da se na to dokumentacijo v postopku do izdaje izpodbijanega akta tožnik ni skliceval, zaradi česar gre za tožbeno novoto in se s tem v zvezi sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da ne gre za nova dejstva, ampak za splošno znana dejstva. Sodbe nacionalnih sodišč različnih držav ne morejo veljati za splošno znana dejstva, saj je nemogoče, da bi lahko vsakdo poznal sodbe nacionalnih sodišč drugih držav. Za sodišče so zavezujoče sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča EU. Ne glede na navedeno pa je potrebno upoštevati, da je treba vsak primer obravnavati individualno glede na okoliščine vsakega posamičnega primera. Prav tako velja tudi za študijo prof. diplomacije v Williama Maleya, na katero se sklicuje tožeča stranka. Tudi ta študija je tožbena novota, saj se nanjo tožeča stranka v zadnjem upravnem postopku ni sklicevala, v tožbi tudi ne navaja, zakaj je ni citirala že prej.

20Sodišče se sicer strinja s tistimi tožbenimi navedbami, kjer tožeča stranka pojasnjuje, da bi bil tožnik v Afganistanu lahko ogrožen, ker tam nikoli ni zares živel, ker ne pozna dejanske situacije in izzivov in bi bilo zanj to nepoznano in nevarno okolje ter da nima nobenih socialnih vezi, vendar pa je prav zato tožena stranka tožniku priznala status subsidiarne zaščite. Zaradi tega tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da ni bilo upoštevano načelo največje otrokove koristi, saj je bila subsidiarna zaščita priznana prav iz tega razloga.

21Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

22Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, saj je bil že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

23Sodišče se ni posebej opredeljevalo do tožbenih navedb o tem, ali bi morala tožena stranka v izreku odločbe posebej odločiti o priznanju statusa begunca in posebej o priznanju subsidiarne zaščite iz razloga, ker je tožbo zavrnilo in bo tožnik zaradi tega še vedno obdržal subsidiarno obliko zaščite. Če pa bi odločbo odpravilo, pa bi to vprašanje, na katerega opozarja tožeča stranka, bilo relevantno, saj bi v tem primeru tožnik, če bi sodišče odločbo odpravilo v celoti, izgubil tudi status subsidiarne zaščite in bi imel ponovno zgolj status prosilca za azil, o katerega prošnji še ni odločeno.