VSL Sodba II Cp 1084/2017

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh plačati 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2011. V presežku (glede plačila 15.300,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnik tožencu povrniti 1.235,04 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka.

2Takšno sodbo toženec v pravočasni pritožbi izpodbija v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Meni, da je prisojena odškodnina previsoka ter v neskladju s sodno prakso, kot tudi s samo obrazložitvijo sodišča. Sodišče je namreč za primerjavo vzelo zadevo, ki je bila bistveno hujša glede na obseg poškodb, posledic in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožniku je prisodilo enako odškodnino, čeprav je imel oškodovanec v primerjani zadevi bistveno večje nevšečnosti, poleg tega je šel tožnik na pregled k zdravniku šele tri dni po dogodku, kar nakazuje, da hudih bolečin in strahu ni imel. Toženec je na glavni obravnavi izrazil resen dvom o tožnikovi zdravstveni dokumentaciji, a je sodišče njegove dokazne predloge zavrnilo. Več tožnikovih navedb se je izkazalo za neresnične, in sicer, da naj bi toženec prevozil znak stop, vozil z neprilagojeno hitrostjo ter trditve o tem, kje je imel tožnik parkirano vozilo. Ni jasno, zakaj je tožnik ravno na tem delu prečkal cestišče. Poleg tega ni mogoče z gotovostjo trditi, da so poškodbe tožnika nastale v spornem dogodku, še posebej, ker je tudi sam navajal, da je bil le rahlo zadet v koleno. Sodišče je samo presojalo vprašanja, za katera nima ustreznih znanj in bi nanje lahko odgovoril le izvedenec medicinske stroke, za katerega tožnik ni založil sredstev. Tudi obrestni del zahtevka ni utemeljen, saj mu je toženec v celoti nasprotoval. Predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi glede plačila 700 EUR, z ustrezno stroškovno posledico.

3Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v obravnavani zadevi od toženca zahteva plačilo odškodnine za škodo, nastalo v škodnem dogodku 27. 2. 2010, ko je vanj ob prečkanju cestišča v garažni hiši trčil toženec s svojim vozilom in mu poškodoval desno koleno. O temelju zahtevka je bilo odločeno z vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju P 91/2011-98, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1703/2016 s 14. 9. 2016. Ugotovljeno je bilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 20 %. Z izpodbijano sodbo je tako sodišče prve stopnje odločalo le še o višini tožbenega zahtevka. Višje sodišče ne sledi pritožbeni graji, da ni izkazano, da je tožnikova poškodba nastala v obravnavanem škodnem dogodku; še več, o tem, da med poškodbo kolena in škodnim dogodkom obstaja vzročna zveza, je bilo pravnomočno odločeno z vmesno sodbo.

6Kolikor naj bi sodišče pritožbene navedbe v tej smeri razumelo v luči teže poškodbe in obsega njenih posledic, pa pojasnjuje, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec tožnika s svojim vozilom zadel v desno koleno. Tožnik je povedal, da ga takoj po tem ni nič bolelo, da so sicer gledali koleno, ki je bilo rdeče in "natolčeno", vendar je mislil, da mu ni počila kost. Tedaj je na nogo še lahko stopil, pozneje pa se je bolečina stopnjevala, noga mu je zatekla in nanjo ni mogel več stopiti. Takšna izpoved je skladna z izpovedjo toženca, ki je dejal, da je tožnik ob zadetju rekel, da ni nič in da sta še skupaj gledala, če bi se kaj poznalo, med hojo do avtomobila pa je dejal, da ga nekaj boli. Tudi M. B., ki je bila priča škodnega dogodka, je potrdila, da je po trku toženec odšepal do korita za rože, tožnikov prijatelj A. Č. pa je povedal, da se je tožnik po nezgodi oglasil pri njem in mu potožil o bolečinah v kolenu. Čez tri dni je tožnika obiskal in videl, da ni mogel stopiti na nogo, imel je hude bolečine in je pri hoji uporabljal bergle. Tožniku je svetoval obisk zdravnika in ga sam tja odpeljal. Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetih izpovedi utemeljeno presodilo, da je tožnik zatrjevano poškodbo desnega kolena (tudi v smislu jakosti oziroma tipa) utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje toženec torej ne more ovreči s posplošenim vztrajanjem, da je tožnika le rahlo zadel v koleno.

7Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obsega tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem oprlo predvsem na tožnikovo izpoved in predloženo medicinsko dokumentacijo. Tej je toženec le posplošeno nasprotoval¹, zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega dvoma, da ji ne bi sledilo. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da si je sodišče prve stopnje pridržalo presojanje vprašanj, na katera lahko odgovori le izvedenec medicinske stroke. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne vsebuje dokaznih pravil, ki bi določala, da je kakšno dejstvo mogoče dokazovati le z določenimi dokazi², dejstev, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, pa se sploh ne dokazuje (2. odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je po tem, ko tožnik predujma za postavitev izvedenca medicinske stroke ni založil, glede na relativno enostavno poškodbo in potek zdravljenja ter obseg toženčevega (ne)nasprotovanja lahko samo presodilo, katere tožnikove navedbe o telesnih bolečinah in nevšečnostih ter strahu so izkazane s predloženo medicinsko dokumentacijo in izvedenimi dokazi. Za to ni bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Tveganje, da zaradi opustitve izvedbe dokaza z izvedencem obseg zdravljenja in z njim vezanih nevšečnosti ne bo v celoti ugotovljen, je bilo torej na tožniku.

8Sodišče prve stopnje je tako na podlagi tožnikove izpovedbe in zdravniških izvidov ugotovilo, da je utrpel zlom lateralnega kondila z blažjo impresijo. Iz izvidov izhaja, da je tožnik takoj po dogodku lahko na nogo polno stopil, nato pa so se bolečine stopnjevale, saj je tako povedal tudi ob pregledu na kirurški kliniki UKC Ljubljana. Sodišče je dalje na podlagi zdravniškega potrdila s 30. 3. 2010 ugotovilo, da je tožnik pri hoji uporabljal bergle od 27. 2. 2010 do 26. 3. 2010, kar je bilo skladno tudi z izpovedjo A. Č. Iz istega izvida je ugotovilo, da tožnik 30. 3. 2010 hudih bolečin ni več imel, ter sklenilo, da je imel hude bolečine le prvi teden, ko je analgetike jemal trikrat dnevno. Jakost bolečin se je postopoma zmanjševala vse do zaključka zdravljenja 21. 4. 2010 (takrat je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaključen bolniški stalež), tožnik pa ob spremembah vremena še vedno čuti občasne blage tope bolečine na mestu poškodbe. Glede nevšečnosti med zdravljenjem so bili poleg hoje z berglami izkazani še trije pregledi pri izbranem zdravniku in dva pri specialistu travmatologu. Pritožnik tako ugotovljenega obsega tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem obrazloženo ne graja. Po njegovem mnenju sodišče prve stopnje izpovedbi tožnika ne bi smelo slediti, češ da so bile neresnične njegove navedbe, da je toženec prevozil znak stop, vozil z neprilagojeno hitrostjo, ter ker ni jasno, zakaj je tožnik na tem delu sploh prečkal cestišče. Pritožbeno sodišče tožencu pojasnjuje, da se vse te okoliščine nanašajo na temelj zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Poleg tega toženec ne more vzbuditi dvoma v ugotovljeni obseg tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem s sklicevanjem na okoliščine, ki s tožnikovim zdravstvenim stanjem niso povezane. Sicer pa sodišče prve stopnje pri ugotavljanju telesnih bolečin in nevšečnosti ni sledilo zgolj izpovedbi tožnika, temveč je preverilo, koliko je ta podprta z zdravstveno dokumentacijo; upoštevalo pa je le takšne bolečine in nevšečnosti, ki jih že zdravstvena dokumentacija sama v zadostni meri objektivizira, tako da postavitev izvedenca medicinske stroke tudi z vidika uravnoteženja subjektivnosti ali pristranosti drugih dokaznih sredstev ni bila nujna.

9Glede na povzeti obseg tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 3.000,00 EUR odškodnine. Tožniku je prisodilo tudi odškodnino za strah v višini 500,00 EUR, in sicer za kratek primarni strah ter sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je trajal od pričetka hudih telesnih bolečin do obiska travmatologa v Kliničnem centru. Višine odškodnine za strah pritožnik obrazloženo ne graja. Tožniku prisojena denarna odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo tako skupaj znaša 3.500,00 EUR, kar predstavlja 3,4 povprečne neto plače v času sojenja. Po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina ni previsoka, temveč v primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse ustrezna. Sodišče prve stopnje se je res v obrazložitvi sodbe sklicevalo na odločbo II Ips 735/2008 (tj. primer št. X/134 v knjigi mag. Alenke Berger Škrk Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo³), ki z obravnavano zadevo glede na precej večje nevšečnosti med zdravljenjem ni povsem primerljiva⁴. Vendar pritožnik spregleda, da je bila v primerjani zadevi tožniku izplačana odškodnina v višini 5 povprečnih plač, medtem ko je v obravnavani zadevi glede na manjši obseg nevšečnosti tožnik prejel 3,4 povprečne neto plače. Tudi ob primerjavi z zadevami II Ips 16/2005, II Ips 608/99 in II Ips 724/94, v katerih je bila ob blažjih poškodbah in ambulantnem zdravljenju oškodovancem prisojena odškodnina v višini 4 povprečnih plač, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v obravnavani zadevi prisojena denarna odškodnina pravična ter pravilno umeščena ob primerjavi s hujšimi in lažjimi škodami ter odškodninami zanje v sodni praksi.

10Neutemeljena je tudi pritožbena graja odločitve o obrestih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožencu odškodninski zahtevek poslal 26. 1. 2011, kar je razvidno iz žiga na odškodninskem zahtevku, ter da toženec obrestnemu delu zahtevka ni konkretizirano ugovarjal - ugovarjal mu je le posledično, ker naj bi bil neutemeljen že sam tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo prav, ko je tožniku od dolgovanega zneska prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od 12. 2. 2011 dalje.

11Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po 2. odstavku 350. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP); odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Njegovo nasprotovanje trditvam o posledicah škodnega dogodka v vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo, torej v roku iz 1. odstavka 286. člena ZPP, je komajda mogoče razumeti širše kot v smislu nasprotovanja vzročni zvezi.
² Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 212/2012.
³ GV Založba, 2010.
⁴ Sodišče prve stopnje je primer očitno izbralo zato, ker gre za najnižjo odškodnino za zlom iz skupine poškodb kolena in goleni.