VSRS Sklep X Ips 142/2015

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31222-2/2014-15/106 z dne 22. 4. 2014. S tem sklepom je toženka v postopku nadzora nad zakonitostjo tožnikovega delovanja kot kolektivne organizacije po določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ugotovila, da tožnik krši 146. člen ZASP s tem, ko ne upravlja s pravicami avtorjev del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodih v primeru izkoriščanja njihovih del s kabelsko retransmisijo avtorskih del (1. točka izreka), ter tožniku odredila, da v roku šestih mesecev od vročitve tega sklepa odpravi ugotovljeno kršitev tako, da prične upravljati s pravicami avtorjev del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodih v primeru izkoriščanja njihovih del s kabelsko retransmisijo avtorskih del, kar vključuje: dovoljevanje uporabe del iz repertoarja varovanih del pod podobnimi pogoji za podobne vrste uporabe; obveščanje uporabnikov o višini nadomestil, ki jih predlagajo, in sklepanje sporazumov o pogojih uporabe varovanih del; objavljanje tarif za plačilo nadomestil; sklepanje sporazumov s tujimi kolektivnimi organizacijami; nadzorovanje uporabe del iz repertoarja; izterjevanje plačila nadomestil in avtorskih honorarjev; delitev zbranih nadomestil imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve; ter uveljavljanje varstva avtorskih pravic pred sodišči in drugimi državnimi organi (2. točka izreka), ter da jo sproti obvešča o izvedenih ukrepih v zvezi z odpravo ugotovljene kršitve in ji v roku osmih dni od izteka roka, določenega v 2. točki, predloži podrobno poročilo o izvedenih ukrepih (3. točka izreka).

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsebinskim sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da se izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

3Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.¹ Revident teh zahtev ni izpolnil. Prvi dve vprašanji,² ki se nanašata na razmerje med avtonomijo kolektivne organizacije pri sprejemanju poslovnih odločitev in državnim nadzorom, nista dovolj konkretizirani. Pri tem Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da spada kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic med regulirane dejavnosti. ZASP (oziroma sedaj Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, ZKUASP) natančno določa, katere obveznosti mora kolektivna organizacija izpolnjevati pri svojem poslovanju. Ker gre za upravljanje s pravicami tudi na podlagi samega zakona, brez pooblastila avtorja (obvezno kolektivno upravljanje), njeno delovanje nadzira toženka preko organa, ki je bil za ta namen ustanovljen z zakonom. Že iz samega zakona tako izhaja, da revident pri sprejemanju poslovnih odločitev ni povsem avtonomen, temveč ga zavezuje zakon in je podvržen toženkinemu nadzoru. Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je nanj mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.³ Tretje vprašanje⁴ pa ni pomembno, saj je že glede na pristojnosti nadzornega organa po ZASP očitno, da lahko toženka kolektivni organizaciji naloži spoštovanje zakonskih predpisov.

6Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

7Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010.
² 1. Do katere mere še lahko nadzor s strani nadzornega organa poseže v avtonomijo in samostojnost kolektivne organizacije, ko gre za njene poslovne odločitve? 2. Ali lahko pristojni organ po 162.a členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah s sklepom poseže v avtonomnost in samostojnost sprejemanja poslovnih odločitev kolektivne organizacije?
³ Npr. sklepi X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010, X Ips 206/2012 z dne 26. 9. 2012, X Ips 44/2013 z dne 26. 2. 2014, X Ips 253/2013 z dne 30. 1. 2014.
⁴ Ali je zakonit sklep, v katerem je toženec kot pristojni organ na podlagi določil 162.a člena ZASP v izreku zgolj navedel določbe predpisov, ki jih mora kolektivna organizacija spoštovati v bodoče oziroma od vročitve sklepa dalje?