VSRS Sklep II DoR 165/2017

Predlog se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji pripada dedna pravica po pokojnem B. Š. Dedno pravico je utemeljevala s trditvijo, da je med njo in zapustnikom obstajala pravno priznana zunajzakonska skupnost.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje na Vrhovno sodišče vložila vlogo, ki jo je naslovila kot "predlog za dopustnost revizije". V njej je uvodoma pojasnila, da vlaga predlog za dopustitev revizije. Vsebino vloge pa je razdelila na dva vsebinska sklopa. V prvem, naslovljenem z "dopustnost revizije" pojasnjuje, da je v sodbah prve in druge stopnje navedena napačna vrednost spornega predmeta, in sicer v višini 25.000,00 EUR ter da dejanska vrednost znaša 100.000,00 EUR, kar je razvidno iz spisa, saj v zapuščino spadajo nepremičnine, ki jih je Geodetska uprava Republike Slovenije ocenila nad 100.000,00 EUR. Zato bi moralo po njenem prepričanju pravo vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna njena pravica do revizije, za katero meni, da je dopustna, ugotoviti po uradni dolžnosti. V drugem sklopu, ki je naslovljen z "revizija" pojasnjuje izid postopka na prvi in drugi stopnji ter odločbam obeh nižjih sodišč nasprotuje. Graja ugotovitve, da med njo in zapustnikom ni bilo čustvene navezanosti in skupnega življenja, ter da sta se le občasno družila kot znanca. Navaja, da je zapustnik živel z njo in njenim očetom, da ji je v gospodarjenje izročal svoje dohodke, potem ko je postal nesposoben za delo in je bil poškodovan v prometni nesreči leta 2009 v Bosni, pa je v vseh ozirih skrbela zanj. Zadnjih pet let njegovega življenja sta živela od skupnega denarja, skupno plačevala položnice za nepremičnine obeh, skupaj sta preživljala dopuste in obiskovala prijatelje ter potovala. Zapustnik je pri tožnici hranil vso pomembno dokumentacijo, tožnica je zanj skrbela v času zdravljenja alkoholizma, dokazala je medsebojno čustveno naklonjenost, skupno življenje in vlaganje v skupne projekte. Po nesreči je tožnika leto dni negovala. Sodišče se je oprlo samo na izpovedi prič toženk, ki so odnos zapustnika in tožnice ocenjevale pretežno glede na čas, ko je bil pokojni v stanju alkoholiziranosti ali abstinenčne krize, ni pa upoštevalo, da je bil leta brez stalnih prihodkov in finančno odvisen od tožnice. Priče so imele namen predvsem pomagati toženkama, kar je razumljivo, vendar so navajale le spomine iz pokojnikovega življenja za čas, ko še ni živel pri tožnici, čeprav so za njegovo razmerje z njo vedeli vsi in glede njega tudi z njo komunicirali.

4Predlog ni dovoljen.

5Dovoljen je sicer po vrednostnem kriteriju. Če zakon ne določa, da za posamezen spor revizije ni, in če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 2.000,00 EUR, ne presega pa 40.000,00 EUR (drugi in četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je predlog za dopustitev revizije dovoljen, direktna revizija pa nedovoljena. Tožnica je šele v predlogu za dopustitev revizije trdila, da vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi ne znaša le 25.000,00 EUR, kot izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje, pač pa 100.000,00 EUR. Tožbeni zahtevek se ni nanašal na denarni znesek, zato je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Iz procesnega gradiva, ki je na voljo Vrhovnemu sodišču ob odločanju o predlogu, je razvidno, da je tožeča stranka v tožbi navedla, kot vrednost spornega predmeta, znesek 25.000,00 EUR, s katerim je vrednost spora opredeljena v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Ali je vrednost spornega predmeta primerno ocenjena, lahko prvostopenjsko sodišče preveri bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog nasprotne stranke zaradi razjasnitve stvarne pristojnosti sodišča ali pravice do revizije, vendar najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 44. člena ZPP). V izrednem pravnem sredstvu torej tožnica vrednosti spornega predmeta, kot jo je v tožbi ocenila sama, ne more več korigirati in ne doseči dovoljenosti direktne revizije.

6Vrhovno sodišče je zato tožničino vlogo obravnavalo kot predlog za dopustitev revizije in ga zavrglo zaradi formalnih pomanjkljivosti. Po določbi četrtega odstavka 367.b člena ZPP mora namreč stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in domnevno kršeno pravno pravilo, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter v kratkem razložiti razloge za zatrjevano nezakonito rešitev tega vprašanja; tudi procesne kršitve mora uveljavljati natančno in konkretno ter na enak način izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, če trdi, da izpodbijana odločitev od nje odstopa, oziroma neenotnost sodne prakse. Tem zahtevam predlog, ker je bil zastavljen kot revizija (ki zaradi nedoseganja vrednostnega praga za direktno revizijo, torej ker vrednost spornega predmeta ne presega 40.000,00 EUR, ni dovoljena), ni zadostil.