VSRS Sklep VIII Ips 22/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala tožena stranka, nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 6. 6. 2014, ampak še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 2. 2008 z vsemi aneksi, ga pozove nazaj na delo, mu za čas od 6. 6. 2014 dalje prizna delovno dobo in ga prijavi v socialna zavarovanja ter mu izplača bruto plačo od 6. 6. 2014 do ponovnega nastopa dela v mesečnem bruto znesku 1.615,33 EUR in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov. Tožniku je bilo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je med 17. 2. 2014 in 10. 3. 2014 mimo vednosti in soglasja nadrejenih oseb delodajalca izdal oziroma izdelal listino, na kateri je uporabil skeniran lastnoročni podpis takratnega direktorja občinske uprave, s čimer jo je ponaredil. Tožena stranka je v odpovedi tudi navedla, da je zoper tožnika podala kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradnih listin, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je bil tožnik uradna oseba v smislu določbe 99. člena KZ-1, kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 pa lahko stori samo uradna oseba. Vsi znaki kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1 niso izkazani, ker v odpovedi ni bil zatrjevan in v dokaznem postopku tudi ne dokazan namen pridobitve nepremoženjske ali premoženjske koristi oziroma povzročitve škode.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 349. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) naj bi bila podana, ker sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede dejstva, da je sporna listina materialni falsifikat. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v zvezi z zaključkom sodišča, da tožena stranka ni zatrjevala niti izkazala naklepnega ravnanja tožnika. Tožena stranka pri tem opozarja na navedbo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je družba A., d.o.o. na podlagi sporne listine pričela izvrševati delo in pri tem domnevno odtujila neznano količino lesa. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je ukvarjalo z vprašanjem pridobitve nematerialne oziroma materialne koristi oziroma nastanka materialne škode, saj nastanek škode ni znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da ima tožnik lastnost uradne osebe v smislu 99. člena KZ-1. To naj bi izhajalo iz navedbe v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da nadrejene osebe tožniku v odrejenem času čakanja na delo niso dale kakršnegakoli navodila za izdajanje upravnih odločb. Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je vezano na opis dejanja in ne na kazensko pravno kvalifikacijo. Tožena stranka je že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla vse znake splošnega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1. Zgolj domnevno napačna kvalifikacija očitanega protipravnega ravnanja delavca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano ravnanje, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi civilna sankcija zaradi njene kršitve in ne kaznovalni (disciplinski ukrep). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

4Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi revizijsko sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Nasprotje naj bi bilo v tem, da je sodišče v obrazložitvi sicer navedlo, da je vezano na zatrjevane znake kaznivega dejanja, vendar je iz nadaljnjega razlogovanja sodišča razvidno nasprotno. Sodišče druge stopnje je sicer zmotno uporabilo materialno pravo, ko delodajalčeve obrazložitve dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni presojalo tako, da bi ugotavljalo, ali očitana kršitev izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, temveč je presojalo le, ali so podani znaki kaznivih dejanj po prvem odstavku 259. člena KZ-1 oziroma prvem odstavku 257. člena KZ-1. Vendar pa navedena pomanjkljivost ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

8Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in samo odpovedjo. Zatrjevano nasprotje naj bi bilo podano, ker je sodišče druge stopnje zaključilo, da tožena stranka ni zatrjevala niti dokazala naklepnega ravnanja tožnika, čeprav naj bi takšno ravnanje po stališču revizije izhajalo iz navedb v odpovedi, da je družba A., d. o. o. na podlagi dokumenta z videzom soglasja tožene stranke pričela izvrševati delo in pri tem domnevno odtujila neznano količino lesa. Že iz takšne argumentacije revizije je razvidno, da ne gre za protispisnost v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa citiranega dela obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na katerega se sklicuje revizija, ni mogoče razumeti kot uveljavljanje naklepa tožnika, da drugemu pridobi kakšno nepremoženjsko korist ali mu povzroči škodo.

9Revizija pa utemeljeno opozarja, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo le z vidika, ali ima očitana kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1, oziroma kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1. Sodišče je tako zgolj preverilo pravilnost pravne kvalifikacije, kakršno je uporabila tožena stranka, ni pa presojalo, ali v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazloženi dejanski razlog za odpoved pomeni uresničitev vseh znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je delodajalec v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 v odpovedi dolžan navesti le dejanski razlog odpovedi, pravne kvalifikacije očitanega ravnanja pa ni dolžan navesti; tudi če jo, sodišče pri presoji nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano.¹ To pomeni, da je dejanske razloge, kakor so obrazloženi v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi, treba presojati ne le s stališča, ali ima očitana kršitev vse znake kakšnega drugega kaznivega dejanja² , temveč tudi ali je opis dejanskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi možno subsumirati pod določbo 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2014), torej ali je tožnikovo ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti, ali nek drug odpovedni razlog iz iste določbe ZDR-1.

10Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi listino, ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Kriva listina je tista, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Za presojo, ali so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin, je tako odločilno, ali je soglasje z dne 17. 2. 2014 ponarejeno, ker je tožnik nanj dal skeniran podpis direktorja tožene stranke, s čimer je ustvaril vtis, da je sporno soglasje podpisal direktor, čeprav to ni bilo res. Sporno soglasje je možno opredeliti kot krivo listino, če ne izvira od osebe, ki je na njej označena kot izdajatelj, torej če ne izvira od direktorja tožene stranke. Pri tem je tudi bistveno, ali je bil skenirani podpis direktorja tožniku dan le zaradi izdaje večjega števila enakih odločb o komunalnih taksah, ne pa za druge zadeve in tako tudi zlasti ne za izdajo soglasij za posek lesa. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tovrstna soglasja prej vedno podpisoval direktor osebno in da je bil ta tudi na dan izdaje spornega soglasja v službi (oziroma je bil na poti v službo), kar je tožnik vedel.

11Nadalje je bistveno, ali je bila listina ponarejena z namenom, da se uporabi kot prava. Na obstoj takšnega namena kaže dejstvo, da je tožnik sporno listino izročil družbi A., d.o.o., in da je ta na tej podlagi začela izvajati posek na gozdnih površinah v lasti tožene stranke.

12Izvršitvena dejanja kaznivega dejanja ponarejanja listin so lahko podana v štirih različnih oblikah: ponarejanje listine, sprememba prave listine, uporaba ponarejene listine in uporaba spremenjene listine. Uporaba krive listine je podana, ko jo storilec na kakršenkoli način spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost. V konkretnem primeru je bila kriva listina uporabljena s tem, da je bila izročena družbi A., d.o.o.

13Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da se zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, presoja le glede znakov kaznivega dejanja, na katere se sklicuje odpoved, sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki so odločilna za presojo, ali so podani znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, to je, ali je šlo pri soglasju z dne 17. 2. 2014 za ponarejeno listino in ali jo je ponaredil tožnik z namenom, da se uporabi kot prava oziroma ali je bila listina uporabljena kot prava.

14Iz istih razlogov je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da niso relevantne pritožbene navedbe o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni bil izpolnjen, ker je bil tožnik ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi na čakanju na delo, kar je institut, ki je namenjen ohranitvi zaposlitve. Napotitev na čakanje na delo je bila odrejena neodvisno od izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (napotitev na čakanje na delo doma je bila izdana 17. 2. 2014, iz izredne odpovedi pa izhaja, da je tožena stranka za kršitev izvedela 19. 3. 2014). Tudi sicer na podlagi napotitve na čakanje na delo doma ni možno sklepati, da so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo delovno razmerje možno nadaljevati ob izteku odpovednega roka.

15Zgoraj je že razloženo, da je zaradi nevezanosti na pravno kvalifikacijo zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi možno presojati tudi s stališča, ali je v tej zadevi podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, torej ali je tožnik z očitanim ravnanjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pomeni, da mora sodišče celo v primeru, če bi ugotovilo, da niso podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, tožniku očitano ravnanje presojati s stališča, ali pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ali je storjeno naklepoma oziroma iz hude malomarnosti.

16Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

17V novem postopku bo sodišče zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo tudi s stališča, ali ima tožniku očitana kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, oziroma ali pomeni hujšo kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje 110. člena ZDR-1 in ali je glede na vse okoliščine in interes obeh strank delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, nakar bo znova odločilo o tožbenem zahtevku.

18V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Primerjaj VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014.
² Tožena stranka je v pritožbi opozorila, da ima tožniku očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, vendar sodišče druge stopnje na ta očitek ni odgovorilo.