VSL Sklep II Cp 2336/2016

I. Pritožbama se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (I., II. in V. izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku (A. A., v nadaljevanju: tožeča stranka) in ugotovilo, da za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 1, k.o. X, obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine služnostna pravica poti hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, predvsem osebnimi vozili, traktorji, traktorji s priključki in kmetijskimi stroji po obstoječi poti na nepremičnini parc. št. 2, k. o. X, ki je v naravi kolovozna pot približno 1,5 metra in približno 30 metrov dolžine, ki je v lasti B. B. (v nadaljevanju: tožena stranka). Pod točko II izreka je ugotovilo, da je za potrebe gospodujoče nepremičnine 2, v lasti B. B. obstajal v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine stvarna služnost poti, hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi kot pod I po obstoječi poti na nepremičnini parc. št. 1, k.o. X, v naravi kolovozna pot približno širine 1,5 metra in dolžine 50 metrov v breme nepremičnine 2, vpisane v I, ki je v lasti tožeče stranke. Zavrnilo je oba zahtevka na vpis v zemljiško knjigo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške.

2Proti sodbi pod I vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pravni predniki strank so 1922. leta dogovorili, da se za kolovozno pot prispeva vsak en kolovoz. Izraz kolovozna pot se nanaša za celotno pot in leži na obeh straneh navedenih nepremičnin. Sicer pa tožeča stranka ni priposestvovala te poti. Tožena stranka prilaga dopis, ki sta ga 15. 6. 1930 napisala C. C. (stari oče pokojne tožeče stranke D. D.) in E. E. (sestra pokojne tožene stranke). V njem izrecno navajata, da je F. F., ki je stari oče tožene stranke nasprotoval uporabi predmetne kolovozne poti, ki je v dopisu opredeljena kot pot med gospodarskim poslopjem F. F. in gospodarskim poslopjem družine A. Zato do priposestvovanja ni moglo priti. Predmetnega dopisa tožena stranka ni mogla brez svoje krivde predložiti prej. Dokaz je bil v skrinji na podstrešju na naslovu K., kjer je do svoje smrti oziroma odhoda v Dom starejših občanov, bivala pokojna mama tožene stranke G. G. Slednja med pravdnim postopkom ni bila sposobna skrbeti zase in je bila slabega zdravstvenega stanja. Bila je dementna, večkrat v psihiatrični ustanovi, zato ni bila sposobna za normalno komunikacijo. Toženec je našel dokaz po naključju in sicer po smrti matere, ko je pospravljal podstrešje hiše, kjer je mati bivala. Kot dokaz prilaga dopis, zdravstveno dokumentacijo, zaslišanje tožene stranke. Sicer pa oporeka obsegu in izmeri poti. Če je tožeča stranka priposestvovala pot leta 1942, bi sodišče moralo ugotoviti, v kakšnem obsegu in načinu se je takrat izvrševala in ne da jo sedaj širi. Osebni avtomobil je bil nabavljen 1968. leta, 1969 pa traktorski priključek. Pot je bila torej bistveno ožja. Obstaja ena kolovozna pot in na to kaže tudi uporaba v sedanjosti. Sodišče napačno šteje, da tožena stranka ni trdila, da nasprotuje širjenju kolovozne poti. Tožena stranka je nasprotovala sami uporabi in s tem tudi širine poti. Ker je sodišče prve stopnje dodalo k zahtevku tožeče stranke pri parcelni številki 2, k.o. X , enako parcelna številka 1, v izreku se torej govori o služnosti pravice poti hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, v obrazložitvi pa sodišče ugotavlja priposestvovanje v letu 1942, to je čas pred nakupom osebnega avtomobila in traktorja. Če pa sodišče meni, da tožena stranka ni nasprotovala širini, bi jo morala v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva s postavljanjem vprašanj spodbuditi, da navede vsa odločilna dejstva in dopolni trditveno podlago.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Meni, da bi pritožnik lahko prišel v svojo rojstno hišo in jo pregledal pravočasno in našel sedaj predloženo listino. Pravda teče od 2011. Sicer pa se pismo ne nanaša na to služnost, ampak na nekdanjo relativno kratek čas trajajočo pot okrog nekdanjih kmetijsko-gospodarskih objektov pravdnih strank in ne na to. Poudarja, da pot uporablja 94 let.

4Tožeča stranka vlaga pritožbo proti sodbi v II izreka in glede pravdnih stroškov. Sodišče je kršilo ZPP, ko je spreminjalo in popravljalo tožbeni zahtevek tožene stranke, saj je dopolnjevalo parcelne številke v II izreka in spreminjalo ime tožeče stranke. Najprej je to bil D. D., ki je umrl in sedaj je tožnica postala A. A. Sodišče bi moralo pozvati stranko, da tožbeni zahtevek ustrezno spremeni oziroma popravi.

5Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je pravilno označena A. A. kot edina dedinja. Sodišče pa je pravilno popravilo identifikacijske podatke tožeče stranke. Sicer pa podatki o lastniku služeče nepremičnine niso potrebni in lahko bi bilo brez oznake parcele. Sodišče pa je dodalo "skozi 0", ker tako piše v zemljiški knjigi.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Tožena stranka navaja, da je po koncu glavne obravnave, ko je uspela priti v hišo, ko je mati bila v domu starejših občanov, preiskala hišo in našla dokaz, ki bi bil lahko relevanten. Priložila je dokaz pod B3, in sicer dopis pravnih prednikov tožnice z dne 15. 6. 1930, iz katerega sledi, da naj bi pravni prednik toženca nasprotoval uporabi predmetne kolovozne poti. Predložil je tudi listine o odhodu matere v dom starejših občanov z dne 9. 3. 2016 (priloga B4), dokazilo o smrti matere (B7), potrdilo o hospitalizaciji matere (priloga B8). Tožnica v odgovoru na pritožbo ne trdi, da bi bila listina ponarejena, ampak trdi, da tožena stranka ni bila zadosti skrbna in da bi lahko ta dokaz predložila pravočasno, saj bi lahko hišo preiskala prej. Sicer pa tudi trdi, da se nasprotovanje v listini nanaša na drugo pot in ne na predmetno zatrjevano služnostno pot po kolovozu.

8Po določbi 337. člena ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Tako je moralo pritožbeno sodišče ugotavljati, ali bi lahko tožena stranka ob ustrezni skrbnosti ta dokaz predložila pravočasno. Če bi bil dokaz pravočasen in izveden, bi lahko bil pravno relevanten. Sodišče prve stopnje se je namreč postavilo na stališče, da je tožnica dokazala obstoj služnostne pravice poti in vožnje po določeni poti iz I izreka, in sicer v času 1922 do 1942. Če bi to pismo bilo relevantno in se nanašalo na to pot, je res lahko vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje za ugotovljeno obdobje. Treba je pa seveda tudi ugotoviti, da tožnica zatrjuje priposestvovanje za bistveno daljši čas in v zvezi s tem bi pa sodišče prve stopnje moralo nato odločati še o tem času. Ker je tožena stranka predložila zdravstveno dokumentacijo in pogodbo o odhodu mame v dom starejših občanov v relevantnem času, to je po koncu glavne obravnave, je normalno, da je lahko tožena stranka hišo preiskala šele, ko je bila hiša prazna oziroma mati ni več bivala v hiši. Zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi navedbam tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, ki trdi, da bi pritožnik z normalno skrbnostjo lahko preiskal hišo tudi v času, ko je bila mati še v hiši. Ob predloženih listinah in glede na navedbe iz odgovora na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izjemoma novota dovoljena. Tako je bilo zaradi nezadosti ugotovljenega dejanskega stanja treba pritožbi ugoditi, sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).

9Pritožba tudi opozarja, da sporazum, katerega je ugotovilo sodišče prve stopnje iz leta 1922, govori o kolovozni poti in ne o dveh kolovoznih poteh. Tožeča stranka sicer vlaga pritožbo proti II izreka. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba v tem delu pri ugotavljanju obstoječe služnostne poti ugotoviti, da sodišče res ugotovi dogovor pravnih prednikov iz 1922. leta o (eni) kolovozni poti in da tudi iz priložene skice (A2) in fotografij se lahko vidi, da obstoji ena kolovozna pot. Iz izreka pod I in II pa sedaj izhaja, da imata pravdni stranki služnosti po dveh kolovoznih poteh oziroma da je sedaj pot med parcelama 1 in 2 široka približno 2 x 1,5 metra in dolga 50 metrov. Če je materialnopravna podlaga priposestvovanje na podlagi dogovora, je treba ugotoviti, kje je potekala dogovorjena pot in kako se je izvrševala. Tako je bilo treba ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke in sodbo razveljaviti tudi pod II izreka.

10Ni pa mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke v delu, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo v primeru, da ugotovi, da je do priposestvovanja prišlo 1942. leta, upoštevati le pešpot oziroma vožnje v tem času. Če se je pot uporabljala tudi z modernejšimi prevoznimi sredstvi, a za potrebe in ugotovljeni namen za gospodujoče zemljišče, je pridobljena služnost za vse vrste hoje in voženj z vsemi prevoznimi sredstvi, ki jih ugotavlja izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki je sledil normalnemu razvoju "voženj z vprežnim vozilom za potrebe gospodujočega zemljišča." Seveda pa ni nepomembno, ali sta pravdni stranki uporabljali eno pot ali dve poti.

11Zmotno meni pritožba, da je sodišče zmotno ugodilo z dikcijo "približno 1,50 metrov širine", ampak da bi to morala biti ožja pot, zgolj pešpot in s konjsko vprego. Širina poti ni bistveni identifikacijski znak za vpis v zemljiško knjigo. Pomembno je, da se vpiše služnostna pot hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, ki jih našteva izrek in ta prevozna sredstva narekujejo širino poti. Zato je izvajanje pritožbe tožene stranke o tem, ali je sodišče pravilno storilo, ko je zapisalo, da tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede širine in prepovedi širjenja, neutemeljene. Bo pa v nadaljevanju postopka, če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, treba obrazložiti čas priposestvovanja služnosti, obseg služnostne pravice in odgovoriti na trditveno podlago tožene stranke.

12Zmotno meni tožeča stranka v pritožbi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ko je samo spreminjalo in popravljalo tožbeni zahtevek tožene stranke glede parcelne številke in spremenilo ime tožeče stranke v A. A., saj bi moral ostati kot tožnik D. D. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje med pravdo prekinilo postopek ob smrti takratnega tožnika D. D., ugotovilo kot dedinjo A. A. in pravilno nadaljevalo s tožečo stranko A. A. Dedovanje je univerzalno pravno nasledstvo od trenutka smrti zapustnika in torej vstopi dedič tudi v procesne pravice umrlega, ki je umrl med pravdo. Sodišče prve stopnje je v II izreka, ko je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku, pri obeh parcelah pripisal "skozi 0". Gre za uskladitev zapisa v sodbi s stanjem v zemljiški knjigi in s tem ni spremenilo tožbenega zahtevka ali parcele. Gre za identifikacijski znak parcele, ne za drugo parcelno številko.

13V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje izvede še novi dokaz in presodi ponovno tožbeni zahtevek obeh strank. Če bo v nadaljevanju ugotovilo, da je šlo za dogovor med pravdnimi predniki pravdnih strank iz 1922. leta, ki se je izvrševal toliko časa, da je lahko prišlo do priposestvovanja v zakonitem roku 20 let v relevantnem obdobju, bo treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Vendar bo treba tudi ugotoviti, kje je potekal dogovor oziroma koliko kolovoznih poti naj bi bilo. Iz fotografij in priloženih listin namreč izhaja, kot bi šlo za eno kolovozno pot. Pri tem ni pomembno, koliko je kolovozna pot široka, ampak je pomembno, ali gre za priposestvovanje služnosti poti hoje in vožnje z zahtevanimi prevoznimi sredstvi v korist gospodujoče parcele oziroma njenega lastnika. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.