VSK Sklep I Kp 12740/2017

I. Pritožba zagovornika obdolženega M. A. se kot neutemeljena zavrne.

1Zunajobravnavni senat (šesti odstavek 25. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) Okrožnega sodišča v Kopru (v nadaljevanju: sodišče prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom, odločujoč o predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Kopru za podaljšanje pripora zoper obdolženega M. A. po vloženi obtožnici dne 16.6.2017, sklenilo, da se pripor, odrejen zoper obdolženega iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljša še po vloženi obtožbi.

2Zoper sklep je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik. Navaja, da sklep izpodbija iz več razlogov, in sicer v konkretni zadevi po njegovem mnenju ni podan zatrjevani priporni razlog, za odreditev pripora pa ni izpolnjena niti ustavno zahtevana sorazmernost ukrepa, ki jo določa 20. člen Ustave RS. Višjemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in takoj odpravi pripor zoper obdolženega. Podrejeno predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbi in pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pri preizkusu razlogov za pripor ugotovilo, da se razlogi zaradi katerih je preiskovalna sodnica odredila pripor, tudi po vložitvi obtožnice niso v ničemer spremenili in obstajajo še po vložitvi obtožnice. Po presoji sodišča prve stopnje so podane vse predpostavke za odreditev pripora. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5Zagovornik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi v noči med 19. in 20.3.2017 storil dve kaznivi dejanji umora (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa); enako kot v odgovoru na predlog državne tožilke za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici, pa tudi v prejšnjih pritožbah zoper sklepe o priporu oziroma podaljšanjih pripora, zgolj vztraja, da pri obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni podan. Tudi tokrat izpostavlja, da so ga zaslišane priče opisale kot umirjeno in zaupanja vredno osebo, ki ni bila nikoli agresivna, na mnenje izvedenca mag. M. V., ki je ugotovil, da so bile v trenutku izvršitve obravnavanih dejanj obdolženčeve sposobnosti razumevanja svojega dejanja ohranjene, sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja pa že bistveno zmanjšane, je zahteval dopolnitev, vendar še ni bila izdelana. Opozarja tudi, da je lečeča zdravnica-psihiatrinja v ZPKZ Koper v času izvrševanja pripora obdolženega napotila na zdravljenje v enoto za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, kar po oceni zagovornika lahko pomeni le to, da ima obdolženi izrazite duševne težave, ki vplivajo na sposobnost razumevanja in obvladovanje lastnih dejanj. Pri obdolžencu naj bi po podatkih zagovornika obstajal resen in utemeljen medicinski sum posebne oblike psihoze, ki naj bi bila posledica pojava zgodnje faze shizofrenije, takšna oblika bolezenskega stanja pa po njegovem mnenju vpliva na sposobnost razumevanja obdolženega in na sposobnost nadzorovanja lastnih voljnih ravnanj. Meni, da je bilo obdolženčevo dejanje posledica bolezenskih znakov, ki so se izrazili v razmerju do obeh žrtev zgolj zato, ker je bil z njima v tesnem odnosu in ni mogoče, da bi bil lahko nevaren naključnim mimoidočim.

6Pritožbeno sodišče ne deli zagovornikovega mnenja. Okoliščine, na podlagi katerih je moč sklepati o obstoju ponovitvene nevarnosti pri obdolženem M. A., je podrobno in prepričljivo obrazložila že preiskovalna sodnica ob odreditvi pripora, pritrdilo jim je tudi sodišče prve stopnje ob odločanju o pritožbi zagovornika zoper odrejeni pripor, te okoliščine pa v osmi točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja tudi sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bili kaznivi dejanji storjeni ter osebne lastnosti obdolženca tiste okoliščine, ki zaključek o takšni nevarnosti utemeljujejo. Obdolženi kot razlog za storjeni dejanji navaja voljo vsemogočnega, ki se ji ni mogel upreti. Zato gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je odrejeni pripor edini ukrep, s katerim je mogoče to nevarnost preprečiti. Takšnemu stališču pritrjujeta tudi izvedensko mnenje, ki ga v pritožbi omenja zagovornik, pa tudi napotitev obdolženca na oddelek forenzične psihiatrije zaradi bolezenskega stanja, ki tudi po mnenju zagovornika vpliva na sposobnost razumevanja obdolženega in na sposobnost nadzorovanja lastnih voljnih ravnanj. Nenazadnje je treba izpostaviti, da naj bi umora bila storjena na grozovit način, okoliščine storjenih kaznivih dejanj pa kažejo, da naj bi obdolženi ravnal hladnokrvno. Prav tako ni moč spregledati vsebine pisanja, ki ga je kot odgovor na predlog tožilstva za podaljšanje pripora, na sodišče naslovil obdolženi (17.5.2017, list. št. 552 spisa), ko je zapisal "Nevarnost za nevarnost, sprašujem se samo kdo bo naslednji padel". Zapisano namreč sledi védenju, da naj bi medtem prišlo do vloma v hišo in neprikriti grožnji tistemu, ki je to storil. Glede na to, da spadata obdolžencu očitani kaznivi dejanji med najhujša kazniva dejanja, brutalnost storitve in obdolženčevega hladnokrvnega ravnanja po storitvi dejanj, je tudi po presoji pritožbenega sodišča podana sorazmernost v smislu določbe 20. člena Ustave Republike Slovenije o podaljšanju pripora, saj je ta neogibno potreben, da se zagotovi varnost ljudi in le-te z milejšimi ukrepi ni mogoče zagotoviti. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika ob uporabi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.