UPRS Sodba in sklep I U 1201/2017

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve prosilca za mednarodno zaščito pridržalo za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44, Postojna do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU), št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III). Odločila je še, da se prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje od ustne seznanitve dne 22. 5. 2017 od 17.40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice, ali od trenutka ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je prosilec za mednarodno zaščito dne 22. 5. 2017 pri Ministrstvu za notranje zadeve v Postojni vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po predaji prošnje mu je bila ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi EURODAC ugotovljeno, da je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji in Republiki Italiji.

3V nadaljevanju tudi navaja, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je prosilca dne 15. 4. 2017 obravnavala policijska postaja za izravnalne ukrepe Maribor. Iz njene depeše izhaja, da je policija prosilca tega dne legitimirala na avtobusu v kraju Šentilj v smeri proti Avstriji. V postopku je namreč izročil potni list Pakistana na ime A.A. V njem je bilo nalepljeno bivalno dovoljenje Grčije, za katerega je bilo ugotovljeno, da je bilo ukradeno v Grčiji. Prav tako je bila zamenjana biografska stran potnega lista. Ob kontroli je prosilec policistom izročil tudi vozniško dovoljenje Grčije, za katerega je bilo prav tako ugotovljeno, da je ponarejeno. Policisti so zoper prosilca zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251/3 Kazenska zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in postopka ugotavljanja identitete odredili pridržanje po 157/2 Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V nadaljevanju je povzeto, da je iz razgovora s prosilcem tožena stranka ugotovila, da je novembra leta 2010 odpotoval iz Pakistana in kje in kako se je v nadaljevanju zadrževal. Nato ugotavlja, da so bili zoper prosilca podani priporni razlogi iz 1. točke prvega odstavka 201 člena ZKP, saj ni bilo mogoče ugotoviti njegove istovetnosti. Prav tako pa so bile podane okoliščine, ki so kazale na nevarnost, da bi prosilec lahko pobegnil. Izrečena mu je bila globa zaradi kršitve Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) iz člena 143/1-1. Kot izhaja iz depeše PPIU Maribor št. 2253-33/2017/16 (3F651-22) je dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru za prosilca oziroma takrat tujca odredil sodno pridržanje in kasneje pripor. V nadaljevanju se je v postopku tudi ugotovilo, da gre pri osebi, ki se je v postopku s policisti PPIU izkazovala za A.A., dejansko za B.B. V nadaljevanju je Okrožno sodišče v Mariboru 16. 5. 2017 prosilcu odpravilo pripor in ga nastanilo v Centru za tujce z namenom izročitve tujim varnostnim organom. Njim je nato tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. V nadaljevanju povzema, kaj je uradna oseba ob podaji prošnje za mednarodno zaščito od prosilca izvedela.

4V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje vsebino prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Pojasnjuje tudi drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe glede obstoja znatne nevarnosti. Pri tem ugotavlja, da je prosilec že trikrat zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji, nato pa še v Republiki Italiji, a ga slednje ni zadržalo, da obeh držav ne bi zapustil in nadaljeval svoje poti po evropskih državah. Okoliščine v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove zavajajoče navedbe in dejanja, ko je izkazoval svojo identiteto s ponarejenimi osebnimi dokumenti, zaradi česar so prosilčevo begosumnost ugotovili tudi pristojni organi Republike Slovenije in mu v postopku odredili pripor, kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil tudi Republiko Slovenijo. Prosilec bi se glede na to, da je zaprosil za mednarodno zaščito v državi članici, moral nahajati izključno znotraj meja države, v kateri je podal namero. Prosilec je meje evropskih držav nezakonito prehajal že ko je v Republiko Avstrijo prišel prvič leta 2012. Takrat je potoval preko evropskih držav članic Republike Bolgarije in Republike Madžarske, brez da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Meje obeh držav je nelegalno prehajal tudi, ko se je iz Avstrije ponovno vračal v Grčijo, znova pa nato ob njegovem povratku v Republiko Avstrijo leta 2016. Meni, da je prosilec glede na navedeno izrazito begosumen. Ker obstaja velika nevarnost, da bi prosilec samovoljno zapustil tudi Azilni dom v Republiki Sloveniji, mu je za nadaljevanje postopka potrebno omejiti gibanje na prostore Centra za tujce, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). V nadaljevanju preverja še, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren. Pri tem ugotavlja, da ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, odločil tako, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Pri tem se je kot navaja, oprl tudi na sedanjo sodno prakso, ki jo v nadaljevanju tudi konkretno citira. Ponovno poudarja, da ob upoštevanju, da je prosilec prehajal meje držav članic na nedovoljen način in ob upoštevanju, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji, kot tudi v Republiki Italiji, ter tamkajšnje azilne postopke samovoljno zapustil, pristojni organ ugotavlja, da obstoji znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Dublinsko uredbo. Pri tem se sklicuje še na tretji odstavek 28. člena Dublinske uredbe.

5Tožeča stranka v tožbi navaja, da naj bi tožniku dne 22. 5. 2017 ustno naznanjen ukrep pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici Evropske unije. Sklep o omejitvi je tožena stranka napisala 24. 5. 2017, odločbo pa vročila šele 29. 5. 2017. Pooblaščenka je spis prejela šele 30. 5. 2017. Tožena stranka je s tem kršila 24 urni rok za izdajo sklepa in ga tožniku vročila šele 7 dni po tem, ko se je ukrep že izvajal. Iz zapisnika z dne 22. 5. 2017 tudi izhaja, da tožena stranka tožniku ni obrazložila razlogov, na podlagi katerih je tožena stranka tožniku omejila gibanje. Posledično mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so odločilne za izrek omejitve gibanja. S tem mu je bila kršena pravica do izjave. Tožniku je bil dan rok, da mora do 8. 6. 2017 pridobiti svoje dokumente, ta rok pa še ni potekel. Tožnik se ni mogel izjasniti v zvezi z okoliščinami, ki se mu jih očita v izpodbijanem sklepu, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni natančno razvidno, od kod toženi stranki podatki. Poleg tega pa se tudi do teh podatkov tožnik ni mogel izjasniti. Nesodelovanje pobega mora biti razloženo bližje standardu velike nevarnosti kot pa zgolj zaznave nevarnosti. Zgolj zavajanje ali zloraba postopka mednarodne zaščite, samo po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed temeljnih pravic posameznika.

6Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter hkrati ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu. Meni, da je tožnik v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za odvzem prostosti. Po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru azilnega doma zelo slabo počuti, kršena pa je tudi njegova pravica do osebne svobode.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8Sodišče je v zadevi dne 5. 6. 2017 v prisotnosti tožnika in njegove pooblaščenke ter pooblaščenke tožene stranke opravilo glavno obravnavo. na njej je vpogledalo v upravni spis ter zaslišalo tožnika.

9Tožba ni utemeljena.

10Predmet obravnavanega upravnega spora je presoja sklepa, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III na prostore za območje Centra za tujce Postojna do predaje. Izpodbijani sklep temelji na določbi 84. člena ZMZ-1 in na drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da kadar obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebe pridržijo, da bi jim omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganje ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 pa še določa, da se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadržanja, prosilcu ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, organ odredi ukrep omejitve gibanja na Centru za tujce.

11Na podlagi izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah v Centru za tujce ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da gre v primeru prosilčevega pridržanja v Centru za tujce za sklep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kar je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 jasno zapisalo. V omenjeni odločbi je sprejelo tudi stališče, da je tožena stranka na podlagi določbe Uredbe Dublin III v postopku predaje v odgovorno državo članico upravičeno izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljalo za pridržanje osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9., 10. in 11. Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013, o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Recepcijska direktiva). Iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča tudi izhaja, da je pri uporabi pooblastil za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III pomembno upoštevati, da je skladno s točko 1. člena 2 ter Uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker z vidika Uredbe Dublin III ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom, je tako v prosti presoji zakonodajalca po katerem zakonu se bo ta opredelil. Opredelitev pojma nevarnost pobega je izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja. Uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo kdaj obstojni nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III. Pri tem je Vrhovno sodišče tudi presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnost pobega določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III.

12Po mnenju sodišča je tožena stranka v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovila izpolnjevane pogoje znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in iz države pobegnil ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III. Pri tem na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dosedanja dejanja in njegove izjave v postopku. Za presojo standarda znatne nevarnosti pobega namreč ne zadostuje zgolj upoštevanje navedb, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, pač pa ugotovitve celotnega dokaznega postopka.

13Iz podatkov v spisu je tako razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že trikrat zaprosil v Avstriji in enkrat v Italiji, saj so mu bili v omenjenih državah odvzeti prstni odtisi in posredovani v bazo EURODAC. Obe državi je zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite končan, kar med strankama ni sporno. Omenjena dejstva ustrezajo objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki med drugim utemeljujejo tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku. Pri tem ne gre prezreti, da je tožnik ves čas potoval brez dokumentov oziroma s ponarejenimi dokumenti ter meje prestopal na nedovoljen način. Čeprav je na glavni obravnavi zatrjeval, da je želel za mednarodno zaščito zaprositi v Sloveniji, pa njegova dejanja tega ne potrjujejo. V Slovenijo je pripotoval iz Italije na nedovoljen način s ponarejenimi dokumenti, s katerimi se je predstavil tudi policijskim organom v Mariboru. Njegov prihod v Slovenijo tako ni bil prostovoljen. Prošnjo za mednarodno zaščito pa v Sloveniji podal šele po mesecu dni po prijetju. Tožnik je Avstrijo in Italijo zapustil po lastni volji kljub temu, da je tam dne 14.4. 2017 podal prošnjo za mednarodno zaščito, ki ob njegovih odhodih še ni bila rešena. Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika iz 4. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa je nesporno dejstvo, tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo temveč šele potem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce. To potrjuje sodišče v dodatnem prepričanju, da Slovenija ni tožnikova ciljna država. Ugotovljene okoliščine utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil ter pot nadaljeval v smeri drugih držav članic EU ter tako onemogočil postopek predaje po Uredbi Dublin III v Avstriji oziroma v Italiji, kjer je nazadnje zaprosil za mednarodno zaščito. Tožbeni očitek, da obrazložitev tožena stranka o tožnikovi begosumnosti ni zadostna, po navedenem ni utemeljen. Odločitev tožene stranke je sprejeta na ugotovitvi, da so podani z Uredbo Dublin III predpisani pogoji, kar tudi terja ustrezno vsebinsko presojo njihove uporabe v upravnem sporu. Slednje je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno. Tožena stranka je v obravnavani zadevi tudi obrazložila, zakaj je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstoja znatna nevarnost pobega, glede na opisane varnostne razmere v azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma. Tožena stranka je pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega pridržanja v azilnem domu. Sodišče se tako strinja, da je samo s pridržanjem na območju Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka o predaji po Uredbi Dublin III. Strožji ukrep je skladen z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi dopušča nastanitev prosilca v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce, na zakonitost odrejenega ukrepa ne more vplivati.

14Po prvem odstavku 27. člena Uredbe Dublin III države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje. Do slednjega pa po mnenju sodišča v zadevi ni prišlo. Omenjeni sklep je bil tožniku tudi preveden v skladu z zakonom, tako da je bil tožnik neposredno in v skladu z zakonom seznanjen z okoliščinami izpodbijanega sklepa. Pri sestavi zapisnika z dne 22. 5. 2017 je bila prisotna tudi uradna tolmačka, prav tako iz zapisnika izhaja, da prosilec nanj nima pripomb. Pripomb ni imel tudi pri podani prošnji za mednarodno zaščito. Tožniku je tako bila dana možnost seznanitve in sodelovanja v postopku, pa je ni izkoristil. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bil izpodbijani sklep tudi izdan v roku in na način, kot ga določa 84. člen ZMZ-1. Tudi zapisnik o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito s pridržanjem z dne 22. 5. 2017 vsebuje potrebne pravne podlage za izdajo. Iz njega tudi izhaja, da je bil prosilcu v njemu razumljivem jeziku prebran (urdu jezik) ter da nanj nima pripomb. Upravni organ je tako lahko utemeljeno sklepal, da je prosilcu razumljiv in da k zapisanemu nima neodgovorjenih vprašanj.

15Sklep o priporu Okrajnega sodišča v Mariboru, kot tak ni dokaz o tožnikovi begosumnosti in se zato tožena stranka nanj kot o odločilnem dokazu tudi ne sklicuje, pač pa ga zgolj povzema na podlagi obvestil policijske uprave Maribor. Zato so vse navedbe tožnika v zvezi z omenjenim sklepom o priporu nerelevantne. Dosedanje gibanje tožnika po Evropi vse od leta 2010 oziroma 2011 kaže na to, da se tožnik odloča glede na trenutno situacijo, in da Republika Slovenija ni bila njegova ciljna država. Kakršnegakoli resnega zagotovila, da bo tožnik počakal na izid postopka mednarodne zaščite, razen tožnikove izjave, da bo do odločitve pristojnih organov počakal v Sloveniji in je ne bo zapuščal, sodišče glede na tožnikovo dosedanje ravnanje, ne najde.

16Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnostni. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo potrebno zavreči.

18Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe, kot to določa drugi odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper katero ni pritožbe po prvem odstavku 73. člena ZUS-1, je bilo v obravnavanem primeru s sodbo pravnomočno odločeno. S tem pa je tudi prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tako tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa, tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist.