UPRS Sodba in sklep I U 619/2017-6

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1442/2016/15 (1312-13) z dne 21. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Ur.l. EU št. L 180/31, v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2Upoštevajoč točko c) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je toženka posredovala prošnjo Republiki Hrvaški v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Toženka je 2. 1. 2017 prejela odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, da je v skladu z a) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Dne 9. 3. 2017 je bil skladno s 5. členom Uredbe Dublin III v prisotnosti tožnikovega pravnega zastopnika s prosilcem opravljen osebni razgovor, z namenom ugotovitve dejanskega stanja.

3Na osebnem razgovoru je bil tožnik seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško in dejstvom, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je leta 2015 prišel na Hrvaško v begunskem valu, kjer so mu odvzeli prstni odtis in dali dokument, s katerim je prečkal Hrvaško. Enako se je zgodilo tudi v Sloveniji. Ko je prišel v Avstrijo, je zaprosil za mednarodno zaščito in predal vse dokumente, tudi tiste, ki jih je dobil na Hrvaškem in v Sloveniji. Čez osem mesecev ga je Avstrija vrnila nazaj na Hrvaško in mu pojasnila, da je bila to prva država v EU, v kateri bi moral zaprositi za mednarodno zaščito, zato je Hrvaška pristojna za reševanje njegove prošnje. Po treh mesecih je na Hrvaškem dobil negativno odločitev. Odvetnik mu je svetoval, naj se zoper njo pritoži, kar pa zaradi slabih razmer v hotelu ..., slabega odnosa varnostnikov do beguncev in želje po združitvi z družino, ki se nahaja v Grčiji, ni želel storiti. Opisal je tudi slabe higienske in varnostne razmere v hotelu ... in negativen odnos prebivalcev Hrvaške do beguncev. Na Hrvaškem je bival od štiri do pet mesecev. Kot razlog, zakaj je zapustil Hrvaško, je navedel, da je izmed vseh prosilcev samo on dobil negativni odgovor, poleg tega je hotel, da se mu pridruži družina, pri čemer mu pristojni niso pomagali. Glede vprašanja o zdravstvenih težavah je odgovoril, da je zdrav, da ima težave le s spanjem, zaradi česar pa ni bil pri zdravniku. Glede sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem je odgovoril, da je na Hrvaškem nastanitev zelo slaba, če so imeli kakšen problem, jim ni nihče pomagal, zato si ne želi nazaj na Hrvaško. Poleg tega tam v vsem času ni dobil nobenega prijatelja. V Sloveniji jih je dobil že najmanj 15, s katerimi se druži. Najbolj pomembno je, da se združi z družino.

4Toženka je pridobila podatek, da imajo prosilci v Republiki Hrvaški na podlagi 12. člena "Pravilnika o sadržaju zdravstvenog pregleda tražitelja azila, azilanata, stranaca pod privremenom zaštitom i stranaca pod supsidijarnom zaštitom" pravico do zdravstvene varnosti, ki vsebuje pravico do potrebne medicinske oskrbe in potrebnega prevoza po presoji zdravnika ter pravice do nujne zobozdravstvene pomoči in pravico do potrebnega zdravljenja v skladu s svojim zdravnikom in pravico do zdravstvenega varstva žensk.

5Na podlagi tožnikovih izjav je toženka odločila, da pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje ne bo prevzela, saj je obravnavo njegove prošnje potrdila Republika Hrvaška, za katero ne obstoji utemeljena domneva, da obstaja sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V zvezi s tožnikovimi izjavami glede bivalnih in varnostnih razmer ter poteka postopka je toženka mnenja, da so tožnikove navedbe neverodostojne, saj iz nobenih relevantnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški ne izhaja podatek o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Prav tako prosilec ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi lahko njegove izjave potrdili, niti nobenega poročila, s katerim bi lahko dokazal obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški.

6Poudarja, da je Uredba Dublin III zakonodajni akt EU, ki se uporablja neposredno in temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja). Vse te države se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Prosilčevo izjavo, da so hrvaški državljani nestrpni do beguncev, ocenjuje kot neprimerno, saj Republika Hrvaška ni v zvezi s tem obravnavana v nobenem poročilu UNHCR kot kritična država za prosilce za mednarodno zaščito. Toženka je mnenja, da zaenkrat v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razhoda azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila tožnikov sprejem in da ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, se bo toženka v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III dogovorila s pristojnim organom Republike Hrvaške o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi.

7Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je že ob podaji prošnje, kot tudi na ustnem razgovoru zatrjeval obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III. Ob podaji prošnje je povedal, da je na Hrvaškem bival v kampu ..., kjer so bile sobe umazane in smrdeče. Policija se je do tujcev obnašala nesramno, hrano so dobili enkrat na dan. Na osebnem razgovoru je povedal, da je bila nastanitev v hotelu "..." zelo slaba, da so se varnostniki do beguncev obnašali zelo slabo, zaradi česar ni več hotel ostati na Hrvaškem. Poleg tega so bili prebivalci Hrvaške do beguncev zelo nestrpni. Povedal je, da je bil enkrat zelo bolan, saj je imel vročino 39 stopinj celzija, zaradi česar je klical reševalce, ki pa niso prišli. V hotelu ... je večkrat dobil tudi garje, v zvezi s čimer nihče ni ukrepal. Mesečno so dobili štiri šampone, toplo vodo za umivanje so imeli dvakrat na teden, hrana je bila enolična, prostore, v katerih so bivali, so morali čistiti sami s svojimi čistili. V hotelu ... je bilo tudi veliko pretepov, vendar varnostniki za umiritev razmer niso storili ničesar. Spomnil je tudi na primer, ki ga je opisal, ko se je njegov prijatelj samopoškodoval, vendar kljub pozivu k pomoči varnostniki niso prišli. Zato meni, da ni pravilen zaključek toženke, da ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazal obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Podal je zadostno trditveno podlago in jo podkrepil z dokazi. Njegovo izjavo potrjuje tudi posnetek pretepa zunaj hotela ... O slabih razmerah na Hrvaškem govori članek v reviji "Der standard" z dne 18. 11.2016 z naslovom "Uvjeti Zagrebačkom smještaju za azilante su užasavajuči", članek z naslovom "U Porinu 600 tražitelje azila - spavajo u hodnicama i dvorani" z dne 23. 9. 2016, o nezadostni oskrbi pa govori tudi poročilo European council of Refugees and Exiles. Omenja še 113. sejo Evropskega sveta za človekove pravice iz februarja 2015, na katerem so povedali, da spremembe in dopolnitve Zakona o azilu iz leta 2013 zmanjšujejo dostop prosilcev za azil do zdravstvenega varstva, ki ga do sedaj omejuje le na nujno zdravstveno oskrbo in da prosilci za azil nimajo dostopa do storitev zavarovanja duševnega zdravja. Toženkino sklicevanje na pravilnik je neprimerno, saj je bil sprejet pred dopolnitvijo Zakona o azilu z leta 2013, o kateri govori seja Evropskega sveta za človekove pravice.

8Meni, da je izkazano, da bi mu bile z vrnitvijo na Hrvaško kršene temeljne človekove pravice, saj bi bil izključen "do minimalnih standardov", s tem pa bi bilo kršeno tudi njegovo dostojanstvo. Pogoji v nastanitvenem centru so takšni, da vzbujajo dvom v kršitev človekovih pravic oz. nehumano ravnanje. Poudarja, da se toženka ni opredelila do nobenih njegovih navedb in dokazov, zgolj zaključila je, da so njegove izjave neverodostojne in neprimerne, zaradi česar je podana bistvena kršitev upravnega postopka, saj se odločbe ne da preizkusiti. Toženka v izpodbijanem sklepu izpostavlja, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, ki pa vsekakor ni neizpodbojna, pri čemer se sklicuje na sodno prakso ESČP. Glede na predstavljeno Hrvaška za tožnika ni varna država.

9Na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožnikovi tožbi zoper izpodbijani akt. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek.

10Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja, da je tožnik zaradi samovoljne zapustitve izpostave azilnega doma na Kotnikovi ulici v Ljubljani izbrisan iz tukajšnjih evidenc dne 2. 4. 2017 in da ji njegovo trenutno prebivališče ni znano.

K 1. točki izreka:

11Tožba je utemeljena.

12Predmet presoje pravilnosti in zakonitosti je odločitev toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo imenovani predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

13V skladu z 19. uvodno izjavo Uredbe Dublin III je za zagotovitev učinkovite zaščite pravic zadevnih oseb, zlasti v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, treba vzpostaviti pravne zaščitne ukrepe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z odločitvijo o predaji v odgovorno državo članico. Da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, bi moralo učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam obsegati tako preučitev uporabe te uredbe, kot tudi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec. Uredba Dublin III v prvem odstavku 27. člena določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18 (1) (c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega ali zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

14SEU je o tem v zadevi Ghezelbash (C-63/15) z dne 7. 6. 2016 že sprejelo stališče, da je treba omenjeno določbo 27. člena v obravnavanem primeru razlagati tako, da se lahko prosilec v okviru pritožbe zoper odločitev o predaji sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti iz III. poglavja navedene uredbe. Da sme prosilec izpodbijati pravilnost uporabe pravil o določitvi odgovorne države članice, je SEU istega dne ponovilo v zadevi Karim (C-155/15).

15Navedeno pomeni, da mora zaradi možnosti učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev države članice (v obravnavanem primeru Slovenije), da ne bo obravnavala prošnje, izhajati tudi pravna podlaga, na podlagi katere bo odgovornost za obravnavo prošnje predala drugi državi, ta pa je morala na isti pravni podlagi odgovornost prevzeti, v zvezi s tem morajo biti raziskane okoliščine konkretnega primera. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 245/2016 z dne 7. 9. 2016 izhaja, da ker odločitev države članice, da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je bistveno, da med njima obstoji soglasje ne samo o tem, katera država je odgovorna za obravnavo prošnje, ampak tudi o podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami posameznega primera.

16Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka dne 20. 12. 2016 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem na podlagi točke (c) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretja države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

17Dne 2. 1. 2017 pa je od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi točke (a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država članica pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 zavezana sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

18Iz navedenega izhaja, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni soglasja o pravni podlagi odgovornosti Republike Hrvaške.

19Poleg tega iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo okoliščine konkretnega primera, ne za izpolnitev pogoja iz točke (c) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ne za izpolnitev pogoja iz točke (a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izpovedal, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in po štirih mesecih dobil negativno odločitev, kar kaže na izpolnitev pogoja iz točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III.

20Ker izpodbijane odločbe v bistvenem delu, ki se nanaša na pravno podlago odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavo tožnikove prošnje, ni mogoče preizkusiti, jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek, ne da bi se opredelilo do ugovorov glede sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Ti so v tej fazi postopka, ko sodišče vrača zadevo v ponoven postopek, za odločanje namreč nerelevantni.

K 2. točki izreka:

21Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za izdajo nima pravnega interesa. Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1) je v nasprotju z določbami Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 in naslednji, ZMZ) spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima pravnega interesa.

22Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.