VSL Sodba I Cpg 684/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.149,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka izpolnitve.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 199760/2012 z dne 18. 12. 2012 v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo za:

- 9.053,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2012 do plačila,

- 12.551,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2012 do plačila,

- 13.226,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012 do plačila,

- 2.723,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 do plačila,

- 1.603,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 do plačila;

v tretjem odstavku izreka pa razveljavilo za izvršilne stroške v višini 406,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 6.310,88 EUR pravdnih stroškov tožene stranke v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava in višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zahtevek tožeče stranke se nanaša na: 1. poračun, z akontacijo premalo plačanih obratovalnih stroškov, ki jih je tožeča stranka zaračunala toženi stranki na podlagi njene pogodbene zaveze, da bo za uporabo prostorov tožeči stranki plačala sorazmerni del obratovalnih stroškov, vezanih na skupne prostore in naprave, in 2. na plačilo tekočih stroškov (stroškov skupnih prostorov in naprav ter hišne uprave) za december 2011 in januar 2012. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s sklepom VSL I Cpg 708/2015 z dne 2. decembra 2015 v ponovljenem postopku obravnavalo le še zahtevek tožeče stranke zaradi plačila glavnice v višini 39.158,39 EUR s pripadki. Iz podatkov spisa izhaja, da se zahtevek v višini še 9.053,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2012 do plačila nanaša na račun številka 74-12 (poračun za leto 2009); zahtevek v višini še 12.551,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2012 do plačila se nanaša na račun številka 75-12 (poračun za leto 2010); zahtevek v višini še 13.226,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2012 do plačila se nanaša na račun številka 32-12 (poračun za leto 2011); zahtevek v višini še 2.723,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 do plačila se nanaša na račun številka 85-12 (stroški za december 2011), zahtevek v višini še 1.603,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2012 do plačila pa se nanaša na račun št. 86-12 (stroški za januar 2012).

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili tožeča stranka kot lastnik prostorov in tožena stranka kot uporabnik prostorov v letu 2006 v medsebojnem pogodbenem razmerju na podlagi Pogodbe o uporabi prostora (A/2), ki ustreza vsebini najemne pogodbe. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka prostore, ki jih je oddala toženi stranki v najem, prodala (od 28. 3. 2007 je bil v zemljiško knjigo vknjižen nov lastnik). Skladno z določbo 610. člena OZ je v najemno pogodbo vstopil novi lastnik, zato tožeča stranka na podlagi Pogodbe o uporabi prostora od 28. 3. 2007 dalje ex lege ni bila več najemodajalka. Tožeča stranka je trdila, da je z lastnikom prostorov takoj sama sklenila najemno pogodbo (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena 26. 4. 2007) in da je v razmerju do lastnika sama s tem pridobila status najemnika za iste prostore, tožena stranka pa naj bi s tem pridobila položaj podnajemnika. Višje sodišče je že v sklepu I Cpg 708/2015 odgovorilo tožeči stranki o nepravilnosti njenega stališča, da je s sklenitvijo najemne pogodbe med tožečo stranko in lastnikom prostorov dosedanji najemnik ex lege postal tožničin podnajemnik, kar je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno upoštevalo. Tožeča stranka drugih trditev, ki bi omogočala zaključek, da je položaj tožene stranke kot najemodajalke v razmerju do lastnika na podlagi kateregakoli drugega dogovora prenehal, ni podala. Tožena stranka pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni nikoli podala trditev o konvalidaciji pogodbenega razmerja, na katero se sklicuje v pritožbi. Zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka v nespornem delu račune poravnavala tožeči stranki, pa še ni mogoče sklepati, da je zavezanka za njihovo plačilo tožeči stranki tudi v sporni višini, posebej zato ne, ker je tožeča stranka nastopala tudi kot upravnik stavbe. Če ni pomembno, kdo opravlja vlogo upravnika, kar zatrjuje v pritožbi, pomeni, da mora tisti, ki zahteva od drugega povrnitev stroškov, najprej izkazati, da so njemu ti stroški tudi dejansko nastali. Tožeča stranka pa po eni strani trdi, da je bila kot najemnica dolžna stroške plačati lastniku in da ni pomembno ali je te stroške lastnik plačal njej kot upravniku stavbe, po drugi strani, pa da je bila kot upravnik stavbe upravičena stroške zaračunati najemniku. Ker je trdila, da je bila ona najemnica v razmerju do lastnika, bi torej kot upravnik stroške, ki jih zahteva od tožene stranke, morala najprej zaračunati sebi, česar pa ni izkazala. Pravilno pa opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, da bi tožeča stranka, če bi stroške sama tudi plačala, to prav gotovo tudi zatrjevala.

7Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na neizpodbito dejansko stanje pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka v pogodbenem razmerju do tožeče stranka na podlagi Pogodbe o uporabi prostorov le do 27. 3. 2007, od takrat dalje pa z novo lastnico prostorov. Posledično ji tožeča stranka na tej pogodbeni podlagi tudi ni imela pravice zaračunati stroškov, ki so ostali predmet tega spora. Drugačne pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso pomembne, čeprav ima tožeča stranka prav, da je odveč obrazložitev sodbe, ki se nanaša na zastaranje terjatev, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, vendar navedeno dejstvo ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v odločilnem delu razlogi za odločitev jasni in je sodbo mogoče preizkusiti.

8Tudi v stroškovnem delu sodbe tožeča stranka neutemeljeno izpodbija odmero stroškov toženi stranki za pristop odvetnika na narok v ponovljenem postopku po Tar. št. 3102 ZOdvT. Ker je bila zadeva vrnjena sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo (19. člen ZodvT, ), določba v opombi 4. 3, točka 4. Tarife, da se nagrada za postopek všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, pa po ustaljenem stališču sodne prakse¹ ne velja za nagrado za narok.

9Ker tožeča stranka ni uspela uveljaviti nobenega od pritožbenih razlogov, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je toženi stranki dolžna plačati njene upravičene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je pravilno priglasila nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v višini 942,40 EUR z 22% DDV, zato je o stroških pritožbenega postopka višje sodišče odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

¹ Glej sklep VSL I Cpg 266/2014, sklep VSL II Cp 218/2017