UPRS Sklep I U 31/2017-11

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Ministrstvo za finance je ob odločanju o vlogi in pritožbi oziroma ugovoru tožnice zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, z izpodbijanim aktom v I. točki izreka zahtevo tožnice za priznanje statusa stranke oziroma stranskega udeleženca zavrnilo, v II. točki izreka ugovor tožnice oziroma pritožbo zoper sklep zavrglo in v III. točki izreka zavrnilo zahtevo, da se ji povrnejo stroški postopka.

2Iz obrazložitve sledi, da je organ prve stopnje s sklepom o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti odredil predznambo zastavne pravice na nepremičninah, ki so v lasti A.A. in so navedene v izreku sklepa. Tožnica je nato priglasila udeležbo v postopku ter obenem vložila ugovor tretjega, v katerem navaja, da A.A. kot davčni zavezanec ni dejanski lastnik nepremičnin, na katere se nanaša sklep, in to kljub temu, da je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Ker je bila lastninska pravica na vseh zadevnih nepremičninah pridobljena v času trajanja zakonske zveze in na podlagi odplačnega pravnega posla, gre za skupno premoženje, kot to sledi iz notarskega zapisa Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja z dne 22. 5. 2013 ter Dodatka k sporazumu, po katerem se skupno premoženje deli tako, da je tožnica postala izključna lastnica vseh obravnavanih nepremičnin. Medtem ko do vpisa lastninske pravice ni prišlo zaradi zaznambe prepovedi nedovoljene gradnje. Zato v vlogi navaja, da izkazuje pravni interes za vložitev pritožbe ter obenem opozarja, da ni imela možnosti sodelovati v postopku in da je zato sklep o zavarovanju nezakonit in nepravilen.

3Glede zatrjevanega položaja tožnice kot stranke v postopku drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnica v konkretnem primeru ni zavezanka za davek v smislu 12. člena ZDavP-2 ter da je bil začasni sklep o zavarovanju izdan njenemu nekdanjemu možu. Iz tega zakona (ZDavP-2) ne izhaja podlaga za zatrjevanje, da bi tožnica kot nekdanja žena zavezanca za davek kot stranka ali stranska udeleženka v smislu določb ZUP varovala kakšno svojo pravico ali pravno korist. Glede lastništva zadevnih nepremičnin je prvostopenjski organ upošteval podatke zemljiške knjige, medtem ko je odločanje glede upravičenosti zaznambe sklepa v zemljiški knjigi v pristojnosti sodišča. Zato drugostopenjski organ ugotavlja, da je zahteva tožnice za priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku neutemeljena. Potem ko citira določbe Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) še poudari, da se na podlagi 49. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo in da torej sklenitev pravnega posla ne zadošča. V konkretnem primeru pa tudi ni (več) mogoče govoriti o skupni lastnini, ker tožnica in A.A. nista več zakonca.

4Glede na navedeno in določbe ZDavP-2 ter ZUP, citirane v nadaljevanju, pritožbeni organ ugotavlja, da tožnica (tudi) ne more biti stranka v postopku s pritožbo oziroma ugovorom zoper sklep o zavarovanju, izdan A.A., ker ni nosilka pravic in obveznosti v postopku zavarovanja. Zato je drugostopenjski organ njeno pritožbo oziroma ugovor zavrgel, ker ta ni vložen po upravičeni osebi. Dodaja še, da smiselna uporaba določb ZDavP-2, ki se nanašajo na izvršbo, v poglavju oziroma določbah ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje, ni določena. Izjema je določena le glede omejitev v zvezi z denarnimi sredstvi in premičninami. In ker se postopek za tožnico ni končal ugodno, je bilo potrebno zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka v skladu z določbami ZUP zavrniti.

5Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je zoper sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zoper bivšega moža A.A. pravočasno vložila pritožbo ter obenem priglasila udeležbo v postopku ter na ta način uporabila vsa možna pravna sredstva, ter da izpodbijani sklep neposredno posega v njeno ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. V pritožbi je navedla, da sta z davčnim zavezancem bivša zakonca, ki sta zakonsko zvezo sklenila 3. 6. 2000 ter se razvezala 22. 9. 2015. Lastninsko pravico na zadevnih nepremičninah je davčni zavezanec pridobil na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 12. 2. 2003 in potrdila z dne 17. 3. 2003, ter na podlagi menjalne pogodbe z dne 9. 3. 2007 in torej v času trajanja zakonske zveze. Glede na drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je šlo pri vseh obravnavanih nepremičninah za skupno premoženje zavezanca in tožeče stranke, ki sta ga s Sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja razdelila na način, da je tožeča stranka postala izključna lastnica vseh nepremičnin ter da sta zato izpodbijani sklep in odločba, nezakonita. Do vpisa lastninske pravice namreč ni prišlo izključno zato, ker vpisa, zaradi zaznambe prepovedi nedovoljene gradnje, ni bilo mogoče izvesti.

6V nadaljevanju tožbe tožnica oporeka stališču tožene stranke, ki ga je le-ta zavzela v zvezi s pomenom vpisa lastninske pravice na nepremičnini, pridobljene s pravnim poslom, v zemljiško knjigo ter ponovno poudari, da je bila ob izdaji sklepa o zavarovanju dejanska in izključna lastnica zadevnih nepremičnin, ne glede na to, da je bil v zemljiško knjigo kot njihov izključni lastnik vpisan davčni zavezanec in da se zato s sklepom o ustanovitvi predznambe zastavne pravice neposredno posega v njeno lastninsko pravico. Kar tožnica še dodatno utemelji s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 243/2013 z dne 22. 1. 2015. Tožeča stranka torej ni davčna zavezanka, zato ni mogoče na njenem premoženju odrediti ukrepa zavarovanja na podlagi določb ZDavP-2. Glede ukrepov, s katerimi lahko uveljavlja varovanje svoje lastninske pravice, pa je potrebno po stališču tožbe, ker določbe ZDavP-2 o zavarovanju tega ne omogočajo, uporabiti določbo 158. člena ZDavP-2, po kateri lahko tisti, ki izkaže za verjetno, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi. Ugovor oziroma tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je tudi sredstvo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), temelj za uveljavljanje ugovora pa običajno lastninska oziroma solastninska pravica tretje osebe. Zato bi morala imeti pravico do udeležbe v postopku ter možnost vložiti ugovor kot oseba, katere pravica preprečuje izvršbo na spornih nepremičninah in je zato položaj, kot ga predvideva organ druge stopnje, protiustaven in nezakonit.

7Navaja še, da podatki zemljiške knjige niso vedno pravilni in je zato treba upoštevati celotno zakonodajo in z njo povezano sodno prakso, iz katere izhaja, da taki podatki niso vselej uporabljivi. Tudi ni res, da bi tožeča stranka v pritožbi ne podala jasnega zahtevka. Le da pritožbeni organ njene vloge enostavno ne želi razumeti in se s formalnimi razlogi izogne vsebinski presoji argumentov tožeče stranke ter s tem ravna arbitrarno.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Obenem dodaja, da je bil sklep organa prve stopnje št. DT 0610-2351/2014-22(01321-29) z dne 7. 10. 2015 z odločbo tožene stranke št. DT-499-29-918/2015 z dne 16. 11. 2016 odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek organu prve stopnje. S tem je bila tožeča stranka seznanjena ter je dne 12. 1. 2017 podala podobno vlogo, kot je obravnavana, v zvezi s sklepom, izdanim v ponovnem postopku. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne.

9Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je bil omenjeni sklep res odpravljen, vendar izključno iz razlogov, ki so v sferi A.A. in ne tožnice. V ponovljenem postopku pa je organ prve stopnje ponovno izdal sklep o zavarovanju, ki je vsebinsko enak prvemu in ki na enak način posega v pravice tožeče stranke. Zato tožeča stranka tudi novi sklep ponovno izpodbija s pritožbo oziroma vlogo z dne 12. 1. 2017, ki bo glede na stališče odgovora na tožbo ponovno zavrnjena in zavržena. Tožeča stranka zato vztraja pri tožbi, le da sedaj sodišču podredno predlaga, da ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta. Pravni interes oziroma pravno korist za tožbo vidi v tem, ker bo organ prve stopnje z ozirom na razloge izpodbijanega akta oziroma odgovora na tožbo ponovno nezakonito in neustavno posegel v upravičenja tožeče stranke, zlasti v njeno lastninsko pravico in je zato nujno, da sodišče sprejme ustrezno pravno stališče do naziranj tožeče stranke in organa prve stopnje, ki se izpostavljajo v tožbi.

10Tožbo je moralo sodišče zavreči.

11Po nespornih podatkih sodnega spisa je pritožbeni organ sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti št. DT 0610-2351/2014 z dne 7. 10. 2015, izdan A.A., z odločbo št. DT-499-29-918/2015-2 z dne 16. 11. 2016 odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Iz listin, ki so v spisu, nadalje sledi, da je bilo v zadevi tudi že ponovno odločeno ter da tožeča stranka tudi tokrat, enako kot v tem postopku, izpodbija sklep o zavarovanju ter uveljavlja udeležbo v postopku.

12Sklep o zavarovanju, na katerega (in postopek pred njim) se nanaša vloga tožnice je bil torej odpravljen, s tem pa so prenehali tako v dejanskem kot pravnem pogledu tudi vsi njegovi učinki, vključno s tistimi, ki jih vsebuje odločitev pritožbenega organa (Ministrstva za finance), ki jo tožnica izpodbija s tožbo, to je nepriznavanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku zavarovanja ter zavrnitev pritožbe. Sklepa o zavarovanju, na katerega se nanašajo njeni ugovori, namreč ni več, ponoviti pa je potrebno tudi postopek odločanja v zadevi. To pa pomeni, da si tožnica z odločitvijo o tožbi ne bi mogla v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja in da zato nima pravnega interesa za tožbo. Pravico do sodnega varstva in s tem do meritorne odločitve sodišča ima namreč le tisti, ki izkaže, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic: da bi mu torej ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo (prim. sklep VS RS I Up 1239/2003 z dne 14. 9. 2005). Te pa z odločitvijo sodišča, ki bi se nanašala zgolj na že zaključen postopek odločanja in že odpravljeni sklep o zavarovanju, ne bi mogla doseči. Pri tem pa tožnica ne bo v ničemer prikrajšana v svojih pravicah in interesih. Po lastnih navedbah v pripravljalni vlogi tak nov sklep (z vlogo z dne 12. 1. 2017) ponovno izpodbija v pritožbenem postopku. Tako o zavarovanju kot o njeni zahtevi za udeležbo v postopku se je oziroma se bo ponovno odločalo s strani finančnih organov, njihova odločitev pa bo z ozirom na morebitne drugačne dejanske okoliščine in s tem povezano uporabo predpisov lahko tudi drugačna. Zato ni mogoče, tako kot to stori tožnica v pripravljalni vlogi, prejudicirati njihove odločitve. Obenem pa takšna možnost (drugačne odločitve v ponovljenem postopku) dodatno utrjuje kot pravilno stališče sodne prakse, po katerem tožnik zgolj z zahtevo po sprejetju pravnih stališč s strani sodišča in torej brez dejanskih učinkov sodne odločbe ne izkazuje pravnega interesa za tožbo.

13Ker torej izpodbijani upravni akt očitno ne posega več v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, je moralo sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa tožbo zavreči. Pri omenjeni določbi gre namreč za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti ves čas postopka, kar pomeni, da je absolutne narave in da mora biti tožba, če posega v pravico tožeče stranke ni (več), zavržena ne glede na fazo postopka.

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.