VSRS Sklep X Ips 228/2017

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Ministrstva za kulturo št. 6160-363/2011/14 in 6161-37/2013/14 z dne 14. 9. 2015, s katero je toženka odločila, da se revident z dnem 7. 7. 2015 izbriše iz razvida samozaposlenih v kulturi, da mu z dnem izbrisa iz razvida preneha pravica do povračila prispevkov za socialno varnost, ki mu je bila priznana z odločbo št. 6161-37/2013/12 z dne 26. 2. 2014, in da v postopku niso nastali stroški.

2Zoper to sodbo je revident vložil revizijo, v kateri se v zvezi z uveljavljanjem revizijskih razlogov zgolj sklicuje na 370. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in jih vsebinsko ne utemelji, prav tako pa se ne sklicuje in vsebinsko ne obrazlaga nobenega od pogojev za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ker revident ne uveljavlja nobenega izmed zakonsko določenih pogojev za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo revizijo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

5Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

6O revidentovi prošnji za oprostitev plačila sodne takse, ki jo je podal v reviziji, je že odločilo sodišče prve stopnje, ki je revidenta oprostilo plačila sodne takse.