VSL Sklep I Cpg 839/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165011/2014 z dne 3. 12. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Ob tem je odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 2.437,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke zahtevala plačilo 34.303,65 EUR za dobavljeno blago po računih št. 1558689 (ki ga je tožena stranka delno že plačala) in št. 1558963 z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ugovor tožene stranke o pomanjkanju aktivne legitimacije je zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka s predložitvijo računov in dobavnic (priloge od A34 do A50) dokazala, da je poslovala s toženo stranko, slednja pa za svoje nasprotne trditve ni ponudila nobenega dokaza. Pritožbeno sodišče s to utemeljitvijo soglaša.

7Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala tudi s konkretiziranimi trditvami, da sta pravdni stranki kot način plačila dogovorili kompenzacijo tako, da bo tožeča stranka kupovala blago pri toženi stranki, nato pa bosta izvedli medsebojni pobot.¹ Tožeča stranka je obstoj takšnega dogovora izrecno zanikala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti ta ugovor tožene stranke ni utemeljen. Obrazložilo je, da iz elektronskega sporočila z dne 13. 2. 2014 (priloga B12) izhaja, da M. H. (predstavnik tožeče stranke) ni želel komentirati obstoječega dogovora o kompenzaciji in je toženo stranko napotil na sestanek z direktorjem. Na podlagi vsebine tega elektronskega sporočila je ugotovilo, da M. H. ni bil pristojen za sklepanje tovrstnih dogovorov. Zato je zaključilo, da do zatrjevanega dogovora med pravdnima strankama ni prišlo.

8Pritožnik utemeljeno opozarja, da iz vsebine elektronskega sporočila z dne 13. 2. 2014 nikakor ne sledi, da M. H. ni bil pooblaščen za sklepanje zatrjevanega dogovora, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje. Sodišču prve stopnje nadalje utemeljeno očita, da ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov z zaslišanjem prič za potrditev obstoja tega dogovora in da zavrnitve teh dokaznih predlogov tudi ni ustrezno obrazložilo. Zato je prvostopenjska presoja, da sporni dogovor med pravdnima strankama ni bil sklenjen, najmanj preuranjena.

9Iz ustavne pravice stranke do izjave² izhaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze. To pa ne pomeni, da je strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če za to obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi. Sodišču tako ni treba izvesti dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; irelevantni, ker dokazovano dejstvo ni pravno odločilno; če gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva; če dokazni predlog ni substanciran in podobno.³ Sodišče pa mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10Sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z navedeno zakonsko določbo. Na naroku za glavno obravnavo dne 8. 1. 2016 je vpogledalo v listine pravdnih strank v spisu, ostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne, brez nadaljnje obrazložitve, zavrnilo. Konkretnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov ni podalo niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zgolj pojasnilo, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi listinskih dokazov, je namreč povsem pavšalno, poleg tega pa v konkretnem primeru tudi vsebinsko nepravilno, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je v obravnavani zadevi pomembno, k čemu sta se pravdni stranki zavezali in kakšen je bil predviden način izpolnitve medsebojnih obveznosti.⁴ Nesporno je, da se je tožeča stranka toženi stranki zavezala dobaviti naročeno blago ter da je svojo obveznost v celoti izpolnila. Tožena stranka pa je podala določne navedbe o ustno dogovorjenem načinu protiizpolnitve s kompenzacijo. Zatrjevala je, da se pravdni stranki nista dogovorili za običajno obliko plačila v denarju temveč, kot poudarja pritožnik, da je bilo dogovorjeno, da se toženi stranki dobavljeno blago poravna na način protidobav materiala s strani tožene stranke tožeči stranki. Tožena stranka se je torej branila, da terjatev, katere plačilo zahteva tožeča stranka v tem sporu, ne obstaja v obliki vtoževane izpolnitve. V dokaz obstoja opisanega dogovora je predlagala zaslišanje J. Š. (direktor tožene stranke), P. Z., D. P. ter M. H., ki so bili po trditvah tožene stranke vsi prisotni na sestanku, na katerem naj bi bil sporni dogovor sklenjen.

12Navedene dokazne predloge je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Obstoj zatrjevanega dogovora o načinu izpolnitve namreč predstavlja pravno relevantno dejstvo, ki pomeni, če se izkaže za resničnega, neutemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo dobavljenega blaga v denarju.⁵ Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič je sodišče prve stopnje torej kršilo pravico tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem. Zato je podana s pritožbo uveljavljana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Iz obrazloženega izhaja, da je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera kršitve ni moglo odpraviti samo, saj bi v takem primeru pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.⁶ V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem prič in na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločiti v zadevi.

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Glej ugovor dolžnika z dne 16. 12. 2014, l. št. 7 do 9.
² 22. člen Ustave RS.
³ Prim. npr. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-77/01, Up-121/00, Up-420/00 in odločbe VSRS II Ips 425/2011, II Ips 24/2011, III Ips 122/2014.
⁴ Prim. sodbo VSRS II Ips 841/2005.
⁵ Prim. sodbi VSL I Cpg 1480/2010 in VSL I Cpg 274/2009. Drugače sodba VSL I Cpg 554/2013.
⁶ 25. člen Ustave RS.