VSRS Sklep II Ips 63/2015

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo glede prve tožeče stranke in glede prvega tožbenega zahtevka, s katerim je prva tožeča stranka od toženk zahtevala plačilo 499.748,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3Prva tožeča stranka je zoper naveden sklep vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sodne prakse glede vprašanja, kdo ima procesno sposobnost vložiti tožbo zaradi povračila škode, povzročene s strani tretjih oseb na splošnih skupnih delih večstanovanjske stavbe v etažni lastnini ter na kakšen način se oblikuje tožbeni zahtevek. Navaja, da je sodišče druge stopnje povsem prezrlo določbe o etažni lastnini in še posebej 100. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki daje posameznemu lastniku pravico tudi do varstva na celi stvari v primeru, da pravilno oblikuje tožbeni zahtevek. Meni, da ima vsak etažni lastnik stvarno legitimacijo za tožbeni zahtevek za povrnitev celotne povzročene škode, če zahteva plačilo v rezervni sklad. Solastniki splošnih skupnih delov so v zemljiški knjigi vpisani kot "vsakokratni etažni lastniki", vendar je glede na dualistični koncept etažne lastnine ta pojem v vsakem trenutku določljiv. Po obstoječi sodni praksi ne more biti spora, da se 100. člen SPZ uporablja tudi v odškodninskih sporih, saj tudi zahtevek za povračilo škode, povzročene na stvari, predstavlja enega od načinov varstva lastninske pravice. Poškodbe na splošnih skupnih delih se sanirajo z vzdrževalnimi deli. Sklicuje se na 25. in 26. člen Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1). Etažni lastniki so v konkretnem primeru večkrat sprejeli odločitev, da se denarna sredstva za vzdrževalna dela, potrebna zaradi poškodb, pridobijo z vložitvijo odškodninske tožbe ter da se odškodnina in preostali stroški, do katerih bi bila upravičena tožeča stranka, vplačajo v rezervni sklad. Sklicuje se na določbe 44., 46. in 69. člena SZ-1. Sredstva, zbrana v rezervnem skladu, služijo vzdrževanju skupne stvari v takem stanju, da bo služila svojemu namenu kot celota. Ta sredstva so vezana na večstanovanjsko stavbo oziroma vsakokratnega lastnika, in ne na konkretno osebo. Iz vsega navedenega jasno izhaja naslednje. Poškodbe na splošnih skupnih delih se sanirajo z vzdrževalnimi deli, ki se financirajo iz rezervnega sklada. Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov, vezana na vsakokratnega lastnika. Način zbiranja denarnih sredstev v rezervni sklad določijo etažni lastniki, pri čemer glede na zakonsko določbo ni mogoče kot načina zbiranja sredstev v rezervni sklad izključiti odškodninske tožbe zoper povzročitelja škode na splošnih skupnih delih. Obveznost lastnika posameznega dela glede vzdrževanja tako posameznega dela, kot tudi skupnih delov je sestavni del same pravice etažne lastnine in ne pomeni obveznosti, v katero morajo etažni lastniki posebej privoliti ali jo sprejeti (II Ips 71/2011). Izvršba na sredstva iz rezervnega sklada je dovoljena le za obveznosti, nastale iz pravnih poslov po prvem odstavku 44. člena SZ-1. Rezervni sklad nima procesne sposobnosti. Etažni lastniki imajo zato, ker je rezervni sklad njihova skupna lastnina, (vsi ali pa samo eden) procesno sposobnost s tožbo zahtevati le celotno terjatev, saj se plačilo zahteva na račun rezervnega sklada. Poškodbe splošnih skupnih delov neposredno vplivajo na sredstva rezervnega sklada. Etažni lastniki niti v internem razmerju niti iz naslova poškodb, ki jih na skupnih delih povzroči tretji, nimajo zahtevkov v svojo neposredno korist. Proti stališču, da imajo v sporu zaradi povračila škode na skupnih splošnih delih v etažni lastnini, kjer je oblikovan rezervni sklad, pravico do povračila škode le tisti etažni lastniki in to le v deležu, ki je sorazmeren njegovemu idealnemu deležu, navaja še naslednje argumente. Škoda je povzročena na splošnih skupnih delih, katere sanacija se financira iz rezervnega sklada, ki je skupno premoženje etažnih lastnikov. Posamezni lastniki niso neposredni prejemniki odškodnine, zaradi česar se s plačilom celotne odškodnine ne obogatijo. Sredstva, zbrana v rezervnem skladu, so namenjena vzdrževanju skupne stvari v takem stanju, da bo služila svojemu namenu kot celota, pri čemer so zbrana sredstva vezana na vsakokratnega lastnika. Prvi odstavek 45. člena SZ-1 določa izjemo, da je izvršba dovoljena na sredstva rezervnega sklada za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih v skladu s prvim odstavkom 44. člena SZ-1, zaradi česar ni mogoče najti argumenta, ki bi nasprotoval razlagi, da v obrnjenih primerih, ko tretji povzročijo poškodbe na skupnih delih, ki se sanirajo s financiranjem iz sredstev rezervnega sklada, eden ali vsi etažni lastniki ne bi bili aktivno legitimirani zahtevati povračilo celotne škode. Povzročitelj škode je odgovoren za povračilo škode v celoti, ne v deležu. Tožbeni zahtevek, oblikovan v korist konkretnih etažnih lastnikov z navedbo njihovih deležev, bi zaradi neprestanega spreminjanja lastništva na posameznih delih neprimerno otežil izvršljivost tožbenega zahtevka. Ta bi se lahko nanašal na osebo, ki ni več etažni lastnik, kljub temu, da imajo stvarno legitimacijo za odškodninski zahtevek le etažni lastniki. Takšno postavljanje zahtevka bi bilo v nasprotju z večinsko relevančno teorijo, po kateri je treba v primeru spremembe lastništva tožbeni zahtevek spremeniti v korist novega materialnopravnega upravičenca. V konkretnem primeru tožbenega zahtevka ni treba neprestano spreminjati. Z vztrajanjem pri stališču sodišč prve in druge stopnje bi obšli določbo 100. člena SPZ, uvedli navidezno nujno sosporništvo na aktivni strani ter etažne lastnike postavljali v neenakovreden položaj glede na situacije, ko imamo na vsaki strani le po eno ali dve stranki. Kršili bi določbe SPZ in SZ-1, ker bi s tem prezrli razlog zbiranja sredstev na rezervnem skladu, namen vzdrževanja skupne stvari ter skupno lastnino rezervnega sklada. Postavlja se vprašanje, ali bi v takem primeru imeli ostali etažni lastniki pravico zahtevati povrnitev idealnega deleža od pasivnega etažnega lastnika. Vztrajanje pri idealnih deležih bi bilo nesorazmerno oteževanje sodnega varstva lastninske pravice etažnih lastnikov. Sodišče druge stopnje iz nerazumljivega razloga izpostavi t. i. splošno koristno dejavnost in s tem še dodatno omeji tožbeni zahtevek. Da sodišča priznavajo sodno varstvo rezervnemu skladu, je razvidno iz sodb višjih sodišč I Cp 4063/2009 in II Cp 1178/2009. Višje sodišče v odločbi I Cp 3155/2012 ob sklicevanju na drugi odstavek 119. člen SZ-1 in ob smiselni uporabi 100. člena SPZ argumentira, da že en etažni lastnik lahko zahteva vplačilo v rezervni sklad (tako tudi II Cp 2648/2013, I Cp 4170/2010). Res je sicer, da se te odločbe nanašajo na razmerje vplačil v rezervni sklad med etažnimi lastniki, vendar je bistveno, da se obravnava obligacijska pravica, ki izvira ali pa je nastala na stvari, ki je predmet varstva po 100. členu SPZ.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5Revizija ni utemeljena.

6Prva tožeča stranka s prvim tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo odškodnine 499.748,07 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) za škodo, nastalo na skupnih delih, prostorih in napravah stanovanjsko poslovne stavbe v etažni lastnini.

7Dosedanji potek postopka:

- hkrati z vložitvijo tožbe je bil vložen tudi predlog za podelitev sposobnosti biti tožeča stranka prvi tožeči stranki, označeni kot "Etažni lastniki stanovanjsko - poslovne stavbe na naslovu Ulica ... , Ljubljana";

- takšen predlog je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, njegovo odločitev je potrdilo drugostopenjsko sodišče;

- prvostopenjsko sodišče je hkrati s sklepom o zavrnitvi omenjenega predloga prvo tožečo stranko pozvalo, da v roku 15 dni tožbo ustrezno popravi in dopolni tako, da pravilno opredeli prvo tožečo stranko ter v prvi točki tožbenega zahtevka pravilno oblikuje določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, ker bo sicer tožbo v tem delu zavrglo;

- tožeča stranka je na podlagi navedenega poziva kot prvo tožečo stranko navedla "Vsakokratni etažni lastniki večstanovanjske stavbe z naslovom Ulica ... , Ljubljana, z ID znakom ...: A. A., B. A., A. C., B. C., A. D., A. E., B. E., A. F., A. G., A. H., A. I., A. J., B. J., vsi Ulica ... , Ljubljana", poleg tega je zahtevek dopolnila še z opredelitvijo, da gre za nerazdelno obveznost toženk in da se plačilo izvede na račun rezervnega sklada.

8Sodišče prve stopnje je ocenilo, da "Vsakokratni etažni lastnik" ni poimensko določena fizična ali pravna oseba, kot to določa ZPP, in je tožba s takšno opredelitvijo te tožeče stranke, kljub popravi, ostala nepopolna. Dodalo je, da je besedna zveza "vsakokratni etažni lastniki" vezana na določen časovni presek, ki pa tu ni opredeljen, zato je takšna opredelitev tožeče stranke tudi v celoti nedoločljiva. Z dodatkom imen nekaterih etažnih lastnikov k prvi tožeči stranki je postalo še bolj nerazumljivo, kdo je prva tožeča stranka (vsi vsakokratni ali nekaj določenih, ki so trenutno lastniki). Opredelitev prve tožeče je tako v nasprotju z določbo 105. člena v zvezi s 180. členom ZPP, zato je bilo treba tožbo glede prve tožeče stranke zavreči. Tudi sam zahtevek je s takšno opredelitvijo tožeče stranke ostal nedoločen, postal pa je še nerazumljiv. Sodišče druge stopnje je poleg tega, da je poudarilo, da je sodno varstvo zagotovljeno vsakomur za varstvo njegovih pravic in dolžnosti, pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da tožba ni dopolnjena tako, da bi bilo razumljivo, kakšno pravno varstvo tožniki zaradi varstva svojih pravic in koristi zahtevajo. Zaključilo je, da je bila zaradi poprave v označitvi prve tožeče stranke v nasprotju s pozivom njena tožba utemeljeno zavržena (peti odstavek 108. člena ZPP).

9Vrhovno sodišče poudarja, da je (kot razvidno iz povzetega) postopek glede predloga za podelitev lastnosti biti stranka prvi tožeči stranki pravnomočno končan in ni predmet tega revizijskega postopka. Obravnavana revizija je bila vložena zoper sklep drugostopenjskega sodišča, s katerim je to potrdilo zavrženje tožbe glede prve tožeče stranke, ker ta ni ravnala skladno s pozivom in tožbe ni popravila tako, da bi bila primerna za obravnavanje (peti odstavek 108. člena ZPP). Obširna revizijska izvajanja izven tega okvira, ki v pretežnem delu po vsebini pomenijo izpodbijanje odločitve, da se sposobnost biti stranka prvi tožeči stranki ne podeli, so zato neupoštevna. Glede na revizijske navedbe Vrhovno sodišče vseeno dodaja, da je prepričanje prve tožeče stranke, da imajo stvarno legitimacijo za povračilo uveljavljene škode le vsakokratni etažni lastniki, v nasprotju s stališčem, da navadna premoženjska škoda zaradi zmanjšanja vrednosti stvari, povzročena s škodnim ravnanjem, nastane že s samo poškodbo stvari (prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 177/2012 z dne 19. 12. 2013). Morebitna naknadna odsvojitev poškodovane stvari (ali njenega solastninskega deleža) ne povzroči spremembe imetništva že nastale odškodninske terjatve.

10Pravilen je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka opredelitve prve tožeče stranke ni ustrezno popravila. Kot izhaja iz popravljene opredelitve prve tožeče stranke, je k prvotni označbi dodana zgolj beseda "vsakokratni", zraven pa so našteta še imena nekaterih etažnih lastnikov. Takšna označitev prve tožeče stranke je, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritrdilo pa mu je tudi drugostopenjsko sodišče, nerazumljiva in nedoločljiva oziroma ne ustreza zahtevi po individualizaciji te tožeče stranke. Tožba glede prve tožeče stranke je bila zato na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP pravilno zavržena.

11Glede na obrazloženo revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).