VSRS Sklep II DoR 220/2017

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je najeto posojilo glede na ravnanje toženke v konkretnem primeru mogoče opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ocenilo je, da med tožnikom in toženko sicer ni obstajalo posojilno razmerje, je pa toženka soglašala s posojilom oziroma z obveznostjo vračila, ki jo je sprejel toženec - bivši zakonec. Posojilo je bilo nakazano na TRR toženke, ki je tudi vedela, da ga mož potrebuje za projekt "A.".

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po tem, ko je pritrdila sodišču prve stopnje, da toženka ni bila stranka posojilnega razmerja, je poudarilo, da ne gre za obveznost, ki bi po splošnih predpisih obremenjevala tudi toženko, niti za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem ali za obveznost, ki jo je prevzel en zakonec za tekoče potrebe družine, ampak za obveznost iz prvega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Odločilo je, da posojilo ni bilo pridobljeno za pridobitev skupnega premoženja, zato je brezpredmetno, ali je toženka s pogodbo, ki jo je sklenil toženec, soglašala. Ne glede na to pa ima toženka prav, da s tem ko je dala na razpolago svoj TRR, nakazani denar predala možu in vedela, kam ga namerava vložiti, še ni dala konkludentnega soglasja k sklenitvi posojilne pogodbe.

3Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja naslednja vprašanja:

- Ali je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 3168/2016 s sodbo z dne 10. 5. 2017 utemeljeno odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in sicer sklepa II Ips 75/2014 in sodbe II Ips 200/2015, s tem, ko je kljub izkazanemu vedenju in strinjanju (najmanj konkludentnemu z izročitvijo prejetega denarja) toženke o najetem posojilu s strani njenega zakonca in kljub vedenju o zakončevih projektih oziroma poslih odločilo, da projekti zakonca, ki jih je izvajal kot fizična oseba, ne predstavljajo skupnega premoženja, kljub temu, da se je družina z zakončevimi projekti in pridobljenimi sredstvi preživljala?

- Ali posli in obveznost zakonca, ki jih opravlja in za katere sprejema obveznosti kot fizična oseba (ne kot s. p. ali druga oblika podjetništva) in iz tega naslova pridobljeno premoženje in sprejete obveznosti predstavljajo skupno premoženje zakoncev, če drugi zakonec ve za sprejete obveznosti in posle drugega zakonca in se iz tako prejetega premoženja oziroma z njim povezanega donosa družina zakoncev preživlja oziroma povečuje premoženje?

- Ali je Višje sodišče v Ljubljani bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pravico do poštenega sojenja, saj je s sodbo II Ips 3168/2016 z dne 10. 5. 2017 v celoti spremenilo za tožečo stranko ugodilno sodbo sodišča prve stopnje, s tem ko se ni temeljito opredelilo do navedb tožeče stranke glede zatrjevanega dejanskega stanja, podanega tako v odgovoru na pritožbo, kakor tudi do navedb tožeče stranke, danih v postopku pred sodiščem prve stopnje?

4Tožnik navaja, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo, s katero je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, odstopilo od sodnega prakse Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 75/2014 in II Ips 200/2015. V zadevi II Ips 200/2015 je Vrhovno sodišče izrecno navedlo, da mora pri najemanju posojila za plasiranje denarnih sredstev v posamezne projekte upnik za to, da bi bilo mogoče dolg iz tega naslova opredeliti kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem, za katero odgovarjata oba zakonca nerazdelno, izkazati skupen podjem zakoncev ali vsaj soglasje zakonca. Sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je toženka vedela, da je mož denar potreboval za svoje nepremičninske projekte, torej se je s pravnim poslom najmanj konkludentno strinjala.

5Predlog je utemeljen.

6Ker je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo v obsegu, ki izhaja iz izreka sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).