VSM Sklep I Kp 22556/2017

Pritožba zagovornika obdolženega T. A. se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 22556/2017 z dne 11. 8. 2017 po drugem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) po uradni dolžnosti ugotovilo, da je pri obdolženemu T. A. priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) še podan. Zoper obdolženca je vložena pravnomočna obtožnica zaradi utemeljenega suma, da je storil poskus nadaljevanega kaznivega dejanja uporabe ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva po prvem odstavku 247. člena v zvezi s 34. ter 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, v priporu pa se obdolženec nahaja od 26. 5. 2017 od 23.13 ure.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami iz napadenega sklepa, da so pri obdolženemu T. A. še vedno podane okoliščine, ki kažejo na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter da je pripor obdolženca neizogibno potreben in ga ni mogoče nadomestiti z drugim, zanj milejšim ukrepom, ki bi navedeno nevarnost lahko enako učinkovito preprečil. Razlogov prvostopenjskega sklepa pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika ne morejo v ničemer omajati.

5Pritožba uvodoma navedene kršitve pojasnjuje s trditvijo, da ni podan utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj, prav tako pa ni podana ponovitvena nevarnost. Glede poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja uporabe ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva navaja, da prepovedana posledica ni nastala, obdolženec pa je izvrševal kaznivo dejanje s sredstvom, s katerim ni mogel dvigovati denarja iz bankomata, zaradi česar gre za neprimeren poskus, saj prepovedana posledica ne bi mogla biti povzročena. Očitek, da naj bi storil obe očitani kaznivi dejanji, je po njeni oceni neutemeljen. Iz obtožbe izhaja, da so bila dejanja obdolženca storjena v t.i. idealnem steku, saj je bilo prvo obdolžencu očitano kaznivo dejanje samo predhodna faza drugega kaznivega dejanja, ki se mu očita.

6Presoja povzetih pritožbenih navedb ni v pristojnosti pritožbenega sodišča, ko odloča o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim slednje po preteku dveh mesecev, ko je ugotavljalo, ali je podan razlog, zaradi katerega je bil pripor odrejen, ta preizkus ponovil. Pritožbene navedbe grajajo dejansko stanje obravnavane zadeve in utemeljenost obtožbe, presoja tega pa je v tej fazi postopka, ko teče glavna obravnava, v pristojnosti prvostopenjskega sodišča. Obstoj utemeljenega suma storitve obeh kaznivih dejanj kot pogoj za pripor obdolženca pa je podan. Izhaja iz obtožnice, ki je pravnomočna in, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče v sklepu, po njeni vložitvi ni bil omajan.

7Pritožba še trdi, da ni podana nevarnost, da bi obdolženec, če ne bi bil v priporu, kazniva dejanja ponavljal. Poudarja, da se mu očita pridobitev le sorazmerno majhnega zneska protipravne premoženjske koristi, to je 2.800,00 EUR, da je od časa, ko bi naj bil v Republiki Romuniji obravnavan za kazniva dejanja s področja premoženjske kriminalitete, minilo že deset let in da je bil tedaj mlajši polnoletnik, medtem ko kaznivo dejanje, ki bi ga naj storil v Republiki Nemčiji, ni v nobeni povezavi s kaznivim dejanjem, ki se mu očita v tem kazenskem postopku. Odreditev pripora zato po njeni oceni glede na stopnjo domnevne ogroženosti varnosti premoženja ljudi predstavlja nesorazmeren ukrep.

8Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Dejstva, na katere opozarja prvostopenjsko sodišče v napadenem sklepu, in sicer, da je bil obdolženec v Republiki Romuniji že večkrat obravnavan in pravnomočno obsojen, tako na sankcije opozorilne narave, kot na zaporno kazen; da je zoper njega v teku postopek v Republiki Nemčiji; da je imel pri sebi večje število ponarejenih plačilnih kartic, ko mu je bila odvzeta prostost; da je brez zaposlitve in rednih sredstev za preživljanje, ter številnost izvršitev kaznivih dejanj, ki mu jih očita obtožba, storjenih v kratkem časovnem obdobju, pri čemer je v Republiko Slovenijo očitno prišel le zaradi izvrševanja premoženjskih kaznivih dejanj, tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, če zoper njega ne bi bil odrejen pripor, na prostosti kazniva dejanja zoper premoženje ponavljal. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je pripor sicer globok poseg v njegovo osebno svobodo, a je glede na vse navedeno sorazmeren z nevarnostjo, ki jo obdolženec na prostosti predstavlja za varnost premoženja ljudi, ter da je izrek milejšega ukrepa upravičen le, kadar je podano zaupanje, tega pa obdolženec, glede na vse navedene okoliščine, ne more uživati.

9Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o razlogih za pripor po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno končanem kazenskem postopku.