VSM Sodba IV Kp 27523/2014

I. Pritožba zagovornice obdolžene M.B.Č. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženko M.B.Č. za krivo, ker je storila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obdolženki izreklo pogojno obsodbo, v njej pa ji določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi tretjega odstavka 97. člena ZKP pa stroški postavljenega pooblaščenca nedoletni oškodovanki A.G. obremenjujejo proračun.

2Proti taki sodbi se je pritožila obdolženkina zagovornica zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa da jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3Obdolženkina zagovornica je v pritožbi zahtevala, da se jo v smislu prvega odstavka 378. člena ZKP obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče na podlagi določbe 445. člena ZKP strank ni obveščalo o seji svojega senata, saj je odločalo o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku in ko predsednica senata ali senat nista spoznala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev zadeve. Sicer pa pritožnica v zahtevi ni opredelila, kateri razlogi bi bili torej odločilni za nujnost njene navzočnosti na seji pritožbenega senata, česa konkretno ni bilo mogoče navesti ali pojasniti v pisno vloženi pritožbi¹.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba iz 1. točke 372. člena ZKP, saj bi naj sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženka preganja, kaznivo dejanje. V obrazložitvi tega pritožbenega razloga pa pritožba navaja, da na podlagi zaključkov izvedenke dr. T., ki ji je sodišče prve stopnje povsem sledilo, ni moč zaključiti, da je obdolženka ravnala z eventualnim naklepom, zaradi česar je napačno zaključilo, da ima očitano kaznivo dejanje vse znake kaznivega dejanja iz 192. člena KZ-1. S takšnim utemeljevanjem uveljavljanega pritožbenega razloga pa pritožba uveljavlja in obrazlaga pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je vprašanje ali je obdolženka ravnala z eventualnim naklepom ali ne, dejansko vprašanje. Uveljavljanje pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona zato ni utemeljeno, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pri tem je potrebno še poudariti, da iz opisa obdolženki očitanega kaznivega dejanja izhajajo prav vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz 192. člena KZ-1.

6Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženkine zagovornice pa še dodaja:

7Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Poudarja, da obdolženka storitve kaznivega dejanja ni priznala niti delno niti smiselno. Za hčerko A. je skrbela po najboljših močeh, kolikor je zmogla ter da je v preteklosti res delala napake, na katerih se je veliko naučila. Graja sodišče prve stopnje, ker je brez pridržka verjelo izpovedbam prič, delavkam centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in vrtca in na tej podlagi zaključilo, da je A. živela v nepospravljenem in umazanem stanovanju, čeprav so obdolženko obiskale delavke CSD le enkrat ali dvakrat, spregleda pa izpovedbo socialne delavke U.F., ki je povedala, da si je obdolženka prizadevala poskrbeti za A. po svojih najboljših močeh. Predvsem pa pritožba poudarja, da obdolženki eventualni naklep kot oblika krivde ni dokazan, ker je sodišče prve stopnje napačno ocenilo zaključke izvedenke dr. T., ko je povedala, da obdolženkino ravnanje ni bilo hoteno oziroma zavestno, torej ni bilo storjeno naklepno. Pritožba zaključi, da je iz vseh dokazov, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi mogoče zaključiti le, da obdolženka ni ravnala z namenom, da svojemu lastnemu otroku škoduje.

8Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženke, ampak izpovedbam prič, ki so prihajale v stik z obdolženko in A. v vrtcu in na CSD, kot tudi izvedenki dr. T.. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Z obširnimi, tehtnimi in sprejemljivimi razlogi je zagovor obdolženke zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z njimi se povsem strinja pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še:

Nobenega dvoma ni, da je obdolženka hudo kršila svoje dolžnosti do mladoletne hčere A., ko zanjo ni primerno skrbela, kot se ji to očita v izreku izpodbijane sodbe, saj njena ravnanja v celoti potrdijo priče, navedene zgoraj, kot tudi izvedenka dr. T.. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženka ravnala s krivdno obliko eventualnega naklepa. Izvršitveno dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je v zanemarjanju mladoletne osebe s hudim kršenjem dolžnosti, skrbi in vzgoje. Prav tako ravnanje je obdolženki z vso gotovostjo dokazano in je s takšnim njenim ravnanjem ogrožena vzgoja, razvoj in zdravje mladoletne hčerke A., kar je obširno razložila tudi izvedenka dr. T.. Obdolženkino ravnanje tudi ni moč opredeliti kot uporabo strožjih disciplinskih ali vzgojnih ukrepov, ampak kot zanemarjanje, ki se kaže v opuščanju skrbi za osnovne potrebe hčerke A. glede nege, zdravja in oblačenja. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbo tudi pravilno ugotovilo, da je opisana dejavnost obdolženke trajala skozi daljše časovno obdobje, zaradi česar gre tudi za hujšo kršitev dolžnosti obdolženkine skrbi in vzgoje hčerke A., saj je obdolženka s svojim ravnanjem opuščala svoje dolžnosti.

Ni moč pritrditi pritožbi, da iz izvedenskega mnenja dr. T. ne izhaja, da bi naj obdolženka očitano kaznivo dejanje storila s krivdno obliko eventualnega naklepa. Njeno krivdo je potrebno ocenjevati ob upoštevanju njenega duševnega stanja in v posledici lastne vzgojne zanemarjenosti. Obdolženka ima takšne intelektualne sposobnosti, da zadoščajo za to, da ve kaj pomeni starševstvo in da tudi razume, da je vloga starša povezana s trudom in pripravljenostjo, da otroku izpolnjuje ne samo potrebo po preživetju, ampak tudi po razvoju na vseh področjih, kar je povezano z dejanji in zavestnim ukvarjanjem z otrokom. Poudariti je tudi potrebno, da je obdolženka bila večkrat opozorjena s strani delavk vrtca in CSD o njenem ravnanju z A., kar je za kratek čas upoštevala, nato pa je z opisanimi dejanji nadaljevala. Glede na to in ko sta bili pred tem oddani v rejo že dve njeni hčerki, je obdolženka vedela, kaj so njene dolžnosti, vendar je z A. zavestno tako ravnala kot se ji očita in na takšen način tudi na posledice pri njej privolila.

9Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njena pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

10Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženkina zagovornica ni pritožila. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženkino korist. Sodišče prve stopnje ji je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa ji določilo primerno dolgo kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo.

11Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženkine zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

12Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Izrek pa temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.

¹ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 319/2009 z dne 14. 1. 2010 in I Ips 167/2000 z dne 12. 6. 2003