VSL Sodba II Cpg 808/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 3.380,00 EUR in povračilo pravdnih stroškov ter tožeči stranki naložilo v plačilo 712,30 EUR toženčevih pravdnih stroškov.

2Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima stranka ni sporno, da je družba A. d. o. o. toženi stranki naročila in plačala asfaltno zmes, da je bila ta asfaltna zmes dostavljena tožeči stranki in da jo je slednja tudi porabila. Dejstvo je torej, da je asfaltno zmes od tožene stranke kupila družba A. d. o. o., v svojem imenu (kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje in pri tem tudi obrazložilo iz katerih dokazov to izhaja). Nadalje je očitno, da je asfalt naročila na račun tožeče stranke . nesporno je bila ona njegova končna prejemnica in nesporno ga je družbi A. d. o. o. tudi plačala. Iz navedenega izhaja, da so v razmerju med tožečo stranko in družbo A. d. o. o. podani vsi elementi pogodbe o nakupni komisiji (788. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). S takšno pogodbo se komisionar (A. d. o. o.) zaveže, da bo (za plačilo provizije) za komitenta (tožečo stranko) opravil nakup določene stvari (asfaltne zmesi).¹ Pri takšni pogodbi ima komisionar v zunanjem razmerju do prodajalca (svoje pogodbene stranke) položaj kupca. On mu je dolžan plačati kupnino in na drugi strani od njega zahtevati izročitev stvari, ki je predmet nakupa.² Pravna dejanja komisionarja (v obravnavanem primeru sklenitev prodajne pogodbe s toženo stranko) tako učinkujejo neposredno za komisionarja. To pomeni, da je prav on subjekt pravic in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, ki jo za račun komitenta sklene s tretjo osebo. Izpolnitev obveznosti iz pogodbe lahko tako zahteva le on sam.³ To pomeni, da lahko le on zahteva tudi pravilno izpolnitev, iz česar izhaja, da je le on tisti, ki lahko od prodajalca zahteva odpravo napak na prodani stvari.

6Pritožba pa ne more uspeti z navedbami, da naj bi med vsemi tremi udeleženci obstajal odnos asignacije, s katero naj bi A. d. o. o. (asignant) pooblastil toženo stranko (asignat), da opravi določeno izpolnitveno ravnanje tožeči stranki (asignatarju). Trditev o asignaciji, ki pomeni dvojno pooblastitev (torej pooblastilo ene stranke, da na račun naročnika izpolni nekaj v korist določene tretje osebe in pooblastilo te tretje osebe, da izpolnitev sprejme - 1035. člen OZ), tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala. Dejansko stanje, kot ga je opisala, kot že pojasnjeno, ne ustreza opisu asignacije, ampak izpolnjuje vse znake komisijske pogodbe. Do pritožbenih navedb, s katerimi skuša tožeča stranka utemeljiti obstoj asignacije, se zato višje sodišče ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena Zakon o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

7Nadalje tudi sam način plačila oziroma zapiranja obveznosti med pravdnima strankama in družbo A. d. o. o., ne more vplivati na pravilnost sodbe. Tako je sicer res, da bi tožeča stranka lahko dokazovala obstoj kompenzacije, ki ni bila pisana, a je to za predmetni spor irelevantno. Prav tako je v zvezi s tem irelevantna graja dokazne ocene prič, zaposlenih pri toženi stranki (ki tudi sicer pomeni poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno . 458. člen ZPP). Neutemeljen pa je tudi očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati direktorico družbe A. d. o. o., M. S. Tožeča stranka je njeno zaslišanje predlagala v zvezi z vprašanjem, kako sta družba A. d. o. o. in tožeča stranka v relevantnem obdobju zapirali odprte obveznosti. Kot rečeno, je to vprašanje za rešitev spora brezpredmetno. Razlaga, da slednja ne bi mogla izpovedovati o poslovnem razmerju med pravdnima strankama, pa je povsem na mestu. V zvezi s tem dejstvom namreč njeno zaslišanje ni bilo predlagano. Prav tako ni bilo predlagano v zvezi z vprašanjem, zakaj in kako je prišlo do tega, da je tožena stranka pribavila asfaltno zmes tožeči stranki po naročilnici družbe A. d. o. o.

Ker torej dejstvo, v zvezi s katerim je tožeča stranka njeno zaslišanje predlagala, za odločitev ni bilo relevantno, o drugih okoliščinah pa omenjena priča ne bi smela izpovedovati, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tega dokaznega predloga, tožeči stranki ni kršilo pravice do izjave.

8Glede na navedeno je pravilna odločitev, da je zahtevek za uveljavljanje stvarne napake treba zavrniti, ker pravdni stranki predhodno nista bili v pogodbenem razmerju (torej med njima ni bila sklenjena prodajna pogodba). Čeprav se sodišče prve stopnje res ni opredelilo do vseh mogočih pravnih podlag tožbenega zahtevka in je s tem pomanjkljivo uporabilo materialno pravo, je tako njegova končna odločitev pravilna. Sodba je tudi dovolj obrazložena, kar pomeni, da očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

9Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Trditev o proviziji komisionarja sicer ni bilo, a dogovor o njej ni bistvena sestavina komisijske pogodbe.
² N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, str. 289
³ Tako tudi VSRS v sodbi III Ips 22/2015