VSRS Sodba VIII Ips 198/2016

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni v roku 15 dni solidarno plačati tožniku odškodnino v znesku 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi prvotožene in drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je druga toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi ni upoštevalo škodnega prispevka tožnika, njegove malomarnosti in opustitve dolžnega ravnanja, v skladu s spravili o varnosti in zdravju pri delu. Zmotno naj bi zaključilo, da je druga toženka kršila veljavne predpise o varnosti in zdravju pri delu, ker tožnika ni neposredno opremila z zaščitnimi očali oziroma ga ni odstranila z dela, ko je delovodja videl, da dela brez zaščitnih očal in uporablja kramp namesto lopate. Vsa zaščitna oprema, vključno z zaščitnimi očali, naj bi bila delavcem na voljo v kontejnerjih. Tožnik bi moral uporabljati varnostno opremo, ki mu je bila na razpolago, česar pa ni storil, zaradi česar naj bi bil najmanj soodgovoren za nastalo škodo. Višina prisojene odškodnine naj bi bila previsoka in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Sekundarni strah pri tožniku ni trajal do pregleda pri oftamologu dne 23. 1. 2013, saj je tožnik sam pojasnil, da je že po drugi operaciji, dne 28. 4. 2011, izvedel, da na levo oko ne bo več videl.

4Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljnjem besedilu ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5Revizija ni utemeljena.

6Druga toženka pavšalno uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato sodbe sodišča druge stopnje glede tega revizijskega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri drugi toženki. Prvi dan, ko je pričel z delom na delovišču v Qlandiji v Krškem, dne 12. 1. 2011, je s krampom odstranjeval keramične ploščice, pri tem pa mu je del ploščice odletel v levo oko in ga poškodoval. Zaščitna oprema, med drugim tudi zaščitna očala, se je nahajala v kontejnerju, vendar druga toženka tožniku, ki ni bil vešč rušitvenih del oziroma odstranjevanja ploščic, ni predala zaščitnih očal. Delovodja druge toženke je videl, da tožnik dela brez zaščitnih očal in uporablja kramp namesto lopate, pa ga ni opozoril oziroma odstranil z delovišča. Tožnik je uporabljal tista zaščitna sredstva, ki so mu bila dodeljena, delo pa je opravljal po navodilih in z delovnimi sredstvi, ki so mu bila na voljo.

8Pod revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava druga toženka pretežno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve je sodišče pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost druge toženke za škodo, ki je nastala tožniku, ker mu ni zagotovila zaščitnih očal, ki bi preprečila poškodbo in ga ni poučila, da mora delati z lopato in ne s krampom ter da deljena odgovornost po 171. členu Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju OZ) ni podana. Druga toženka s tem, ko je zaščitna očala hranila v kontejnerju, še ni poskrbela za varnost svojih delavcev, če jim očal ni hkrati tudi dodelila oziroma naročila, da jih morajo uporabiti. Prav tako bi morala tožnika (ki je tovrstno delo opravljal prvi dan) poučiti, da se ploščice odstranjuje z manjšim bagerjem in lopato in ne s krampom.

9Očitek, da odmerjena odškodnina presega višino odškodnine, ki jo sodišča prisojajo v podobnih primerih, ni utemeljen. Ob upoštevanju določila 179. člena OZ sta za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo temeljni načelo individualizacije (upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ter da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom).

10Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik praktično oslepel na levo oko, vid pa mu je obojestransko oslabel, kar predstavlja zelo hud primer po Fischerjevem sistemu. Tožnik ima težave pri hoji po ozki poti, kadar ni dovolj svetlobe. Relativno mlad (star 40 let) je bil v posledici poškodbe razvrščen je v III. kategorijo invalidnosti. Tožnikovo zdravljenje je bilo dolgotrajno, z mnogimi nevšečnostmi. Pri zdravniku je bil dvajsetkrat, dvakrat pa je bil hospitaliziran. Sam ne vozi avtomobila, nima družine, le sestro, ki ni ves čas prisotna, zato je v zvezi z odhodi k zdravniku pomoč iskal pri sosedih. Zaradi dolgotrajnega zdravljenja je trpelo delo na kmetiji, ves čas pa je bila prisotna tudi skrb, kako bo to delo zmogel v bodoče. V zvezi s pretrpljenimi bolečinami je sodišče ugotovilo, da je trpel hude bolečine do sprejema v bolnišnico (12. 1. 2011), srednje hude bolečine pa dokler je imel šive v roženici (do 10. 8. 2012) in še en teden za tem ter ponovno po drugi operaciji do odstranitve šivov (od 26. 10. 2010 do 19. 12. 2012) in še en teden za tem. Lažje bolečine tožnik še vedno trpi in si jih lajša z analgetiki. Glede pretrpljenega strahu je sodišče ugotovilo, da je bil pri tožniku prisoten primarni strah od poškodbe do sprejema v bolnišnico, sekundarni strah pa do pregleda pri oftamologu po 23. 1. 2013, ko je tožnik izvedel, da ne bo več videl na levo oko. Takšne so dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano.

11Glede na zgoraj navedene ugotovitve, upoštevaje tudi dejstvo, da je bil tožnik pri opisovanju posledic zadržan in je težko izpovedoval tudi zaradi svoje preprostosti (ugotovitev sodišča prve stopnje), odškodnina v višini 50 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, kot je bila tožniku v celoti prisojena za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, nevšečnosti med zdravljenjem, strah in pretrpljene fizične bolečine, ne presega odškodnine, prisojene v podobnih primerih. Za primerljive poškodbe je bila prisojena odškodnina v višini 99 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (II Ips 265/2002), 81 plač (II Ips 729/2003), 73 plač (II Ips 416/2007), 48 plač (II Ips 536/20029). Odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 525/2008, na katero se sklicuje drugo toženka ni primerljiva z obravnavanim primerom, saj oškodovanec v navedeni zadevi ni utrpel tako hudih, predvsem pa ne trajnih poškodb kot tožnik.

12V zvezi z revizijskim očitkom, da je zahtevek za odškodnino za strah v presežku nad 3.000 EUR zastaran, revizijsko sodišče ugotavlja, da ugovor zastaranja pred sodiščem prve stopnje ni bil podan.³ Druga toženka ga je prvič uveljavljala šele s pritožbo in šele takrat navedla tudi dejstva glede zastaranja. Roki za uveljavljanje odškodninskega zahtevka so zastaralni in ne prekluzivni. To pomeni, da jih sodišče upošteva le na ugovor stranke. Ugovor zastaranja je po svoji naravi ugovor materialnega prava, vendar morajo biti dejstva na katerih ugovor temelji pravočasno navedena. Zato je ugovor zastaranja terjatve, ki je dan šele v pritožbi, pri čemer pritožnik šele takrat navaja dejstva, s katerimi izkazuje ta ugovor, prepozen.

13Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.
³ Drugo toženka ugovora zastaranja vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni podala. Na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 7. 2015 je le nasprotovala zvišanju zahtevka in se pridružila stališču prvo toženke, da so nove navedbe, s katerimi utemeljuje zvišanje zahtevka, prepozne in da dopolnjevanje trditvene podlage na podlagi izvedeniškega mnenja ni dopustno