UPRS Sodba I U 1589/2016-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo naložil tožniku, da je dolžan spoštovati drugi odstavek 166. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) in prenehati opravljati delo z delavcema A.A. in B.B., zaposlenima pri delodajalcu A. d.o.o., ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku in ni vpisan v register na ministrstvu, pristojnemu za delo, dokler vanj ne bo vpisan. Rok za izvršitev te odločbe je takoj po prejemu te odločbe ter je o izvršitvi odločbe tožnik dolžan pisno obvestiti Inšpektorat RS za delo v 8 dneh. V obrazložitvi je navedel, da je inšpektorica pri tožniku opravila izredni inšpekcijski nadzor iz področja nadzora delovnih razmerij. Pri tem je bilo ugotovljeno, da s tožnikom poslovno sodeluje delodajalec A. in sicer tako, da za tožnika delo peka opravljata A.A. in B.B., ki imata sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas s A., ki pa ni vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zaradi česar nima pravne podlage za zagotavljanje dela svojih delavcev tožniku, kot določa 166. člen ZUTD. Na podlagi navedene ugotovitve je bil tožniku naložen ukrep, naveden v izreku.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da imata tožnik in A. sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju, pa odgovarja, da je ne glede na naziv sklenjene pogodbe pri ugotavljanju razmerja med naročnikom in izvajalci pogodbenih obveznosti, pomembna vsebina sklenjene pogodbe, predvsem pa njeno izvajanje, način, pogoji opravljanja dela, pri čemer ugotavlja, da gre po vsebini za pogodbo, sklenjeno z namenom zagotavljanja dela napotenih delavcev uporabniku, v smislu 163. člena ZUTD, zato bi moral v obravnavanem primeru imeti delodajalec, s katerim je tožnik sklenil pogodbo o opravljanju storitev, dovoljenje iz 167. člena ZUTD in biti vpisan v register oziroma evidenco.

3Tožnik v tožbi navaja, da elementi pogodbenega razmerja med tožnikom in družbo A. niso istovetni vsebini in namenu zakonske norme iz ZUTD. V zadevi je šlo za priložnostno pravno poslovno sodelovanje med družbama in ne za dejavnost, ki bi jo kadarkoli izvajala družba A. Dejavnost po naravi stvari pomeni kontinuirano opravljanje različnih storitev proti plačilu na trgu, ki omogoča najmanj financiranje opravljanja nadaljnje dejavnosti (drugi odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1). Če se sprejme logiko drugostopnega organa, potem kontrakt - kooperantske pogodbe v praksi ne bi mogel obstajati, kar bi bil nesorazmeren poseg v pogodbeno avtonomijo kot temeljno načelo obligacijskih razmerij pri nas ter pretiran poseg v svobodno gospodarsko ponudbo kot ustavno kategorijo. Ker glede na obstoj pogodbenega tipa kooperantske pogodbe v sodni praksi vse kooperantske pogodbe niso prepovedane, to a contrario pomeni, da so v določenem obsegu dovoljene (sklep Vrhovnega sodišča RS št. VIII R 13/2008 z dne 23. 6. 2008). Vse oblike kooperantskih pogodbe torej ne sodijo v okvir določil ZUTD. Tožnik je v okviru postopka izpostavil mnogo dejstev in okoliščin (zlasti pomanjkanje elementa profitnosti v okviru pravno poslovnega sodelovanja med družbama), na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da v poslovnem sodelovanju med družbama ni šlo za pravno razmerje s področja ZUTD. Šlo je za civilnopravno razmerje, ki je dovoljeno in posledično ne za upravno zadevo, ampak za razmerje, na podlagi katerega bi pogodbeni stranki imeli civilnopravni zahtevek. Organa sta zato napačno uporabila materialno pravo. A. dovoljenja ni imela, ker ga ni potrebovala. Že sam organ ugotavlja, da je tožnik le enkratno v svoj delovni proces vključil delavca, pridobljenega iz pravno poslovnega razmerja z družbo A., kar samo po sebi izključuje možnost opravljanja dejavnosti zagotavljanja delavcev. Organa sta napačno ocenila, da sta delavca ravnala po navodilih in pod nadzorom tožnika. Ugotovitve organov v zvezi s tem ne temeljijo na resničnem dejanskem stanju, saj je tožnik navajal, da zakoniti zastopnik A. periodično nadzoruje svoje delavce in jim daje navodila, v posledici pa ne gre za enega od pogojev iz 163. člena ZUTD. Tudi zato A. ni bilo potrebno pridobiti ustreznega dovoljenja. Odločbi obeh organov pa sta obremenjeni tudi z bistvenimi kršitvami postopka, ker ne vsebujeta bistvenih razlogov, na podlagi katerih se sme izreči zakonita upravna odločba. Drugostopni organ ni opravil presoje vsebine pravno poslovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno med družbama, ter bi se v okviru te presoje moral substancirano in argumentirano dotakniti vprašanja, ali in v čem je razlika med dejavnostjo po določilih XI. poglavja ZUTD in institutom kooperantske pogodbe. Res, da sodna praksa v RS ne predstavlja formalnega pravnega vira, a hkrati je zaskrbljujoče naivno stališče, da to pomeni, da se upravnemu organu ni potrebno opredeliti do vsebinskih premis odločitev sodišč v podobnih primerih. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka ter zahteva povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno, odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6Tožniku je bil z izpodbijano odločbo izrečen ukrep prenehanja opravljanja dela z delavcema A.A. in B.B., ker njun delodajalec A. d.o.o. ni vpisan v register na ministrstvu, pristojnem za delo in ju zato ne bi smel zagotoviti za delo tožniku.

7Tožnik ugovarja izrečenemu ukrepu, ker meni, da elementi pogodbenega razmerja med njim in A. (kooperantska pogodba) niso elementi, ki bi omogočali sklep, da družba A. d.o.o. izvršuje naloge oziroma izvaja opravila, ki so istovetni vsebini in namenu zakonskih norm iz XI. poglavja ZUTD. Povedano tudi drugače, tožnik meni, da izrek ukrepa ni bil upravičen, ker A.d.o.o., na podlagi kooperantske pogodbe ni bilo potrebno pridobiti dovoljenja ministrstva pristojnega za delo in se vpisati v register (167. - 170. člen ZUTD).

8Sodišče ugovoru ne more slediti glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku, ki ustreza prvemu odstavku 163. člena ZUTD. Ni sporno med strankama, da sta delavca A.A. in B.B. v času nadzora, dne 12. 5. 2016 in 19. 5. 2016, delala kot peka pri tožniku, pogodbo o zaposlitvi pa sta imela sklenjeno s A. d.o.o. (zapisnik z dne 12. 5. in 19. 5. 2016). Ni tudi sporno, da tožnik opravlja gospodarsko dejavnost pekarstvo in slaščičarstvo ter zaposluje tudi druge delavce za enako delo - peki (predložene pogodbe o zaposlitvi).

9Tekom prvostopnega postopka tudi ni bilo sporno, da sta delavca A.A. in B.B.delo opravljala pod nadzorom in v skladu z navodili tožnika in pretežno uporabljala sredstva za opravljanje dela, ki so bila del delovnega procesa tožnika. V pritožbi pa je tožnik začel zatrjevati, da je zakoniti zastopnik A. d.o.o. periodično nadzoroval svoje delavce in jim dajal navodila za delo (enak ugovor ponavlja tožnik tudi v tožbi), vendar pa sodišče naveden ugovor ocenjuje kot pavšalen, saj tožnik ne pojasni, kakšne vsebine je bilo periodično nadzorstvo A. in ob tej priliki dana navodila. Namreč zgolj zatrjevanje o nadzoru in navodilih A. (pa še za ta nadzor sam tožnik pove, da je bil le periodičen) ne zadostuje za sklep, da je bilo dejansko stanje v zadevi nepravilno ugotovljeno v zvezi z uporabljeno določbo prvega odstavka 163. člena ZUTD. Le nadzorstvo in navodila, ki bi bila take vsebine in intenzitete, da bi tožnik več ne izvajal nadzorstva in dejal navodil delavcem (v smislu razmerja delodajalec - delavec, ki opravlja delovni proces delodajalca), bi pomenilo, da ugotovljeno dejansko stanje ne odgovarja načinu dela, kot ga opredeljuje prvi odstavek 163. člena ZUTD in za katerega zagotavljanje je potrebno dovoljenje in vpis v register.

10Glede na gornje stališče, da je bistveno, da organ ugotovi, da se delo opravlja na način, kot ga opredeljuje prvi odstavek 163. člena ZUTD, da obstaja obveznost pridobiti dovoljenje in se vpisati v register, sodišče meni, da ni relevantna (po vsebini oziroma kot navaja tožnik, da ni bila profitabilna) sklenjena kooperantska pogodba med tožnikom in A. (smiselno enako izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 352/2015 z dne 20. 10. 2016 - glej 8. točka). Posledično (glede na stališče o nerelevantnosti pogodbenih določil sklenjene kooperantske pogodbe) se sodišče ne opredeljuje do ugovorov v tej zvezi (dovoljenosti te vrste pogodb in konkretnimi pogodbenimi določili) ter ugovori kršitve določb postopka, ker se organa nista opredelila do kooperantske pogodbe oziroma tožniku pojasnila, v čem je razlika med dejavnostjo po določilih XI. poglavja ZUTD in institutom kooperantske pogodbe.

11Nejasen v svojem ugovoru je tožnik, da je v predmetni zadevi šlo za priložnostno pravno poslovno sodelovanje med družbama in ne za dejavnost, ki bi jo kadarkoli izvajala družba A. d.o.o.. Sodišče meni, da tožnik lahko zatrjuje zgolj, da je šlo za priložnostno sodelovanje med njim in družbo A. d.o.o., ne more pa te trditve podati splošno v zvezi z opravljanjem dejavnosti A. Vendar pa sodišče odgovarja, da tudi kolikor je A. zgolj enkrat tožniku zagotovila delo, ki ustreza prvemu odstavku 163. člena ZUTD, bi tega brez dovoljenja in registracije ne smela storiti, kolikor se je v posledici nato opravljalo delo na način, kot ga je ugotovil prvostopni organ in ustreza prvemu odstavku 163. člena ZUTD.

12Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Izvedbo v tožbi predlaganih dokazov je sodišče upoštevalo pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe.

13Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.