VSRS Sodba in sklep II Ips 310/2015

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, kolikor se nanašata na pravnomočno odločitev pod 1. in 3. točko pod I. izreka ter II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, in se v tem delu vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, ki se glasi: "1. Za potrebe gospodujočega zemljišča in sicer parc. št. 1486/1 k. o. ... (ID znak ...), ki je last tožnikov A. A. in B. A., oba ..., vsakega do 1/2, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi avtomobili in kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine, parc. št. 1801/10 k. o. ... (ID znak ...), ki je last tožencev D.D. in C. C., oba ... , vsakega do 1/2 in sicer po 2 m širokem pasu vzdolž zahodnega dela te parcele. 2. Toženca sta dolžna izstaviti tožnikoma primerno listino, na podlagi katere bo mogoče vpis služnosti iz prejšnje točke, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. 3. Toženca sta dolžna prenehati s parkiranjem na delu parc. št. 1801/10 k. o. ... (ID znak ...), ki je obremenjen s služnostno pravico odstraniti vse ovire, ki preprečujejo oziroma motijo izvrševanje služnosti, ter se v bodoče vzdržati takšnih in podobnih ravnanj, ki bi kakorkoli ovirale ali onemogočale nemoteno izvrševanje služnosti". O stroških je odločilo tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 347,24 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 172/2015 z dne 16. 7. 2015 revizijo dopustilo glede vprašanja: "Ali z izgradnjo hiše na zemljišču, do katerega sta imela tožnika in njuni pravdni predniki že prej nemoten dostop prek služečega zemljišča, pretežno peš in z vpregami ter po potrebi z avtomobili in kmetijsko mehanizacijo, 20-letna priposestvovalna doba za nastanek služnostne pravice (za prehod prek služečega zemljišča) začne ponovno teči, ali pa se predhodno pridobljena služnostna pravica ohrani tudi po izgradnji hiše (vsaj v predhodno pridobljenem obsegu)?".

4Dopuščeno revizijo vlagata tožeči stranki. Uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da Vrhovno sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da ugodi pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarjata, da sta z izpodbijano odločitvijo ostala brez dostopa do svojega zemljišča kljub ugotovitvi sodišč, da je njuna družina (sama in njuni pravni predniki) sporni prehod preko zemljišča uporabljala več kot stoletje (za hojo, z vpregami, z avtomobili in kmetijsko mehanizacijo, pač glede na potrebe in razvoj tehnike), zgolj zato, ker sta na svojem zemljišču postavila hišo. Sodišči sta zato priposestvovalno dobo računali od postavitve nove hiše, pri čemer sta tudi napačno ugotovili datum izgradnje leto 1993. Sporni prehod sta za svoje potrebe (hojo, vožnjo z avtomobili in kmetijsko mehanizacijo) nemoteno uporabljala vse do leta 2011, sedaj pa sta ostala brez dostopa, kot so ga stoletje uporabljali njuni pravni predniki. Morala bi zato sprožiti postopek za dovolitev nujne poti, saj drugega primernega dostopa nimata. Sedaj, ko sta toženca tudi onemogočila prehod, jima sosed začasno dovoli dostop preko svoje parcele, ki pa je tudi glede na konfiguracijo terena neprimeren. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. Splošno znano je, da je do spremenjenega načina dostopa z motornimi vozili prišlo zaradi tehničnega napredka, ki jih je prinesel razvoj. V takem primeru ne gre za razširitev služnosti. Služnost je bila priposestvovana že v času, ko se je na gospodujoče zemljišče hodilo peš in vozilo z vpregami; dejstvo, da danes služnostna pravica vključuje vožnje z motornimi vozili, pa ni posledica širitve služnosti temveč posledica tehničnega napredka. Zato bi še naprej morali imeti nemoten dostop najmanj peš in s kmetijsko mehanizacijo, enako tudi z avtomobilom, s katerim sta, čeprav izjemoma, tam vozila tudi pred letom 1993, oziroma sta služnost v tem obsegu tedaj že priposestvovala. Tudi ni podlage za ugotovitev o izjemnosti uporabe, na svoje kmetijske površine pač ne hodi zgolj izjemoma temveč po potrebi. V zvezi s tem se sklicujeta na izpoved priče E. E, ki jo sodišče ignorira in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke (pravilno 15. točko) drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj gre za nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov. Priča je namreč povedala, da so A.-jevi staro pot uporabljali že pred izgradnjo hiše za prevoze s traktorji in priključki, po tej poti so hodili peš in vozili z avti, uporabljali pa so jo vsakodnevno oziroma po potrebi. Uveljavljata tudi kršitev 22. člena Ustave RS in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjski sodbi sta namreč v pritožbi očitala, da gre za sodbo presenečenja. Nobenega razloga namreč ni bilo, da se vprašanje obstoja oziroma priposestvovanja služnostne pravice razdeli na obdobje pred letom 1993 in obdobje po tem letu. Če pa že, bi moralo sodišče v okviru procesnega vodstva to vprašanje izpostaviti kot relevantno in tožnikoma omogočiti, da se opredelita. O vsebinskem polnem dialogu s sodiščem ni mogoče govoriti, če le to vodi postopek na način, da dejansko stanje ugotavlja selektivno oziroma tako, da ustreza predhodno oblikovani premisi. Drugi tožnik je zaslišan na obravnavi sicer res izpovedal, da so hišo začeli graditi pred približno 20 leti, vendar pa bi se, če bi vedel, da sodnik razmišlja o dveh različnih obdobjih in letu 1993 kot mejniku, potrudil natančno spomniti pravilne letnice začetka gradnje, pojasnil pa bi tudi, da je bila že leta 1988 hiša zgrajena do prve plošče. Leta 1993 je bila hiša dokončana, a je bila garaža takrat že več let v uporabi, dostop do nje pa je potekal po sporni poti. Zato je treba za začetek teka priposestvovalne dobe šteti leto 1988 in se je do leta 2011 priposestvovalna doba tudi v tem primeru že iztekla. Res sicer ne smeta izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pa izpostavljata, da je bilo leto 1993 kot mejnik napačno ugotovljeno, ravno zaradi kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče bi moralo v okviru procesnega vodstva razkriti svoje razmišljanje oziroma bolj natančno ugotoviti, kdaj je bila garaža dejansko postavljena, saj gradivo v sodnem spisu ne omogoča sklepanja, da se je to zgodilo v letu 1993 - iz dokumentacije, ki sta jo predložila (lokacijsko dovoljenje z dne 19. 4. 1995 in gradbeno dovoljenje z dne 20. 3. 1996), izhaja, da je tedaj šlo za dovoljenje za legalizacijo črne gradnje, kar pomeni, da je hiša tedaj že stala. Zato se sodišče ne bi smelo zadovoljiti s približno navedbo leta gradnje. Sodišče je tudi ignoriralo izpoved nekaterih prič, ki jih obširno navajata in povzemata njihove izpovedbe ter v tem vidita nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključujeta, da sta ohranila kontinuiteto uporabe dovoza po sporni poti tako z avtomobili in kmetijsko mehanizacijo, ki je trajala že od nekdaj, tako da se v letu 1993 v resnici ni zgodilo nič oziroma je njuna parcela postala gospodujoče zemljišče že bistveno prej, tako pa je ostalo tudi po letu 1993 oziroma že po letu 1988, ko je bila postavljena hiša do prve plošče. Rok za priposestvovanje služnosti tako ne bi smel teči na novo.

5Toženi stranki sta odgovorili na revizijo. Predlagata zavrnitev revizije.

6Revizija je delno utemeljena.

7Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je sporna pot v preteklosti uporabljala ne le v korist gospodujočega zemljišča, ki je bilo kmetijsko, temveč so jo za dostop do pokopališča uporabljali tudi ostali vaščani; leta 1976 je bila urejena do pokopališča nova pot in se za ta namen ni več uporabljala. Vrsta, obseg in način uporabe s strani tožnikov in njunih pravnih prednikov pa so bile razdeljene na več časovnih obdobij in sicer: 1.) najprej se je uporabljala za hojo in vožnjo z vpregami ter občasno tudi s traktorji, ki so jih pravni predniki tožnikov vozili do lope, ki je stala na njihovem zemljišču, na mestu, kjer zdaj stoji hiša tožnikov. 2.) Nato sledi obdobje od leta 1976 naprej, ko se je način rabe spremenil zaradi izgradnje nove poti do pokopališča; v tem obdobju tudi tožnika in njuni pravni predniki niso več uporabljali poti z vozili. 3.) Od leta 1993 pa sta jo tožnika začela uporabljati za stanovanjsko rabo zemljišča in sicer pri gradnji nove hiše in nato do leta 2011 tudi z avtomobili zaradi dostopa do stanovanjske hiše. V letu 2011 sta se toženca uprla takšni uporabi, nastavila sta avtomobil, nato še ogradila pot z žično ograjo in na ta način preprečila njeno uporabo. Sodišči zaključujeta, da se je vsebina stvarne služnosti hoje in vožnje leta 1993 zaradi gradnje nove stanovanjske hiše z garažami tožnikov spremenila, saj so vožnje z osebnimi vozili v garažo in s kmetijsko mehanizacijo v gospodarsko poslopje bistveno bolj obremenjevale zemljišča tožencev, medtem, ko se je v preteklosti sporna pot uporabljala za dostop na pokopališče in kmetijska zemljišča ter do lesene lope pretežno peš in z vpregami ter le izjemoma z osebnimi avtomobili in kmetijsko mehanizacijo. Tožnika in njuni pravni predniki sporne poti pred začetkom gradnje nove hiše v letu 1993 niso uporabljali na način, kot zahtevata s tožbo, zato služnosti s takšno vsebino ne moreta izpeljevati iz preteklega načina uporabe drugih ljudi in tudi ne svojih pravnih prednikov. Od leta 1993 do leta 2011 tako še ni potekla 20 letna priposestvovalna doba.

8Upoštevaje opisane dejanske ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje uporabili napačno materialnopravno izhodišče. Glede na to, da iz povzetih dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da se je sporna pot uporabljala tudi pred letom 1993, sodišči ne bi smeli razdeliti priposestvovalne dobe na dve ločeni obdobji in zaključiti, da od leta 1993 še ni potekla 20-letna priposestvovalna doba za pridobitev služnostne pravice v obsegu, kot izhaja iz tožbenega zahtevka (torej hojo, vožnjo z osebnimi avtomobili in kmetijsko mehanizacijo). Ugotavljata namreč, da se je tudi pred letom 1993 sporna pot uporabljala, ne le za pešpot in z vprego temveč občasno tudi s traktorji in celo z osebnimi vozili. Na ta način pa sta tožnikoma nedopustno odvzeli pravico do upoštevanja priposestvovalne dobe, ki je tekla in morebiti že potekla v določenem obsegu do gradnje stanovanjske hiše v letu 1993. Pridobitev služnostne pravice na podlagi priposestvovanja zahteva presojo in upoštevanje celotne časovno kontinuirane uporabe služečega zemljišča, pri čemer spreminjanje obsega in načina uporabe med ali celo po izteku priposestvovalne dobe ne izključuje pravila, da nastanek širše uporabe ne vpliva na že uveljavljeno izvrševanje, ki je enako ali celo manj obremenjujoče za služečo nepremičnino. Ali povedano za konkretni primer: priposestvovalna doba po izgradnji hiše torej ni začela ponovno ali celo šele teči, temveč se je morebiti že prej pridobljena služnostna pravica v priposestvovanem obsegu ohranila tudi po njeni izgradnji oziroma se je tek priposestvovalne dobe nadaljeval tudi po tem časovnem trenutku. Domnevno služnostno pravico v obsegu, v katerem sta jo tožnika in njuni pravni predniki dotlej zunajknjižno lahko imeli, sta sodišči v spornem primeru torej lahko celo nedopustno "ukinili".

9Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča pa sodišči nista dovolj natančno obravnavali vseh odločilnih okoliščin - koliko časa in na kakšen način se je sporna pot uporabljala pred letom 1993. Nepopolne so namreč že ugotovitve o časovnem začetku uporabe poti za hojo, z vprego, kmetijsko mehanizacijo pa tudi z osebnimi avtomobili; iz delno nejasnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da so tožnika in njuni pravni predniki nekoč v obdobju od leta 1976 do leta 1993 prenehali le z uporabo sporne poti z vozili (primerjaj razloge sodbe sodišča prve stopnje na straneh 12 do 14), povzetek prvostopnih dejanskih ugotovitev s strani sodišča druge stopnje pa je celo nekoliko protisloven in sicer, da se od leta 1976 do začetka gradnje hiše sporna pot ni uporabljala z vozili oziroma po drugi strani, da se do leta 1993 sporna pot v tem obdobju sploh ni uporabljala (primerjaj razloge pod 2. točko na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje). Sodbi posledično tudi ne vsebujeta zadostnih oziroma dovolj določnih dejanskih ugotovitev v smeri ali je šlo za dopustno razširitev služnosti, na katero se sklicujeta tožnika glede na obdobje pred letom 1993 oziroma če, v kakšnem obsegu je šlo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej ostalo nepopolno ugotovljeno pravotvorno dejansko stanje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

10V preostalem delu pa revizija nedopustno uveljavlja procesne kršitve iz 14. točke in vsebinsko tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz teh razlogov revizija ni bila dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP, po katerem v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena). Z očitki o nepravilno ugotovljenem časovnem obdobju gradnje hiše pa revidenta nedopustno uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne predstavlja revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato se s temi revizijskimi očitki revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati.

11Revizija pa ni utemeljena, kolikor izpodbija tudi odločitev o pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine (odločitev pod 2. točko pod I. izreka sodbe sodišča prve stopnje). Pri uveljavljanju originarne pridobitve služnostne pravice na podlagi priposestvovanja takšen zahtevek ni dopusten; ta bi bil, če bi tožnika zahtevala realizacijo morebitnega zavezovalnega pravnega posla z vknjižbo služnostne pravice v zemljiško knjigo (torej uresničitev tudi razpolagalnega pravnega posla). Tožbeni zahtevek je v primerih ugotavljanja priposestvovanja stvarnih pravic zgolj ugotovitvenega značaja, saj ugotavlja pravno dejstvo po samem zakonu pridobljene stvarne pravice na podlagi priposestvovanja (217. člen Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ), vpis v zemljiško knjigo pa nima konstitutivnega temveč ima le ugotovitveni pomen. Tako je pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 218. člena SPZ oblikovan le ugotovitveni tožbeni zahtevek in ne tudi dajatveni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, kot v tem delu materialnopravno pravilno pojasnjuje tudi že sodišče prve stopnje.

12Upoštevaje zgoraj povedano je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji v delu kot izhaja iz izreka sklepa, v tem obsegu razveljavilo sodbo sodišč druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je s sodbo revizijo zavrnilo (drugi odstavek 380. člena ZPP in 378. člen ZPP).

13Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.