VSL Sodba II Kp 45029/2012

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obtoženi A. A., sin B. in C. roj. ..., rojen v ..., stanujoč D., Slovenec, državljan R Slovenije,

na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP)

oprosti obtožbe,

da je:

1. v družinski skupnosti z drugim grdo, boleče in ponižujoče ravnal in ga v skupnosti spravljal v podrejen položaj s tem, da je najmanj od leta 2007 do 6.9.2012 v stanovanjski hiši na naslovu D. izvajal psihično in fizično nasilje nad svojo izvenzakonsko partnerko E. E. tako, da se je v letu 2007 med prepiri večkrat znesel nanjo tako, da je:

- neugotovljenega dne v letu 2007 v spalnici skočil nanjo, jo prijel za vrat in jo tiščal v posteljo in je z davljenjem prenehal šele, ko je sin F. F. roj. 1997, prišel v spalnico in zakričal, E. E. pa je zaradi davljenja jokala;

- v nekem drugem prepiru neugotovljenega dne v letu 2007 jo je v kuhinji z roko tako močno udaril po glavi, da je padla ob kuhinjski pult, zaradi česar je jokala, A. A. pa nadalje ni obračunal z njo zato, ker se sin F. F., ko je videl, da je mati na tleh in da joka, iz kuhinje ni želel umakniti;

- v drugem prepiru neugotovljenega dne v letu 2007 pa jo je v dnevni sobi zbil na tla in jo obrcal,

ves čas jo je zaradi ljubosumnosti zasledoval, jo klicaril po telefonu, fotografiral stanovanje, ji očital, da ima druge moške in da naj si obleče krilo, da bo šlo tako lažje čez, očital ji je, da se goni okoli, izpad ljubosumja pa so se stopnjevali v letu 2009, ko je v času, ko je E. E. kupovala nov avto, v žepu njenega oblačila našel vizitko moškega, ki je prodajal avtomobile, zaradi česar jo je obtoževal, da je ta moški njen ljubimec, ves čas jo je tudi vsakodnevno žalil, da je debela, lena in grda in da bi le ekonom lonec žvižgal za njo, žalil pa jo je predvsem takrat, ko sta bila poleg tudi otroka F. F. in J. J., zaradi česar je bilo E. E. še toliko bolj hudo in se je počutila zelo ponižano, očital ji je, da nič ne naredi dobro, če česa, kar je želel, ni naredila takoj, pa je ponorel in vpil, vse je moralo biti po njegovo, kadar mu ni bilo všeč, kar je skuhala, je vrgel jedilni pribor ali pa krožnik po tleh, včasih pa je razbijal krožnike brez kakršnega koli razloga, predvsem v letu 2012 pa jo je naganjal iz hiše in ji grozil, da jo bo vrgel ven, če ne bo odšla sama,

s čimer vsem jo je spravljal v hudo psihično stisko in podrejen položaj, saj se je počutila nevredno in negotovo, da je popolnoma izgubila moč in bila zelo slabotna tako, da ni mogla v službo in zaradi česar je dne 6.9.2012 dejanje tudi naznanila policiji.

2. je kot starš hudo kršil svoje dolžnosti do otroka in z njim surovo ravnal in ga trpinčil s tem, da je od leta 2007 do 6.9.2012 doma v stanovanjski hiši na naslovu D. v prisotnosti sina F. F., roj. 1997, nadiral njegovo mater E. E. in jo žalil, da je debela in grda in da bi za njo žvižgal le ekonom lonec, se v pričo njega jezil nanjo, če ni bil zadovoljen z njeno kuhinjo in v pričo njega metal pribor po tleh ali pa krožnik s hrano, tudi sicer je brez razloga razbijal krožnike, izvajal fizično nasilje nad materjo v času, ko je bil sin F. F. doma tako, da je moral materi pri dogodku v spalnici in pri dogodku v kuhinji v letu 2007, opisanim pod točko 1 obtožnice, priskočiti na pomoč in se iz bojazni, da ji oče ne bi še kaj naredil, ni želel umakniti iz kuhinje, opisana dogodka pa sta ga tako obremenjevala, da se je z materjo čez čas želel pogovoriti, vendar je mati le jokala, fizično in psihično pa se je v tem času znašal tudi nad sinom, saj je praktično vsak dan, ko je prišel iz šole, kričal nanj, ga nadiral in zmerjal, ko je poslušal hrvaško glasbo pa ga je žalil z Bosancem, enkrat mu je tudi rekel, da ni njegov otrok, tepel ga je po glavi in po riti tako močno, da se mu je poznala rdečica in zaradi česar je tudi jokal, vendar ga to ni odvrnilo od udarcev, zaradi takšnega več let trajajočega ravnanja se je F. F. očeta bal in do njega še danes ne čuti nič najboljšega, imel je tudi psihosomatske težave, bil je nemiren in eksploziven v komunikacijah in dejanjih, zaradi česar je potreboval strokovno pomoč.

S čimer naj bi storil z dejanjem opisanim pod točko 1 kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), z dejanjem, opisanim pod točko 2 pa kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določenima kaznima eno leto zapora in sedem mesecev zapora, na kar mu je določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca oprosti obtožbe.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje glede dejanja opisanega pod točko 1 v škodo obtoženca kršilo kazenski zakon. Edini trije konkretizirani dogodki, kot pravilno ugotavlja pritožnik, sodijo v leto 2007, torej v čas veljavnosti KZ, ki sploh še ni urejal kaznivega dejanja nasilja v družini, ki je bilo uzakonjeno s KZ-1, ki je stopil v veljavo 1. 11. 2008. Navedeni trije konkretizirani dogodki bi lahko predstavljali kvečjemu kazniva dejanja ogrožanja varnosti oziroma grožnje po 135. členu KZ-1B, vendar je za njih, kot pravilno ugotavlja pritožnik, kazenski pregon že zdavnaj zastaral. Tudi glede kasnejših dogodkov z izvedenimi dokazi ni možno ugotoviti, da predstavljajo kaznivo dejanje nasilja v družini. Pritožnik pravilno opozarja na izpovedbo J. J., ki je pojasnila, da sta bila tako obtoženi kot oškodovanka enako kriva za medsebojna nerazumevanja ter da bi morala svoje spore rešiti s pogovorom, ne pa pred sodiščem. F. F. je izrecno zanikal, da bi očeta kdaj videl udariti oškodovanko. Sodišče prve stopnje je oškodovankino izpovedbo ocenilo nekritično, pri tem pa zanemarilo mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. K. K., ki je glede nje povedala, da se zelo hitro počuti ogroženo tako v svojem samospoštovanju kot v svojem doživljanju sprejetosti in varnosti. Zato dejanja osebe, ki jo spravlja v tovrstno stiko, dejansko doživlja kot nasilna, jih kot taka opisuje in prikazuje, pri tem pa ne razvije zadostne uvidevnosti glede svojega deleža pri izvoru konflikta. Tako se oškodovanka počuti ogroženo, kritizirano in kar razvrednoteno že ob manjših kritičnih pripombah in znakih nestrinjanja z drugo osebo. Z veliko mero prizadetosti reagira tudi v običajnih okoliščinah, v katerih se večina drugih tako ne bi odzivala, ker bi vklopili druge razumske zaščitne mehanizme. Obtoženčeve osebne lastnosti, kot izhaja iz mnenja iste izvedenke, pa so povsem drugačne, saj je dobro organiziran, ima samostojen način razmišljanja in zna stvari načrtovati. Je vztrajen in z veliko energije, podjeten, delaven in dejaven, medtem ko je njegovo čustvovanje egocentrično usmerjeno, empatije ne razvije, čustva in emocionalna stanja drugih ljudi ga ne zanimajo posebno in se vanje ne vživlja. Osebne lastnosti obtoženca in oškodovanke pa ne morejo biti podlaga za zaključek sodišča prve stopnje, da je bila oškodovanka v podrejenem položaju, kot je to storilo sodišče prve stopnje v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe. Pritožnik utemeljeno opozarja, da iz ročnih zapisov oškodovanke, katerih v svoji izpovedbi ni zanikala, izhaja, da je bila tudi ona ljubosumna in je obtoženca zato tudi napadala in provocirala. Na drugi strani pa je bil obtoženec tisti, ki se je iz okolja z naelektrenim ozračjem umaknil in to že dva meseca pred njeno podajo kazenske ovadbe. Sodišče prve stopnje je pri tem povsem spregledalo, da je oškodovanka obtoženca ovadila zato, ker ji je dal rok za izselitev in ne zaradi izvršitve znakov kaznivega dejanja, kar je nenazadnje priznala tudi sama. Sodišče druge stopnje se zato povsem strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede nadaljnjega opisa kaznivega dejanja, ki se nanaša na obdobje po letu 2008, ugotovilo zmotno, saj se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje o osebnih lastnostih obtoženca in oškodovanke, ne da bi pri tem upoštevalo druge izvedene dokaze.

5Utemeljeni so tudi pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni ugotovilo hude kršitve obtoženčevih dolžnosti do sina F. F. Prav tako ni ugotovilo konkretnih fizičnih ali psihičnih maltretiranj, ki se kažejo v grobih postopkih, ki presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov, opuščanja skrbi za osebne potrebe mladoletnika, kot so npr. prehrana, nega, zdravje, šolanje in podobno. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil F. F. zaradi psihosomatskih težav obravnavan že v letih 2006 do 2008. Po letu 2008 niti razredničarka pri F. F. ni opazila znakov, ki bi kazali na težave doma. Okoliščina, da se je obtoženec občasno razjezil zaradi sinovih slabih rezultatov v šoli in zanemarjanja šolskih obveznosti doma ter "špricanja", pa čeprav mu je pri tem kdaj rekel, da je "Bosanc", ker posluša hrvaško glasbo, ko bi se moral učiti, to še ne dosega kriminalne količine kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno upoštevati tudi okoliščino, da je bila mati do otroka popustljiva in je bil oče tisti, ki se je zanimal za njegovo šolo. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo, da so v ravnanju obtoženca v dejanju, opisanem pod točko 2, podani znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, saj obtoženec s sinom F. ni surovo ravnal niti ga ni trpinčil. Prav tako pa, kar je bilo že predhodno navedeno, ni hudo kršil svoje dolžnosti do sina, saj njegovo ravnanje ni presegalo meje vzgojnih ukrepov, zato tudi ni dokazano, da bi storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1.

6Glede na navedeno so bili razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, povsem utemeljeni, zato mu je sodišče druge stopnje ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za obe kaznivi dejanji.

7Skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče druge stopnje odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.