VSL sklep I Cpg 995/2012

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 25. 5. 2012.

2Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter dovoli vrnitev v prejšnje stanje oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je 25. 5. 2012 vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je trdila, da je 11. 4. 2012 na naslovu tožeče stranke pošiljko s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse dvignila nepooblaščena oseba, tožeča stranka pa jo je prejela šele 11. 5. 2012 in posledično brez svoje krivde ni mogla opraviti dejanja (plačila sodne takse), ki bi ga, če bi pošto prejela. Pošto je prejel P. V., pooblaščenec za dvigovanje pošte družbe A. d.o.o., ki je na istem naslovu, kar je tožeča stranka dokazovala z izjavo P. V., da je 11. 4. 2012 sprejel in podpisal priporočeno pismo, naslovljeno na tožečo stranko.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila pošiljka s plačilnim nalogom tožeči stranki vročena pravilno. Tožeči stranki je bilo 11. 4. 2012 puščeno obvestilo o prispeli priporočeni pošti, ker pa tožeča stranka pošiljke ni dvignila, je bila pošiljka s plačilnim nalogom 30. 4. 2012 vložena v poštni nabiralnik tožeče stranke. Ker iz vročilnice (na list. št. 27 spisa) izhaja nasprotno, kot trdi tožeča stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vročilnica pa je javna listina in se domneva, da velja tisto, kar je napisano na njej, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka s svojimi trditvami domneve o resničnosti tistega, kar je napisano na vročilnici, ni izpodbila. Ker je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, je glede na ugotovitve predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

7Tožeča stranka tudi v pritožbi vztraja, da vročitev plačilnega naloga ni bila opravljena pravilno in da je to pravno pomembno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ker ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

8Procesna predpostavka za uveljavljanje instituta vrnitve v prejšnje stanje v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP je, da je stranka iz upravičenega vzroka zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in posledično zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. S sklicevanjem na nepravilnosti pri vročitvi pošiljke pa tožeča stranka zatrjuje okoliščine, ki izključujejo navedene procesne predpostavke za vložitev tovrstnega predloga. V kolikor bi tožeča stranka zatrjevane okoliščine dokazala, bi namreč pomenilo, da ni zamudila procesnega roka za opravo pravnega dejanja. Za vrnitev v prejšnje stanje je namreč bistvena opravičljiva zamuda stranke, ob izpolnjenem pogoju pravilne vročitve (1). Sodišče zato v dokaz predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo dolžno ugoditi dokaznemu predlogu z zaslišanjem P. V. o tem, da je pošto (nepooblaščeno) prejel, ampak upoštevati samo tiste dokazne predloge, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pravno pomembnih za odločitev. Zato je pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen, prav tako pa tudi nadaljnji očitki sodišču prve stopnje, da v zvezi z vročitvijo pošte P. V. ni ugotavljalo nobenih okoliščin. S predlogom za vrnitev v prejšnje stanje namreč tožeča stranka ne more uspeti tako, da poskuša izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sodna pošiljka pravilno vročena.

9Neutemeljeno je tudi nadaljnje pritožbeno opozarjanje, da sodišče, ker ni zaslišalo priče P. V., ni upoštevalo možnosti, da bi se pošiljka pomešala z navadno pošto družbe A. d.o.o. in dejansko prišla v roke P. V., zaradi česar jo je tožeča stranka prejela z zamudo. Tožeča stranka je v predlogu zatrjevala, da je pošto dvignila nepooblaščena oseba, pri čemer pa ni trdila, da obvestila o prispeli pošiljki nikoli ne bi prejela. V pritožbi celo navaja, da nikoli ni zatrjevala, da bi bila pošiljka izročena P. V. proti podpisu in ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo obvestilo o priporočeni pošti puščeno v poštnem nabiralniku tožeče stranke dne 11. 4. 2012. Na podlagi dejstva, da je tožeča stranka obvestilo o sodni pošiljki prejela, je nadalje zaključiti, da je bila z njim seznanjena o teku 15 dnevnega roka za dvig pošiljke. Ob izostanku navedb o okoliščinah, zaradi katerih pošiljke na podlagi prejetega obvestila ne bi mogla prevzeti, pa je nadalje potrebno uporabiti določbo tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP. Slednja za primer, ko naslovnik na podlagi puščenega obvestila o sodni pošiljki pisanja ne dvigne, določa, da je vročitev opravljena s potekom 15 dnevnega roka od prejema obvestila o prispeli pošiljki, vročevalec pa po preteku tega roka pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku. Skladno z navedenim zato dejstvo, da je pošiljka (po prejemu obvestila s strani tožeče stranke) dejansko prišla v roke P. V., ni vplivalo na začetek teka roka za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu. Ta je namreč pričel teči naslednji dan po izteku 15 dnevnega roka, navedenega v obvestilu, t.j. 27. 4. 2012. Prevzem poštne pošiljke po nepooblaščeni osebi zato utemeljuje trditve tožnice o nepravilni vročitvi, ne pa o upravičenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

10Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP.

(1) prim. I Cpg 176/2010 z dne 24. 2. 2010.