VSL Sodba VII Kp 24869/2012

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 408,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 216. člena KZ-1, v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 ter prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, vključno z ustrezno sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe. Po določilu drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev materialnega prava ter kršitev ustavno zagotovljenih pravic obdolženca pritožili zagovorniki slednjega. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni iz obsodilne v oprostilno, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, še podredno pa, da prekine postopek odločanja o pritožbi ter na podlagi 156. člena Ustave in 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prične postopek za oceno ustavnosti določbe 216. člena KZ-1 pred Ustavnim sodiščem.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi, ob pravilni uporabi določb materialnega zakona in ob odsotnosti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja.

5Ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec, kot direktor gospodarske družbe G. d.o.o. (ki je bila investitor objekta na Š. ulici v Ljubljani) na Okrajno sodišče v Ljubljani, Centralni oddelek za izvršbo, vložil štiri predloge za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine zoper B. B., C.C. in D. D., E. in F. F. ter H. H., in sicer v krajevnih in časovnih okoliščinah ter na način in v zneskih, kot je to opisano v izreku, pojasnjeno pa (na podlagi izpovedb prič ter listinske dokumentacije) v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožniki ne nasprotujejo in navedenega dokaznega zaključka ne izpodbijajo.

6Pač pa zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Z utemeljitvijo, da takšno izvršitveno ravnanje, kot se očita obdolženemu A. A., v določbi prvega odstavka 216. člena KZ-1 ni inkriminirano. Po citirani določbi namreč kaznivo dejanje stori, kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je nekdo dolžan plačati, zato po stališču obrambe ne more biti procesuiran tisti, ki v izvršbi izterja nekaj, glede česar sploh ne obstoji obveznost plačila ali le-ta sploh še ni bila ugotovljena. Skratka, primer ko "dolžnik" ne dolguje "upniku" ničesar, pa le-ta sproži izvršbo in skuša v njej izterjati določen znesek (kot je bilo to v obravnavani zadevi), v okviru zgoraj citiranega materialnopravnega predpisa sploh ne more biti procesuiran.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je navedeno pritožbeno stališče nesprejemljivo, zgrešeno in pravno zmotno. In sicer iz razlogov, kot jih je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno podalo že sodišče prve stopnje. Le-to se je v razlogih sodbe natančno, prepričljivo in analitično opredelilo tudi do vseh ostalih ugovorov pravne narave, ki jih je obramba navajala tekom postopka na prvi stopnji in jih v enakem obsegu in praktično z enako argumentacijo uveljavlja tudi v pritožbenem postopku, pri čemer pa zagovorniki s pritožbenimi navedbami razlogov izpodbijane sodbe nikakor ne morejo ovreči.

8Sodišče druge stopnje se sicer v celoti pridružuje teoretičnim izhodiščem pritožnikov glede vsebine in obsega načela zakonitosti, kot ene izmed temeljnih človekovih pravic, ki se odraža (tudi) skozi načelo določnosti. Se pa ne strinja z nadaljnjim pritožbenim razlogovanjem, da je bilo v predmetni zadevi načelo zakonitosti, ki ima podstat v 28. členu Ustave RS, kršeno, ker da je vsebina določbe prvega odstavka 216. člena KZ-1 tako jasna in nedvoumna, da kakršnihkoli razlag in argumentacij sploh ne omogoča oziroma ne dopušča.

9Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je navedena pritožbena teza neživljenjska, enoznačna in nesprejemljiva, saj ne upošteva v kazenskopravni doktrini uveljavljeno stališče, da je uporaba kazenskega zakonika njegova razlaga in da to je ustvarjalno, ne pa mehanično in stereotipno delo. Zato je ustvarjalna, toda zakonita uporaba kazenskega prava mogoča edinole ob poznavanju in uporabi tistih miselnih procesov, ki omogočajo spoznati, kaj je so sploh vsebina, smisel, obseg in namen kazenskopravne norme. Posamezna kazenska norma je sestavni del celovitega zakonika in ta je sestavni del slovenske ustavnopravne ureditve. Spričo tega je treba razlagati besedilo posamezne kazenskopravne norme vselej v njeni smiselni, vsebinski in sistematični povezanosti in soodvisnosti od drugih norm, njihovih skupin in pravne ureditve kot celote, ne pa kot osamljen, nepovezan in sam zase obstoječ člen (tako Kazensko pravo, splošni del, četrta izdaja, objavljena v Uradnem listu RS, leta 2003, avtorja Ljubo Bavcon in Alenka Šelih ter še ostali, stran 222-223).

10Skladno z zgoraj navedenimi izhodišči so se oblikovale različne metode za razlago kazenskopravnih norm (jezikovna, logična, zgodovinska, teleološka ...), katerih se je - s pristopom, ki po prepričanju pritožbenega sodišča v ničemer ne posega v jamstva iz 28. člena Ustave RS - sodišče prve stopnje "poslužilo" tudi v obravnavani zadevi. Tako je povsem pravilno ugotovilo in tej ugotovitvi pritožniki vsebinsko sploh ne nasprotujejo, da je smisel in namen obravnavanega kaznivega dejanja po 216. členu KZ-1 v tem, da sankcionira zlorabo instituta izvršbe. Do takšne zlorabe pa pride tako v primeru, ko upnik izterja poleg dolgovanega zneska še določen znesek, ki mu ga dolžnik ne dolguje, kot tudi (če ne še bolj) v primeru, ko storilec izterja določen znesek od osebe, ki mu ne dolguje ničesar. Pri tem tudi ni nobenega dvoma, da je bila volja zakonodajalca ob inkriminaciji zlorabe izvršbe - glede na to, da gre po vsebini za zelo specifično civilno pravno sredstvo- prav (v vsestranski) zaščiti oškodovancev, to je (domnevnih) dolžnikov. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa takšne kazenskopravne zaščite (ki je bila v kazenski zakonik vnesena šele s KZ-1) ne potrebujejo samo dejanski dolžniki, v primerih ko upnik od njih izterja več kot pa so sicer dolžni, temveč tudi tisti oškodovanci, ki sploh ničesar niso dolžni, pa upnik od njih vseeno izterja oziroma poskuša izterjati določeno vsoto. Do takšnega zaključka nas privede tudi jezikovna in logična razlaga in v okviru le-te predvsem tudi uporaba argumenta a minore ad maius, torej logičnega sklepanja iz manjšega na večje. Torej, če naj bo inkriminirana situacija, v kateri storilec od oškodovanca (dolžnika) izterja več kot pa slednji dolguje, pri čemer slednji dolguje vsaj nekaj, potem je še toliko bolj logično, pričakovano in upravičeno, da je inkriminirana tudi situacija, v kateri oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega, torej od osebe, ki sploh nima statusa dolžnika, vseeno nekaj izterja. Oziroma poskuša izterjati, kot je bilo to v obravnavani zadevi, glede katere tako sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov, da jo določba 216. člena KZ-1 judicira. Zato pritožniki z uveljavljanjem kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP in 28. člena Ustave RS ne morejo uspeti.

11Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bilo načelo zakonitosti kot obdolženčeva pravica iz zgoraj citirane ustavne določbe, prekršeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma ugotavljalo enega od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, to je obstoja dolga s strani oškodovancev ter s tem povezane okoliščine, ali je obdolženec v izvršbi skušal izterjati več od ugotovljene obveznosti plačila s strani oškodovancev. Prvostopenjsko sodišče obstoja in višine dolga torej sploh ni ugotavljalo, zaradi česar je po oceni pritožnikov, v konkretnem primeru tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje (3. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

12Navedeni pritožbeni očitki se glede na izsledke dokaznega postopka izkažejo za brezpredmetne in neupoštevne. Sodišče prve stopnje je na podlagi natančne in celovite ter (ob dejstvu, da je predmet inkriminacije zloraba pravnega sredstva v izvršilnem, t.j. civilnem postopku) tudi skozi prizmo civilnopravnih institutov podane dokazne ocene, ugotovilo sledeče: 1) da verodostojne listine, ki so (taksativno) opredeljene v 23. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju, izvirajo praviloma iz pravno poslovnih razmerij, ki se vzpostavijo po volji strank, kar pa ne velja za odškodninsko obveznost, ki je posledica škodnega dogodka, 2) da na podlagi zahtevka za izplačilo odškodnine nikakor ni moč vložiti predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in 3) da obravnavana (odškodninska) zahtevka 1/2009 in 5-0/2011, ki ju je obdolženi uveljavljal zoper oškodovance v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, po vsebini ne predstavljata verodostojni listini v smislu zgoraj citirane zakonske norme.

13Čeravno je obdolženi zatrjeval, da mu je z ravnanji oškodovancev (ki naj bi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja neupravičeno vlagali pravna sredstva in se je zato postopek odločanja upravnih organov nesorazmerno podaljšal) nastala poslovna škoda, pa ta škoda (glede na izostali konsenz oškodovancev) niti po višini niti po temelju nikoli ni bila ugotovljena in bi jo torej moral obdolženi uveljavljati v pravdnem postopku. Šele v okviru tega postopka (s katerim je obdolženi oškodovancem sicer "grozil" v svojih predhodnih dopisih) bi v primeru utemeljenega zahtevka imel možnost pridobiti odškodninsko terjatev, nato pa slednjo - kot izvršilni naslov - uveljavljati v postopku izvršbe. Obdolženec - očitno zavedujoč se specifičnosti postopka elektronske izvršbe, v katerem izvršilno sodišče glede obstoja in upravičenosti zatrjevane verodostojne listine, v prvi fazi postopka sploh nima možnosti in pooblastila preverjati resničnosti upnikovih navedb - ni tako ravnal. Pri tem ni šlo zgolj za napačno izbiro pravnega sredstva, kot to skušajo prikazati pritožniki, ampak je šlo za to, da je obdolženi zavestno in hoteno vložil predloge za izvršbo, v katerih je brez kakršnekoli zakonske osnove navedel, da mu oškodovanci na podlagi zahtevkov, ki jih je sam (neupravičeno) označil kot "verodostojne listine", dolgujejo v izreku sodbe navedene zneske. Čeprav je vedel, da temu ni tako, saj s strani obdolženca enostransko zatrjevani (odškodninski) "zahtevki" kakršnegakoli obstoja dolga sploh niso izkazovali, pač pa so predstavljali zgolj neko (iz domnevnega škodnega dogodka) izvirajočo potencialno terjatev. Le-ta pa z dejanskim dolgom in z upravičenjem, ki ga upnik lahko uveljavlja v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine in katerega je obdolženi na povsem evidenten način skušal zlorabiti, nima nobene relevantne zveze.

14Glede na takšne dejstvene ugotovitve, ki jih pritožba ni uspela ovreči, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je zavrnilo (v točki 4 navedene) obrambne dokazne predloge, s katerimi naj bi se ugotavljal obstoj in višina dolga oškodovancev, nadalje kako in na kakšen način so slednji v postopku izdajanja gradbenega dovoljenja izvajali svoja upravičenja ter okoliščine podpisa ugovora zoper sklep o izvršbi s strani H. H. Navedene okoliščine bi se kvečjemu lahko ugotavljale (v primeru vložene odškodninske tožbe) v civilni pravdi, medtem ko so za presojo kazenskopravnega očitka (poskusa) zlorabe izvršbe, ki je v tem postopku naslovljen na obdolženca, irelevantne. Z drugimi besedami, obramba ni izkazala materialnopravne relevantnosti (v pritožbi izpostavljenih) dokaznih predlogov, zato s pritožbeno tezo, da je bilo dejansko stanje zaradi neugotovljenega dolga nepopolno ugotovljeno in da je bila obdolžencu kršena pravica iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter jamstvo iz tretjega odstavka 29. člena Ustave RS, zagovorniki ne morejo uspeti.

15Kar se tiče pritožbenega stališča, da je (glede na dejstvo, da KZ-1 ne inkriminira zlorabe pravice do nobenega drugega pravnega sredstva v civilnih postopkih) inkriminacija deliktnega ravnanja kot ga določa tretji odstavek 216. člena KZ-1 v neskladju z drugim členom Ustave RS, ki prepoveduje prekomerne (še posebej) kazenske posege države v posameznikove pravice v primerih, ko to ni neizogibno potrebno, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na vsebinsko enak ugovor pravne narave, prepričljivo in tudi z vidika ustavnopravnih jamstev celovito odgovorilo že sodišče prve stopnje in k tem razlogom, navedenim v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje, tudi v delu glede neutemeljenega predloga za sprožitev postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave RS), nima kaj dodati.

16Pritožniki odločbe o kazenski sankciji izrecno ne izpodbijajo, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, skladno z določbo 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče v okviru uradnega preizkusa preverilo tudi ta del izpodbijane sodbe. Pri tem je ugotovilo, da je bila ob izkazani pozitivni prognozi obdolžencu izrečena primerna kazenska sankcija, pri čemer so bile pri določitvi desetmesečne zaporne kazni in trajanju triletne preizkusne dobe v okviru pogojne obsodbe ustrezno ovrednotene vse obteževalne in olajševalne okoliščine, v obsegu in na način kot je naveden v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe.

17Glede na povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso izkazane kršitve na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zagovornikov obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je skladno z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP, kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso. Le-to je na podlagi tar. št. 7112, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter ob upoštevanju zapletenosti in trajanja postopka ter premoženjskih razmer obdolženca, odmerilo na 408,00 EUR.