VSL Sodba I Cp 928/2017

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 183501/2014-2 z 31. 12. 2014 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 119,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 0,31 EUR od 28. 12. 2013, od zneska 115,53 EUR od 26. 2. 2014 in od zneska 3,59 EUR od 28. 10. 2014 (I. točka izreka). V preostalem delu, torej za glavnico 18,95 EUR, je sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi v tretjem odstavku izreka (za plačilo izvršilnih stroškov 61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2015; III. točka izreka) in da mora toženka tožeči stranki plačati 10 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Toženka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija v celoti, brez navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi ponovno navaja, da je račune za februar, marec in april 2013 plačala 5. 6. 2013 s plačilom 331,73 EUR, pri čemer je zavrnila plačilo 18,65 EUR, to je strošek po računu odvetnika A. A., saj bi za pooblastitev odvetnika upravnik potreboval soglasje solastnikov z več kot 75 % solastniškim deležem. Račun s 30. 11. 2013 je plačala z odbitkom za zaračunane stroške izdelave ključev in vzdrževanje toplotne postaje, saj bi morali te plačati stanovalci treh vhodov Ulice št. (1, 3 in 5). Račun z 31. 1. 2014 v znesku 115,53 EUR je bil plačan skupaj z računom z 28. 2. 2014 z nakazilom 222,99 EUR preko NLB Klika 1. 4. 2014; zavrnila pa je plačilo 5,65 EUR stroškov za žaganje drevesa na tujem zemljišču. Račun s 30. 9. 2014, ki je znašal 81,87 EUR, je bil plačan 4. 12. 2014 z nakazilom 78,28 EUR. Račun je pritožnica delno zavrnila, ker upravnik ni posredoval računa, niti poročila ali delovnega izkaza glede zaračunanih zneskov etažnim lastnikom. Poudarja, da sme upravnik brez soglasja lastnikov izvajati in izstavljati račune le za nujna vzdrževalna dela. Predlaga razveljavitev sklepa o izvršbi v celoti.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi ne presega 2.000,00 EUR (gre torej za spor majhne vrednosti, v katerem se uporabljajo pravila 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku; ZPP), se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6Pritožnica ima prav, ko v pritožbi vztraja, da ni dolžna plačati 18,65 EUR za vpis v zemljiško knjigo po razdelilniku za februar 2013 in 0,30 EUR po razdelilniku za november 2013 za izdelavo novega ključa, vendar je v tem delu njena pritožba brezpredmetna, saj je s svojim ugovorom uspela že pred sodiščem prve stopnje. V tem delu je namreč sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Preostale pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni dolžna plačati 0,31 EUR za vzdrževanje toplotne postaje po razdelilniku za november 2013, češ da bi morali te stroške kriti vsi trije vhodi Ulice št. 1, 3 in 5. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo toženkinemu stališču, da bi se morali stroški deliti na vse tri vhode, vendar je tožeča stranka dokazala, da je stroške obračunala ravno na tak način (od etažnih lastnikov na Ulica št. 3 zahteva le 31 % stroškov v zvezi s toplotno postajo). Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da mora toženka zahtevani strošek vzdrževanja toplotne postaje plačati.

8Pritožnica nadalje navaja, da je račun za januar 2014 v celoti plačala skupaj z računom za februar 2014 z nakazilom 222,99 EUR, pri čemer je bil ob plačilu naveden sklic za februar 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od toženke 1. 4. 2014 prejela nakazilo 222,99 EUR, drugače od navedb toženke pa je ugotovilo, katera računa oziroma razdelilnika sta bila z nakazilom poravnana. 287. člen Obligacijskega zakonika¹ določa, da lahko v primeru, ko je med upnikom in dolžnikom odprtih več dolgov, dolžnik najpozneje ob plačilu dolga določi, katero obveznost s tem plačilom poravnava. Če tega dolžnik ne stori, upnik plačano poračuna skladno z ureditvijo, ki jo določa zakon. V skladu z 2. odstavkom 287. člena OZ se tako s plačilom, pri katerem namen plačila ni bil izrecno izražen, najprej poplača tista obveznost, ki je prej zapadla². Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka ob plačilu 222,99 EUR kot sklic navedla zgolj razdelilnik za februar 2014, zato je materialnopravno pravilno štelo, da je bila z nakazilom plačana obveznost za februar 2014. Ker toženka tožeče stranke ni obvestila, da je bilo plačilo izrecno namenjeno tudi poravnavi dolga po razdelilniku za januar 2014, je tožeča stranka s prejetim plačilom poravnala celotno obveznost za februar, presežek upoštevala na račun najstarejše zapadle terjatve tožeče stranke in ne dolga za januar 2014. Tožeča stranka je torej ravnala v skladu z 287. členom OZ. Materialnopravno pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je obveznost po razdelilniku za januar 2014 ostala neplačana.

9Glede posameznih postavk, ki jih je vseboval razdelilnik za januar 2014, toženka v pritožbi vztraja, da ni dolžna plačati 5,65 EUR za žaganje drevesa zaradi posledic žleda. Sodišče prve stopnje je tudi glede tega stroška pravilno pojasnilo, da je odstranitev drevesa treba šteti kot nujno opravilo, saj je drevo zapiralo pot do stavbe in ogrožalo varnost stanovalcev, zaradi česar je tožeča stranka upravičena zahtevati povrnitev stroška opravljene storitve.

10Pravilna je še presoja sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati tudi neplačane obveznosti po razdelilniku za september 2014 v višini 3,59 EUR. Glede stroška 1,40 EUR za storitve podjetja K. (pregled strelovodnih instalacij) toženka ni ugovarjala, da pregled ni bil opravljen ali da ni bil opravljen strokovno, temveč je plačilo za opravljeno storitev zavračala z navedbo, da ni prejela na vpogled poročila, ki ga je podjetje opravilo po pregledu. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da to ne more biti razlog za zavrnitev plačila stroškov in da je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen. Enako velja tudi glede plačila storitev podjetja T. v višini 2,19 EUR. Toženka je namreč ta strošek zavračala, češ da tožeča stranka stroška ni razdelila na vse tri vhode, ki toplotno postajo uporabljajo, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica od lastnikov na Ulica št. 3 zahtevala le 31 % stroškov, povezanih s toplotno postajo, zaradi česar je pritožničino vztrajanje pri zavrnitvi plačila neutemeljeno.

11V pritožbi navedeni razlogi torej niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa v postopku tudi ni zagrešilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tako je višje sodišče po opravljenem pritožbenem preizkusu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
² Kar je v dolžnikovo korist.