VSC Sodba II Kp 33214/2013

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se spremenijo pravnomočne sodbe: 1) Okrožnega sodišča v Celju I Ks 43252/2011 z dne 23. 9. 2016, ki je postala pravnomočna dne 27. 10. 2016, s katero je bila obsojenemu S. Š. izrečena kazen 1 leto in 3 mesece zapora in ki je obsojenec še ni pričel prestajati; 2) sodba Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 35582/2014 z dne 7. 9. 2016, ki je postala pravnomočna dne 5. 10. 2016, s katero je bila obsojenemu S. Š. izrečena kazen 8 mesecev zapora, ki je obsojenec še ni začel prestajati; 3) sodba Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. I K 29545/2013 z dne 27. 8. 2015, ki je postala pravnomočna dne 21. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 29545/13 z dne 14. 6. 2016, s katero je bila obsojenemu S. Š. izrečena kazen 6 mesecev zapora, ki je obsojenec še ni začel prestajati ter 4) sodba Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 33214/2013 z dne 7. 12. 2015, ki je postala pravnomočna 26. 1. 2016, s katero je bila obsojenemu S. Š. izrečena kazen 1 leto in 4 mesece zapora, ki jo je obsojenec začel prestajati dne 29. 8. 2016 ob 9.10 uri v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor) glede odločbe o kazni tako, da se obsojenemu S. Š. po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in na podlagi prve točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izreče enotna kazen 3 leta in 8 mesecev zapora. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je bil obsojencu v izrečeno enotno kazen zapora vštet del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 33214/2013 z dne 7. 12. 2015, ko jo je začel prestajati 29. 8. 2016 ob 9.10 uri v ZPKZ Maribor. Glede ostalih delov navedenih sodb, ki so postale sestavni del predmetne sodbe, je sodišče prve stopnje odločilo, da ostanejo nespremenjeni.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je obsojenec pravočasno pritožil. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izpostavlja, da mu je bila enotna kazen zapora izrečena proti njegovi volji, prav tako pa se ne strinja, da znaša višina enotne kazni le mesec manj kot seštevek posameznih kazni. V ZPKZ Maribor si je uredil življenjske razmere. Spoznal je, da je v preteklosti storil veliko napak, ki jih močno obžaluje. Prosi, da se mu nadaljevanje prestajanja kazni zapora omogoči v ZPKZ Maribor, kjer je zaposlen kot glavni kuhar, pridobil pa je možnost, da zaprosi za prestajanje na odprtem oddelku v R.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo sprejelo na podlagi pravilne uporabe določb 1. točke prvega dostavka 407. člena ZKP, 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 ter prvega odstavka 55. člena KZ-1. Res je sicer, da je obsojenec nestrinjanje s predlogom okrožne državne tožilke za izrek enotne kazni zapora izrazil že v odgovoru z dne 6. 1. 2017, vendar s pritožbenim očitkom, da mu je bila enotna kazen zapora izrečena proti njegovi volji, ne more biti uspešen. Po določbi petega odstavka 407. člena ZKP namreč izda sodišče novo sodbo na seji senata na predlog državnega tožilca, če je tekel postopek na njegovo zahtevo ali obsojenca po zaslišanju nasprotne stranke. Kot upravičenega predlagatelja za t. i. nepravo obnovo kazenskega postopka torej kazenski postopkovnik dopušča tako obsojenca kakor tudi državnega tožilca, pri tem pa mora biti zadoščeno zahtevi po kontradiktornosti postopka. Slednji pogoj je bil izpolnjen, saj je bil obsojenec s predlogom okrožne državne tožilke za izrek enotne kazni seznanjen in je nanj odgovoril.

6Pri odmeri nove enotne kazni je sodišče prve stopnje obsojencu upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so jih pri izreku posameznih kazni upoštevala sodišča, ki so te kazni izrekla, torej še zlasti predkaznovanost in specialno povratništvo (pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Celju z dne 7. 12. 2015, opr. št. I K 33214/2013). Prvo sodišče je obsojencu enotno kazen izreklo po pravilih, ki se nanašajo na stek kaznivih dejanj. Po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 mora sodišče, če je za vsa kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, enotno kazen odmeriti tako, da je večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči tridesetih let zapora. Temu zakonskemu pogoju je prvo sodišče v celoti zadostilo, saj znaša seštevek kazni po predmetnih štirih pravnomočnih sodbah 3 leta in 9 mesecev zapora, prvo sodišče pa je obsojencu izreklo novo enotno kazen 3 leta in 8 mesecev zapora. Obsojenec ne v odgovoru na predlog okrožne državne tožilke ne v pritožbi ni navedel nobene nove okoliščine, ki lahko bistveno vplivala na višino enotno odmerjene zaporne kazni.

7Ker je izrek enotne kazni zakonski imperativ po citiranih določbah 407. člena ZKP ter 55. člena KZ-1, neupoštevanje navedenih določil pa pomeni kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, so pritožbeno neupoštevne obsojenčeve trditve, da bi z izrekom enotne kazni izgubil ugodnosti, ki jih je pridobil tekom prestajanja kazni zapora v ZPKZ Maribor. Način izvršitve kazni zapora ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) in na njegovi podlagi sprejeto Navodilo o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora z zavode za prestajanje kazni zapora. Po tem navodilu mora okrožno sodišče v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni poslati polnoletne obsojence z območja vseh sodnih okrožij v Republiki Sloveniji, ki so obsojeni na kazen zapora, daljšo od enega leta in šest mesecev ali jim ostanek kazni po vštetju pripora (prestane kazni) presega eno leto in šest mesecev zapora.

8Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9Obsojenec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.