VSK Sklep I Cp 114/2017

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo ter odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 171,34 EUR.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da gre za že razsojeno stvar, zaradi česar je tožbo zavrglo. V zadevi opr. št. P 157/2014 je bila izdana zavrnilna sodba, ker je tožnik uveljavljal izselitev iz stanovanja zaradi neplačevanja najemnine in stroškov, v tej zadevi pa tožnik uveljavlja izselitev iz razloga, ker si toženec ni priskrbel podaljšanja stare najemne pogodbe, niti ni sklenil nove pogodbe in torej zaseda nepremičnino brez pravnega naslova. Gre sicer za isto nepremičnino, ne pa za isto pogodbo, saj pogodbe ni, poleg tega gre za dodaten časovni element. Po stališču sodne prakse je potrebno presojati tudi vsebino spora, ne le formalnih elementov, vsebina pa je povsem različna.

3Pritožba je utemeljena.

4Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da je bilo o tožnikovem zahtevku na izselitev iz stanovanja že pravnomočno odločeno (hkrati z odločitvijo o zahtevku na odpoved najemnega razmerja, nastalega na podlagi najemne pogodbe z dne 6. 7. 2005), in sicer s sodbo opr. št. P 157/2014, ki jo je izdalo isto sodišče. Po stališču prvostopenjskega sodišča je podana identiteta subjektov kot tudi predmeta (zahtevka). V obeh primerih se najemno razmerje nanaša na pogodbo z dne 6. 7. 2005 in na isto stanovanje.

5Takšen zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevo za pravnomočno razsojeno stvar, pa ni pravilen. Drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Presoja o obstoju procesne ovire za meritorno odločanje v obliki pravnomočno razsojene stvari temelji na kriteriju identitete spora. Dva spora sta identična, če je podana istovetnost strank in istovetnost toženega zahtevka, pri čemer je v teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da se za presojo istovetnosti tožbenega zahtevka v fazi, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno, uporablja procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti toženega zahtevka enakovredno upošteva tožbeni predlog, kot tudi dejansko podlago zahtevka, pri čemer slednja predstavlja sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek. Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče uveljavljati. Navedeno velja tudi v primeru, če tožnik v novi tožbi doda določena dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba. Nova tožba pa je dopustna, če temelji na drugem sklopu dejstev. Ob primerjavi med obravnavano zadevo in pravnomočno zaključeno zadevo, ki se je vodila pred istim sodiščem pod opr. št. P 157/2014, je ugotoviti, da je sicer v obeh zadevah podana istovetnost strank in tudi enak tožbeni predlog, vendar pa dejanska podlaga zahtevka ni enaka. Tožnik je v zadevi opr. št. P 157/2014 postavil zahtevek na odpoved najemne pogodbe in izselitev iz stanovanja zaradi neplačevanja stroškov in najemnine s strani toženca. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 10. 2. 2015 ugotovilo, da toženec ni bil seznanjen z opozorilom tožnika glede zamude s plačili, kar je predpogoj za odpoved pogodbe in zato tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe in posledično izselitev iz stanovanja zavrnilo. V obravnavani zadevi pa tožnik uveljavlja zahtevek na izselitev iz stanovanja, ker si toženec ni priskrbel podaljšanja najemne pogodbe, niti ni sklenil nove pogodbe in je torej v stanovanju brez pravnega naslova.

6Iz primerjave obeh zadev tako izhaja, da tožbeni temelj oziroma dejanska podlaga zahtevka v zadevi opr. št. P 157/2014 in obravnavani zadevi ni enaka. Tožnik namreč v obravnavani zadevi utemeljuje tožbeni zahtevek s povsem drugimi dejstvi kot v predhodni zadevi, in sicer na neobstoju veljavnega pravnega naslova, medtem ko je bila dejanska podlaga zahtevka na izselitev iz stanovanja v pravnomočno zaključenem postopku neplačevanje stroškov ter najemnine in je zahtevek na izselitev bil posledica odpovedi najemnega razmerja. Glede na navedeno tako v obravnavani zadevi tožnik ni le dodal določenih dejstev v okviru istega dejstvenega kompleksa kot v predhodnem postopku, ampak temelji nova tožba na povsem drugem dejanskem stanju. Če so za uporabo različnih pravnih norm relevantna različna dejstva, pa gre za drug tožbeni temelj.

7Ker je, upoštevaje zgoraj navedeno, stališče sodišča prve stopnje o tem, da je v obravnavani zadevi podana objektivna identiteta spora in da gre za pravnomočno razsojeno stvar, napačno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje o tožbi meritorno odločiti.