VSL Sklep I Cpg 313/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 93815/2012 z dne 29. 6. 2012 vzdržalo v veljavi (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 1.399,34 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi, tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka kot zastopnik in tožena stranka kot naročnik storitev trženja in prodaje njenih proizvodov na Poljskem sta 12. 3. 2012 sklenili pogodbo o trgovskem zastopanju (v nadaljevanju Pogodba). Tožeča stranka se je v Pogodbi (med drugim) zavezala, da bo v prvem mesecu ustvarila minimalni mesečni obseg prodajnega programa v višini 28.000 Zlotov (kasneje 80.000 Zlotov na mesec), tožena stranka pa, da ji bo za storitev trženja mesečno plačevala 2.500,00 EUR.

6Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožeča stranka zelo trudila, da bi za toženo stranko sklenila optimalen posel, in da je pravilno predvidela, da če tožena stranka ne bo ustrezno korigirala cen, do sklenitve poslov ne bo prišlo. Izhaja tudi, da se je tožena stranka strinjala s prihodom tožeče stranke v Slovenijo, kakor tudi glede opravljenih prevodov. Za slednje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso bili vključeni v dogovorjeno plačilo, kar pomeni, da so bili odplačne narave. V zvezi z navedbami tožene stranke je sodišče prve stopnje presodilo, da so bile pavšalne in nekonsistentne, tožena stranka pa tudi ni predložila nobenega relevantnega dokaza, ki bi dokazoval nevestno in neskrbno ravnanje tožeče stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje na večih mestih izpostavilo, da je tožeča stranka ravnala skrbno, vestno in pošteno ter da je zato skladno s Pogodbo upravičeno izstavila račune za opravljeno delo.

7Pri pogodbi o zastopanju gre za obligacijo rezultata, kar pomeni, da ima zastopnik pravico do plačila šele, ko v imenu in za račun naročitelja sklene pogodbo s tretjim, ali pa pogodbo s tretjim sklene naročitelj po posredovanju zastopnika (VSL I Cpg 1172/2010 z dne 19. 1. 2011). Zastopnik torej nikakor nima pravice do provizije, če pogodba sploh ni bila sklenjena, ne glede na njegov morebiten trud (B. Zabel, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, 2003, str. 478). Da pravica do plačila provizije nastane šele, ko je pogodba sklenjena, povsem jasno izhaja tudi iz prvega odstavka 823. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

8Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila, ker naj bi bila pri svojem delu vestna, skrbna, poštena in naj bi si v največji možni meri prizadevala za toženčeve interese, je torej že glede na določbe OZ materialnopravno zmotno. Plačilo za prizadevanje tudi ni bilo dogovorjeno s Pogodbo. Nasprotno, pravdni stranki sta v njej dogovorili obveznost rezultata, tj. da bo tožeča stranka upravičena do plačila v fiksnem znesku (še)le, če bo dosegla v 4. členu Pogodbe določen minimalni obseg prodaje. Predvsem pa, in na kar utemeljeno opozarja pritožnica, tožeča stranka sploh ni zatrjevala, da je upravičena do plačila že zaradi svojega prizadevanja. Ker je bil to nosilni argument, zaradi katerega je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ta argument pa je v očitnem nasprotju s trditveno podlago strank, je podana kršitev razpravnega načela, ki je v konkretnem primeru vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9Pritožnica ima tudi prav, da sodba glede stroškov prevajanja ne vsebuje nobenih razlogov o tem, ali je bilo plačilo storitev prevajanja sploh dogovorjeno, v kakšni višini ter za kakšno količino (da bi morala ta strošek nositi tožena stranka pa ni samo po sebi umevno, saj je npr. v drugem odstavku 820. člena OZ določeno, da stroške prevajanja in tiskanja reklamnega gradiva [v slovenskem jeziku] nosi zastopnik). V bistvu so razlogi glede višine tožbenega zahtevka povsem umanjkali (iz obrazložitve sploh ni jasno zakaj naj bi bila tožeča stranka upravičena prav do plačila 4.500,00 EUR), zato v tem delu sodbe niti ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

10Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, prekršilo razpravno načelo, podana pa je tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpraviti in predvsem odločati v okviru trditvene podlage pravdnih strank.

11Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člen ZPP).