VSC Sodba Cpg 110/2017

Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo X Pg 437/2015 z dne 25. 10. 2016 izreklo: "I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 152404/2014 z dne 12. 11. 2014 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči: - 176,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2014 do plačila, - 160,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2014 do plačila, - 160,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2014 do plačila, - 171,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2014 do plačila, - 160,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2014 do plačila, - 176,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2014 do plačila, - 7.166,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2014 do plačila, - 160,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3 2014 do plačila, ter 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka, vse v roku 8 dni, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. II. V točki I navedeni sklep o izvršbi se v prvem odstavku izreka razveljavi v delu za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.166,28 EUR za obdobje od 19. 3. 2014 do 11. 9. 2014 in se v tem obsegu zahtevek tožeče stranke zavrne. III. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 331,00 EUR v roku 15 dni, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila."

2Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožeča stranka ne priglaša stroškov odgovora na pritožbo.

6O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1055/2017 z dne 12. 5. 2017 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Ljubljani prenesena na Višje sodišče v Celju.

7Pritožba ni utemeljena.

8Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da med strankama ni sporno, da: - je tožena stranka lastnik poslovnega prostora v P. A. Ljubljani, ki ga je kupila od L. d. o. o., - je imel L. d. o. o. s tožečo sklenjeno pogodbo o dobavi toplote, - tožena od aprila 2012 poslovnega prostora v P. A. ni več ogrevala, objekt, katerega del je ta prostor, pa je priključen na skupno merilno mesto št. 420/1 in je vključen v sistem oskrbe s toploto, - je tožena prejela sedem računov tožeče stranke, ki so podlaga zahtevku, - je bila za objekt na D. ulici v L. med tožečo in pravnim prednikom tožene sklenjena pogodba št. 328/93 - 17 in je tožeča stranka za to odjemno mesto izstavila račun št. 931000547983; (-) da je med pravdnima strankam sporno, ali je tožena stranka kot lastnik poslovnih prostorov na obeh navedenih lokacijah v Ljubljani dolžna plačati račune, ki jih je v zvezi z daljinskim ogrevanjem izdala tožeča, in delež tožene glede P. A.; (-) da način ogrevanja na območju občine od 20. 12. 2003 ureja Pravilnik o načinu ogrevanja na območju občine (v nadaljevanju: Pravilnik, Urad. list RS, št. 131/2003) in v skladu z 2. členom Pravilnika je zavezanec za priključitev stavbe na energetski sistem oziroma uporabo čistih goriv po tem pravilniku investitor ali lastnik stavbe; (-) da med strankama ni sporno, da je objekt P. A., katerega del je poslovni prostor tožene, oskrbovan z energijo za ogrevanje, ki jo distribuira tožeča stranka in da je objekt priključen na merilno mesto št. 420 1 (A 9); (-) da tožena obveznosti plačila nasprotuje, ker od aprila 2012 za ogrevanje svojega prostora ni bila porabnik toplotne energije in ne strinja se z deležem stroškov, ki naj bi jih nosila; (-) da iz pogodbe o dobavi toplote št. 33/C-420 10/420 1/2010 (A 9), ki jo je sklenila tožeča stranka z L. d. o. o., kot pravnim prednikom tožene, izhaja, da je priključna moč toplotnih naprav 148.970 W in je delež odjemalca na odjemnem mestu 58,09609235% in navedeni delež velja tako za dobavljene količine toplote kot za vzdrževanje merilne naprave; (-) da skladno z določili 32. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje občine Urad. list RS, št. 47/2012) vsakokratni lastnik stavbe stopi na mesto pravnega prednika kot pravni naslednik v pogodbo o priključitvi; (-) da je tožena stranka pravni naslednik L. d. o. o., ki je s tožečo sklenil pogodbo o dobavi toplote za predmetne poslovne prostore v P. A. dne 16. 2. 2011 in s pridobitvijo lastninske pravice je vstopila v pravice in obveznosti pogodbe o priključitvi njenega prednika, to je prodajalca poslovnih prostorov; (-) da je navedena pogodba bila sklenjena za nedoločen čas in nobena od strank spora ne trdi, da bi bila odpovedana; (-) da računi tožeče stranke, izdani v zvezi z odjemnim mestom št. 01600041806, P. A. 2 in 1 (A 1 do A 8) ne obračunavajo dobavljene toplote, ampak je zaračunana priključna moč in vzdrževanje merilnika toplote kot fiksni stroški; (-) da Pogodba, sklenjena med tožečo stranko in L. d. o. o. v točki 3.0 določa, da se cena za priključno moč določa po tarifnem ceniku za toploto, cena za vzdrževanje merilne naprave pa z veljavnim cenikom storitev dobavitelja; (-) da je tožeča predložila cene vzdrževanja merilnikov toplote (A 38), tožena jim ni obrazloženo nasprotovala, zato je obračun tega stroška upravičen; (-) da je tudi priključno moč tožeča zaračunala utemeljeno, cene dokazuje s ceniki (A 35 do A 36), višini zneskov priključne moči tožena ni obrazloženo nasprotovala; (-) da obveznosti plačila po računu št. 931000547983 (A 17) za dobavljeno toploto, priključno moč in vzdrževanje merilnika toplote na D. ulici tožena nasprotuje z navedbo, da je bila pogodba za odjemni mesti št. 01600000603 in št. 01600000718 odpovedana in je bila tudi prekinjena dobava toplote in računa naj ne bi prejela; (-) da glede trditve, da je bila dobava toplote za obe navedeni odjemni mesti odpovedana, tožena stranka ni predlagala nobenega dokaza in količini dobavljene toplote obrazloženo ne nasprotuje; (-) da je tožena stranka bila seznanjena z obveznostjo plačila 7.166,28 EUR po predmetnem računu tožeče (A 17) izhaja iz opomina pred odklopom št. 9101692145 z dne 25. 8. 2014 (A 32), ki je bil pravnemu predniku tožene vročen 11. 9. 2014 (A 33); (-) da zapadlosti računov št. 931000966948 za znesek 176,12 EUR (A 7), št. 931000705742 za znesek 160,55 EUR (A 4), št. 931000613618 za znesek 160,55 EUR (A 3), št. 931000768166 za znesek 171,59 EUR (A 5), št. 931000487472 za znesek 160,55 EUR (A 1), št. 931000829324 za znesek 176,12 EUR (A 6) in št. 931000547985 za znesek 160,55 EUR (A 2) tožena ne nasprotuje in priznava, da jih je prejela; (-) če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ) in je zato zneske tožena stranka dolžna plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe; (-) da glede računa št. 931000547983, za katerega tožena trdi, da ga ni prejela, tožeča ni dokazala, kdaj je bil toženi vročen, dokazano pa je, da je bila o tej obveznosti plačila tožena obveščena najkasneje ob vročitvi opomina pred izklopom (A 32), zato je plačilna zamuda za znesek 7.166,28 EUR izkazana od 11. 9. 2014 in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti računa št. 931000547983 do 11. 9. 2014 ni utemeljen in ga je sodišče zavrnilo, v preostalem pa je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

9Pritožba izpodbija sodbo v celoti, vendar pritožbeno sodišče šteje, da izpodbija le I. in III. točko izreka sodbe, saj je glede II. točke izreka sodbe uspela (delno zavrnjen tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti) in večjega uspeh s pritožbo ne more doseči ( 350. člen ZPP).

10Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno navaja, da tožena stranka obveznosti plačila računov, ki se nanašajo na merilno mesto št. 420 1 nasprotuje le, ker od aprila 2012 za ogrevanje svojega prostora ni bila porabnik toplotne energije. Te navedbe sodišča prve stopnje pa ne držijo, saj je tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah večkrat poudarila, da tožeča stranka sploh ni predložila razdelilnika stroškov (iz katerega bi bilo razvidno kolikšen del skupnih stroškov je tožena stranka sploh dolžna plačati). Skladno s Splošnimi pogoji za dobavo in odjem toplote in hladu distribucijskega omrežja za geografsko območje občine je razdelilnik stroškov pravna podlaga za zaračunavanje stroškov posameznim odjemalcem na skupnih odjemnih mestih. Brez obrazložitve in primernih dokazov, kolikšen delež posameznih postavk bi glede na skupne stroške morala plačevati tožena stranka, je zahtevek tožeče stranke povsem neutemeljen, saj višine njene obveznosti sploh ni mogoče ugotoviti.

11Nadalje pritožba poudarja, da Pogodba o dobavi toplote št. 33/C-420 10/420/1/2010 določa kolikšen delež postavk, ki se nanašajo na dobavljene količine toplote in na vzdrževanje merilne naprave, je dolžna plačevati tožena stranka, ničesar pa ne določa glede deleža plačila, ki bi ga morala tožena stranka prispevati za postavko "priključna moč". Znesek, ki bi ga tožena stranka morala plačati, je mogoče ugotoviti le z razdelilnikom stroškov, za katerega je tožeča stranka trdila, da z njim razpolaga, vendar ga nikoli ni predložila. Tožena stranka ponovno poudarja, da njen delež priključne moči znaša bistveno manj kot 58%. zato ji tožeča stranka navedeno postavko neupravičeno previsoko zaračunava. V pogodbi št. 33/C-420 10/420/1/2010 je delež, ki ga mora tožena stranka plačevati za dobavljene količine toplote ter za vzdrževanje merilne naprave, določen nesorazmerno visoko, to pa še ne pomeni, da lahko tožeča stranka nesorazmerno visok delež vtožuje tudi za ločeno postavko, ki se nanaša na priključno moč. V pogodbi št. 33/C-420 10/420/1/2010 ni določeno kolikšen delež priključne moči toplotnih naprav je dolžna plačevati tožena stranka. Brez veljavnega razdelilnika stroškov, ki bi določal kolikšen delež je dolžna plačevati tožena stranka, ni mogoče ugotoviti višine njene obveznosti, posledično pa je glede računov, ki se nanašajo na merilno mesto št. 420 1, neutemeljen tudi zahtevek tožeče stranke.

12Pritožba še izpostavlja, da tudi iz predloženih računov, ki naj bi utemeljevali zahtevek tožeče stranke, izhaja, da način delitve oziroma izračuna stroškov, ki se nanašajo na priključno moč sploh ni naveden. V priloženih računih je skladno s pogodbo 33/C-420 10/420/1/2010 naveden zgolj ključ delitve za vzdrževanje merilnika toplote, glede priključne moči pa ni navedenega ničesar. Iz procesnega gradiva tako očitno izhaja, da tožena stranka glede vtoževanih računov, ki se nanašajo na merilno mesto št. 420 1 ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Iz navedb in predloženih dokazov namreč višina obveznosti tožene stranke sploh ni ugotovljiva, takšen zahtevek pa po sami naravi stvari ne more biti utemeljen.

13Pritožbeni očitek glede nesklepčnosti tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo računov po Pogodbi o dobavi toplote št. 33/C-420 10/420/1/2010 je neutemeljen.

14Pri sklepčnosti tožbe gre za vprašanje materialnega prava. Presoja sklepčnosti tožbe zajema opredelitev življenjskega primera, na katerega se navezuje pravna posledica, opredelitev pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera ter subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo.¹ Če katero od pravno pomembnih dejstev manjka, tožba ni sklepčna² in se v posledici nesklepčnosti tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

15Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi navedla vsa pravno relevantna dejstva in zanje tudi predložila dokaze.

16Tožeča stranka je navedla, da je distributer toplote na območju občine. Od tožene stranke, ki je lastnik poslovnega prostora v P. A., zahteva, da plača zapadle obveznosti odjemalca za odjemno mesto št. 01600041806, ki je priključeno na merilno mesto št. 420/1. Terja tudi plačilo za porabo z odjemnega mesta št. 01600000603 in št. 01600000620 v zvezi s prostori na D. v L. Tožena je poslovni prostor v P. A. kupila od družbe L. d. o. o., ki je sklenila s tožečo pogodbo o dobavi z deležem 58,09609235 %. Do aprila 2012 je tožena koristila daljinsko ogrevanje skupnega odjemnega mesta za ta poslovni prostor. Od takrat dalje je bila po števcu dobavljena količina toplote 0 in tožeča obračunava toženi le fiksni strošek ogrevanja, to je obračun priključne moči in vzdrževanja merilne naprave.

17Tožeča stranka je nadalje navedla, da se toženi stranki za odjemno mesto podhod Ajdovščina obračunavajo le fiksni stroški distribucije toplote in sicer obračun priključne moči in vzdrževanje merilnika toplote, ki je skupen za objekt, pri čemer je delež za vzdrževanje določen skladno s Pogodbo št. 33/C-420 10/420/1/2010 na 58,09609235%, za priključno moč pa je osnova priključna moč po tej isti pogodbi in znaša 148.970 W, oboje pa se obračuna po vsakokrat veljavnih cenikih dobavitelja (tožeče stranke). Za odjemno mesto na D. (račun št.931000547983) je podlaga v Pogodbi št. 328/93-17, kjer je določena priključna moč 1.921180 kW in na tem odjemnem mesti je tožena stranka odjemala toplotno energijo v vtoževanem obdobju 79,50 Mwh in ker gre za samostojno odjemno mesto je njen delež za priključno moč 100%.

18Tako je tožeča stranka v tožbi navedla vso dejstveno in pravno podlago vtoževnim računom in na podlagi nje tudi uveljavljala ustrezen tožbeni zahtevek, tako da se je glede nje bilo mogoče izjaviti in je tožba bila sklepčna.

19Kolikor pritožba meni, da je nejasen delež tožene stranke v stroških skupnega odjemnega mesta in da bi tožeča stranka moral predložiti ustrezen razdelilnik in da v pogodba ne določa nič glede deleža plačila, ki bi ga morala tožena stranka prispevati za postavko "priključna moč", pritožbi ni pritrditi, saj so pogodbena določila jasna in določajo priključno moč na 148970 W, delež za dobavljeno količino toplote in delež za vzdrževanje merilne naprave na skupnem odjemnem mestu pa na 58,09609235 %.

20Kolikor pa pritožnik meni, da njegov delež na skupnem odjemnem mestu ne ustreza dejanskemu stanju, pa bo moral začeti z ustreznim sodnim postopkom za določitev solastniškega deleža ali pa doseči ustrezno spremembo pogodbe z ostalimi solastniki brez sodne intervencije.

21Vse nadaljnje pritožbene navedbe, ki vtoževani račun št. 931000547983 z dne izrecno povezujejo zgolj s Pogodbo o dobavi toplote št. FT-C-17A-1-1562/02 z dne 25. 3. 2002 (listina A18 v spisu), pa so neupoštevne, saj ta pogodba ni podlaga vtoževanemu računu, temveč Pogodba št. 328/93-17. Po slednji Pogodbi, kar pritožba seveda zaradi zmotnega pristopa ne izpodbija, pa je delež tožene stranke za plačilo 100% , ker gre za individualno (posamezno in ne skupno) odjemno mesto. Drugače je res po zmotno navedeni pogodbi, kjer je opredeljen delež tožene stranka na skupnem odjemnem mestu na 15,625%, vendar v tej pravdi ni po navedeni pogodbi vtoževan noben račun, na kar je utemeljeno opozorila tožena stranka sama in ji je pritrdila tudi tožeča stranka, zato je za sporno zadevo bil to nepotreben dokaz.

22Tako je po navedenem pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede glavne terjatve v celoti utemeljen in delno neutemeljen glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zenska 7.166,28 EUR, pritožbena očitka o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava pa se pokažeta kot neutemeljena.

23Po določbi prvega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

24Pritožba tudi konkretno ne izpodbija stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

25Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrniti in v tem obsegu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

¹ Primerjaj sodba VS RS II Ips 812/2006 z dne 6. 5. 2009.
² Primerjaj sodba VS RS II Ips 219/2004 z dne 28. 12. 2004.