VSM Sklep II Kp 10194/2015

Ob reševanju pritožb zagovornice obdolženega M.G. in obdolženega V.G. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje obdolženega M.G. in obdolženega V.G. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženima je po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerima je vsakemu določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 so bili zasežena droga - konoplja in pripomočki za proizvodnjo odvzeti, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa sta bila obdolžena, z izjemo nerazdelnega plačila sodne takse oproščena vrnitve stroškov tega postopka, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljenih zagovornic sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Vse navedeno je bilo nato izdano v sodbi I K 10194/2015.

2Zoper sodbo sta se pritožili zagovornici obeh obdolženih. Zagovornica obdolženega M.G. se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskih postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornica obdolženega V.G. se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da mu izreče milejšo kazen.

3Preizkus pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje.

4Čeprav sta pritožnici uveljavljali tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sta jo zgolj posplošeno obrazložili in ne v smeri, kot jo je pri preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo pritožbeno sodišče.

5Gre za izrek sodbe, ki je po pritožbeni presoji nerazumljiv. Ne samo zato, ker je po opisu dejanja znano le, kdaj je bilo to dokončano, ne pa tudi, kdaj je bilo začeto, ampak zlasti, ker iz opisa ni razvidno, ali sta obdolžena tedaj ravnala vsak zase ali skupaj.

6Če sta ravnala vsak zase (prvi odstavek 20. člena KZ-1) bi to moralo biti iz opisa dejanja razvidno, kot bi moralo biti razvidno, da sta potem bili dejansko storjeni dve kaznivi dejanji po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ne eno, kot to sedaj izhaja iz izreka sodbe. Če pa sta ravnala skupaj (drugi odstavek 21. člena KZ-1) in torej storila eno kaznivo dejanje, bi temu primerno morala biti prilagojena opis dejanja, kot njegova zakonska označba. Ker nista bila, in ker niti razlogov v tej smeri v sodbi ni zaslediti, v posledici ni znano, po kom vse in kako je bilo kaznivo dejanje storjeno. To je bilo za nadaljnji pritožbeni preizkus nujno, saj pritožnici nasprotujeta tako načinu, po katerem so bila odločilna dejstva ugotovljena, potem njihovi logični pravilnosti in nenazadnje kaznivosti celotnega dejanja, o čemer vse se sedaj pritožbeno sodišče, v delu tudi, da ne bi prejudiciralo zadeve, ni moglo izjaviti.

7Glede na obrazloženo je bilo sodbo skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 392. člena ZKP razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tedaj bo ugotovljena bistvena kršitev kazenskega postopka po predhodnem odzivu zastopnika obtožbe odpravljena, o zadevi pa bo nato znova odločeno tako, da bo mogoče sodbo v celoti preizkusiti.