VSRS Sklep II Ips 248/2016

I. Revizija se zavrne.

1Tožnica je s tožbo z dne 16. 8. 2012 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da notarski zapis posojilne pogodbe in pogodbe o hipoteki, ki so ga sklenili A. A., B. A. in toženec o neodplačni ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini parc. št. 1836/18 k.o. ... za terjatev toženca, ne učinkuje v razmerju do tožnice v višini terjatve tožnice v znesku 154.398,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in je toženec dolžan dopustiti izvršbo na nepremičnino za poplačilo tožničine terjatve pred poplačilom njegove terjatve. V tožbi je navedla, da je njena dolžnica A. A. s tožencem sklenila posojilno pogodbo in se je obenem zavezala, da bo posojilo zavarovala s hipoteko. Ker je A. A. nepremičnino z darilno pogodbo dne 11. 3. 2009 prenesla na hči B. A., sta s tožencem 18. 3. 2010 sklenili pogodbo o ustanovitvi hipoteke. Tožnica trdi, da ima na podlagi sklenjenih pravnih poslov z A. A., njenim pokojnim možem in njuno družbo C. d.o.o. zapadlo terjatev v znesku 154.398,00 EUR, sklenitev pogodbe o ustanovitvi hipoteke na parc. št. 1836/18 k.o. ... pa predstavlja pravno dejanje, ki je bilo storjeno v njeno škodo. Zato meni, da je utemeljen njen zahtevek po tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

2Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je bila vložena po preteku triletnega prekluzivnega roka iz 257. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ocenilo je, da gre za primer, ko tretji z odplačnim ali neodplačnim poslom odtuji korist, pridobljeno z izpodbijanim razpolaganjem in je po tretjem odstavku 259. člena OZ mogoče tožbo vložiti tudi zoper pridobitelja. Vendar je odločilo, da je triletni rok, ki ga 257. člen OZ določa za vložitev izpodbojne tožbe, začel teči od sklenitve darilne pogodbe med A. A. in njeno hčerko B. A., torej od 11. 3. 2009 dalje oziroma od njene realizacije v zemljiški knjigi dne 13. 3. 2009 in je zato tožba, ki je bila vložena 16. 8. 2012, prepozna.

3Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo. Navedlo je, da bi sodišče prve stopnje moralo zato, ker gre za prekluziven rok materialnopravne narave, tožbeni zahtevek zavrniti ne pa zavreči tožbe, vendar zaradi prepovedi reformacije in peius ni smelo spremeniti odločitve.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 in Up-1268/11 z dne 19. 9. 2012 v zvezi s pomenom pravice do sodnega varstva. Meni, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do dokazov, s katerimi je izkazovala, da je B. A. z ustanovitvijo hipoteke v korist toženca neodplačno razpolagala, zaradi česar rok za vložitev tožbe znaša tri leta. Meni, da je rok za vložitev tožbe začel teči šele s sklenitvijo pogodbe o ustanovitvi hipoteke dne 18. 3. 2010 in se je iztekel 18. 3. 2013, kar pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno. Predlaga, naj revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožnica revizijskih stroškov ne priglaša.

5Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila

6Revizija ni utemeljena.

7Sodišči prve in druge stopnje sta sledili navedbam tožnice in sta uporabili triletni prekluzivni rok, ki po prvem odstavku 257. člena OZ velja za izpodbijanje neodplačnih pravnih poslov. Zato so neutemeljeni revizijski ugovori tožnice, da bi se sodišče druge stopnje moralo opredeliti do z njene strani predlaganih dokazov, ki izkazujejo neodplačnost razpolaganja.

8Tožnica pa tudi nima prav, ko navaja, da je triletni rok iz prvega odstavka 257. člena OZ začel teči šele od sklenitve dogovora o hipoteki. Roki za vložitev zahtevka proti singularnemu pravnemu nasledniku vselej tečejo od časa pravnega dejanja med dolžnikom in neposrednim pridobiteljem in ne od časa sklenitve ali izpolnitve pravnega posla med neposrednim pridobiteljem in singularnim naslednikom. Zaradi varstva izpodbojnega nasprotnika pred negotovostjo so roki za izpodbijanje kratki prekluzivni roki, ki jih ni mogoče podaljševati zato, ker neposredni pridobitelj pridobljeno korist odsvoji naprej.¹ Takšna ureditev je odraz tega, da izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika pomeni poseg v tuje pravno razmerje, sklenjeno med dolžnikom in tretjo osebo in to zaradi varstva interesov posameznika in ne zaradi varstva javnega interesa. Gre za odstop od enega temeljnih načel obligacijskega prava, da je za tretje osebe tuje obligacijsko razmerje načeloma nedotakljivo. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili določbo prvega odstavka 257. člena OZ in nista kršili tožničine pravice do sodnega varstva.

9Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

¹ M. Juhart v N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 268.