VSRS Sklep I Up 95/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke, Informacijskega pooblaščenca št. 090-288/2016/5 z dne 21. 2. 2017. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi stranke z interesom v tem upravnem sporu (prosilca) in odpravila zavrnilno odločbo Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) z dne 2. 12. 2016 in odredila, da mora AJPES stranki z interesom za namene vnosa v komercialno spletno aplikacijo omogočiti ponovno uporabo določenih informacij (naslove prebivališča fizičnih oseb - družbenikov, zastopnikov in članov organov nadzora) in jih posredovati na določen način, stranka z interesom pa mora pri ponovni uporabi upoštevati določene omejitve (iskanje v aplikaciji mora biti mogoče le na način, predviden z zakonoma, ki urejata sodni register in poslovni register Slovenije). Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala odlog izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo. V utemeljitev je navedlo, da je pri odločanju izhajalo iz stališča, da po razkritju podatkov vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča, kar bi veljalo tudi ob uspehu tožbe tožeče stranke v tem upravnem sporu, če bi AJPES ravnal skladno z izpodbijano odločbo tožene stranke. Navedeno šteje za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1. Tudi splošna ureditev suspenzivnosti tožbe na podlagi 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu kaže na pomen odložilnega učinka v primeru zahtev po posredovanju informacij javnega značaja, kar kaže tudi na potrebo po podobni presoji v primeru vložitve tožbe po zastopniku javnega interesa, ki sama po sebi nima suspenzivnega učinka. Ob tem je presodilo, da z izdajo začasne odredbe ne bo prizadet javni interes in tudi stranki z interesom zaradi tega ne bo nastala škoda, kot to navaja stranka z interesom v odgovoru na zahtevo z izdajo začasne odredbe.

3Stranka z interesom (v nadaljevanju: pritožnica) je vložila pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, ki ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih stroškov.

K I. točki izreka:

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

6V zvezi s obsežnimi pritožbenimi navedbami tako Vrhovno sodišče najprej pritrjuje sodišču prve stopnje, da tako iz zakonske ureditve kot iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic le- tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti. Navedeno dejstvo tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve. Sodišče prve stopnje ima tako prav, da navedeno obravnava kot težko popravljivo škodo. Na to presojo tudi ne more vplivati navedba pritožnice, da taka škoda ni težko popravljiva zgolj zato, ker obstajajo pravne možnosti izven tega upravnega spora (oziroma takojšnje prostovoljno ravnanje pritožnice), na podlagi katerih bi pritožnica prenehala z uporabo oziroma s posredovanjem spornih podatkov in jih v okviru svoje aplikacije tudi izbrisala. Vprašanje, ali bi bilo posredovanje zahtevanih podatkov s strani pritožnice tretjim osebam zakonito in omejeno tako, da jim podatkov AJPES ne bi posredovali, pa je predmet upravnega spora.

7Prav tako so nebistvene s tem povezane pritožbene navedbe, da so bili določeni podatki AJPES po navedbah nekaterih spletnih strani že razkriti in da bi zato moralo biti navedeno dejstvo upoštevano pri presoji sodišča v zvezi z izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje se je pravilno omejilo na presojo posledic, ki bi nastale z izvršitvijo izpodbijanega akta in ki jih pritožnica z vidika varovanja lastne koristi tudi želi doseči pri ponovni uporabi informacij javnega značaja. Vprašanje domnevne nedovoljene seznanjenosti javnosti s podatki AJPES v nekem trenutku za to presojo ni upoštevno. Če bi šteli navedeno dejstvo kot dokazano in odločilno za presojo sodišča kot to zatrjuje pritožnica, bi to pomenilo tudi, da se je s tem uresničil interes pritožnice glede dostopa do zahtevanih podatkov in da je ta upravni spor brezpredmeten. Tudi argument pritožnice glede pomena ažurnosti spornih podatkov se tu pokaže kot kontradiktoren.

8Vrhovno sodišče tudi zavrača pritožbene očitke glede pomanjkljive presoje sodišča prve stopnje o prizadetosti javnega interesa in koristi stranke z interesom. Tožbo je vložil z zakonom določen zastopnik javnega interesa prav zaradi varstva javnega interesa zaradi zatrjevano nezakonite odločbe tožene stranke in je v zvezi s tem tudi predlagal izdajo začasne odredbe. Zato nasproti začasni odredbi stoječega javnega interesa sodišču prve stopnje ob tem utemeljeno ni bilo treba podrobneje presojati. Interesa pritožnice pa z javnim interesom zato ni mogoče ne enačiti in ne povezovati, niti ga pritožnica ni upravičena uveljavljati kot del svojega interesa, saj je sama gospodarska družba, ki podatke želi za ponovno uporabo v okviru svojega poslovnega interesa. Zato se sodišču prve stopnje glede tovrstnih navedb ni bilo treba opredeljevati, prav tako pa za njihovo uveljavljanje, kljub njihovem obsežnem utemeljevanju, pritožnica nima pravnega interesa v tem pritožbenem postopku. V zvezi z vprašanjem konkurenčne prednosti AJPES pred pritožnico in slabšim konkurenčnim položajem pa tudi Vrhovno sodišče ne vidi izkazanosti nesorazmerne prizadetosti ter škode pritožnice, ki bi utemeljila ugoditev pritožbi in zavrnitev zahtevane začasne odredbe. Prav tako pa v zadevi še ni razjasnjeno, ali - in v kakšni meri - je navedeno dejavnost AJPES sploh mogoče šteti kot tržno dejavnost in v zvezi s tem ponovno uporabo zahtevanih informacij kot nastopanje na konkurenčnem trgu. Slednje bo - kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje - predmet presoje v nadaljevanju tega upravnega spora. Zatrjevane lastne škode pa ob utemeljevanju nastopanja na zatrjevano konkurenčnem trgu, pritožnica sama kot navedeno tudi sicer ni konkretizirala in izkazala.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

10Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.