UPRS Sodba I U 1466/2016-10

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor št. P06122-1020/2006-200 z dne 19. 7. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikov predlog za odlog izvršbe (1. točka izreka), odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka) in ugotovil, da pri odločanju o vlogi niso nastali stroški. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 27. 6. 2016 posredoval vlogo za odlog izvršbe po 156.a členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V vlogi je navedel, da mu je inšpekcijski organ 17. 1. 2014 izdal sklep, s katerim mu je omogočil odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov, izrečenih z odločbo z dne 13. 3. 2016, po navedenem sklepu pa je zakonodajalec spremenil 156.a člen ZGO-1, ki inšpekcijskemu zavezancu omogočijo opravljanje gospodarske dejavnosti v objektu, za katerega je na pristojno upravno enoto oddal vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, zato je zahteval, naj organ zaradi spremembe zakonskih določil izda sklep ali dopolnilni sklep, ki bo usklajen z zakonom in sicer tako, da se bo izvršba odložila za največ 5 let, šteto od 17. 1. 2014 dalje. Prvostopenjski organ v obrazložitvi sklepa navaja, da se izvršba inšpekcijske odločbe po 156.a členu ZGO-1 lahko odloži tudi, če zavezanec izkaže, da se v objektu vsaj od začetka inšpekcijskega postopka neprekinjeno opravlja gospodarska dejavnost in bi zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa inšpekcijskemu zavezancu grozila hujša gospodarska škoda ali bi izvršitev inšpekcijskega postopka pomenila neposreden razlog za odpuščanje delavcev, pri čemer se za hujšo gospodarsko škodo šteje povzročitev trajne nelikvidnosti ali izguba edinega vira pridobivanja dohodkov in sredstev za preživljanje. Ugotavlja, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za odlog izvršitve na podlagi 2. alineje 156.a člena ZGO-1, saj tožnik gospodarske dejavnosti ne opravlja neprekinjeno od začetka inšpekcijskega postopka. Inšpekcijski postopek je bil v obravnavnem primeru uveden že v prvi fazi gradnje, ko objekta dejansko še ni bilo.

2Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pritrjuje prvostopenjskemu organu, da v obravnavanem primeru ni izkazan pogoj, da bi se v objektu opravila gospodarska dejavnost vsaj od začetka inšpekcijskega postopka. Sklicuje se na zapisnik z dne 21. 8. 2013 (pravilno 2003, op. sodišča) iz katerega izhaja, da je investitor strojno odrinil travno rušo do globine 0,1 m v tlorisni izmeri 20 m x 8 m, vpogledal pa je tudi v lokacijsko informacijo Občine Cerklje na Gorenjskem z dne 7. 8. 2003. V predmetni zadevi je torej bil inšpekcijski postopek uveden dne 21. 8. 2003, ko je tožnik šele začel z gradnjo predmetnega objekta.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da se ne strinja s stališčem toženke, da se je inšpekcijski postopek začel z inšpekcijskim ogledom z dne 21. 8. 2003. Na navedenem ogledu je pokazal lokacijsko informacijo, ki jih je pridobil pred začetkom gradnje spornih silosov. S tem se je po njegovem inšpekcijski postopek ustavil, saj nepravilnosti pri gradnji ni bilo. Po zgraditvi predmetnih silosov ter njihovi uporabi za gospodarske namene pa je nova gradbena inšpektorica sprožila nov inšpekcijski postopek ter tekom tega ugotovila določene nepravilnosti. Izpostavlja, da mu je bil odobren odlog za tri leta, ko pa je tožnik ob spremembi zakona predlagal podaljšanje na pet let, kot to predvideva zakon, mu je bil odlog preklican. Takšno postopanje je v nasprotju s pravnimi normami. Poudarja, da mora biti upoštevano njegovo prizadevanje, da pridobi gradbeno dovoljenje, v zvezi s čemer je pridobil že vsa potrebna soglasja in plačal komunalni prispevek, tako da je pridobitev gradbenega dovoljenja le še vprašanje časa. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

5Tožba je utemeljena.

6Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku na podlagi tretje alineje prvega odstavka 156.a člena takrat veljavnega ZGO-1 s sklepom z dne 17. 1. 2014, odložena izvršba inšpekcijskih ukrepov, izrečenih z odločbo št. 06122-1020/2006 z dne 13. 3. 2006, in sicer do uveljavitve prostorskega akta, vendar v skladu z drugo alinejo drugega odstavka navedene določbe za največ tri leta od datuma vročitve tega sklepa (sklep je bil vročen 22. 1. 2014).

7Pred izdajo izpodbijanega sklepa je bil z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS št. 19/15, ZGO-1F), ki je začel veljati 21. 3. 2015, drugi odstavek 156.a člena ZGO-1 spremenjen, tako da se v drugi alineji besedilo "tri leta" nadomesti z besedilom "pet let". Navedeno pomeni, da se je rok za odlog izvršbe iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 156.a člena ZGO-1, iz katerega je bila tožniku s sklepom z dne 17. 1. 2014 izvršba že odložena največ do 22. 1. 2017, podaljšal še za dve leti. Zaradi izenačitve položaja zavezancev, ki jim je bila izvršba inšpekcijske odločbe pred navedeno spremembo zakona že odložena, s tistimi, ki bodo odlog po uveljavitvi spremembe zakona uveljavljali prvič, vendar za daljši rok, je zakonodajalec v 2. členu ZGO-1F določil, da se roki odloga izvršbe, določeni v sklepih o odlogu izvršbe, izdanih pred uveljavitvijo tega zakona, na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 156.a člena zakona najpozneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona podaljšajo po uradni dolžnosti, in sicer za toliko, kolikor znaša razlika med časom odobrenega odloga izvršbe iz že izdanega sklepa in na novo določenim najdaljšim časom odloga izvršbe iz drugega odstavka 156.a člena zakona. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da je rok za odlog izvršbe, določen v sklepu z dne 17. 1. 2014, torej 22. 1. 2017 (kar je tri leta od vročitve navedenega sklepa), na podlagi zakona podaljšan še za dve leti, torej do 22. 1. 2019, o čemer bi morala toženka po uradni dolžnosti izdati sklep. To pa je po vsebini predlagal tudi tožnik s predlogom z dne 24. 6. 2016, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, saj je v njem predlagal, naj se odložitev izvršbe podaljša v skladu s spremembo ZGO-1, in sicer za pet let od 17. 1. 2014 dalje.

8Ker toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni razčistila, ali jo tožnik s predlogom z dne 24. 6. 2016 zgolj poziva, naj v skladu z ZGO-1F po uradni dolžnosti ugotovi, da je rok za odložitev izvršbe, določen s sklepom z dne 17. 1. 2014, podaljšan za dve leti, na kar je mogoče sklepati iz citiranega besedila predloga z dne 24. 6. 2016, ali pa dejansko predlaga odlog izvršbe na drugi pravni podlagi (v tem primeru bi se morala toženka opredeliti tudi do tega, kako na dopustnost tožnikovega predloga vpliva dejstvo, da je v času odločanja tožnikova izvršba še odložena na podlagi sklepa z dne 17. 1. 2014 in ZGO-1F), je izpodbijana odločitev toženke najmanj preuranjena.

9Glede na navedeno je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

10Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).