VSL Sodba VII Kp 41273/2015

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 240,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega B. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora. Na podlagi 59. člena KZ-1 mu je upoštevajoč določeno kazen pet mesecev zapora v pogojni obsodbi izrečeni s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah III K 13541/2015 določilo enotno kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka vključno s sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki, ki so uvodoma uveljavljali pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagali spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, katere je pravilno ocenilo vsakega posebej in v medsebojni povezavi, za svoje dokazne zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in nanj tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje nekritično sledilo spremembi obtožnega predloga, ki jo je naredilo državno tožilstvo, saj niti oškodovanka C. C. niti priča D. D. glede obdolženčevih groženj v ustni kazenski ovadbi oziroma uradnemu zaznamku o zbranih obvestilih nista izpovedovali tako kot kasneje, ko sta bili zaslišani kot priči. Procesno veljavni dokaz je izpovedba priče, ne pa vsebina uradnega zaznamka oziroma ustna kazenska ovadba. Obema je sodišče predočilo vsebino njunih izjav iz predkazenskega postopka ter tudi obdolženčev zagovor in obe sta potrdili, da je obdolženec izrekel grožnje, ki so opisane v spremenjenem obtožnem predlogu. Sodišče druge stopnje se zato povsem strinja z razlogi izpodbijane sodbe v točki 10, da je zagovor obdolženca, da ni rekel, da bo koga razstrelil in da ni omenjal pet ljudi oziroma nobenega števila, v celoti ovržen z izpovedbama C. C. in D. D. Pritožbene navedbe, da je prepir med obdolžencem in oškodovanko vplival na obdolženčeve reakcije, predstavlja le ponavljanje obdolženčevega zagovora, do katerega se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje se tudi strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da iz verodostojnih izpovedb oškodovanke in priče D. D. izhaja, da je bilo ravnanje stečajne upraviteljice korektno ter da se ni obnašala žaljivo, provokativno ali agresivno.

6Pritožbena navedba, da niti iz izreka sodbe niti iz obrazložitve ne izhaja, kakšno uradno dejanje je stečajna upraviteljica hotela opraviti, je posplošena in nekonkretizirana, saj ni jasno, ali so pritožniki imeli v mislih bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona ali morda nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je v tej smeri opravilo preizkus v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP ter ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki preprečiti uradni osebi uradno dejanje iz prvega odstavka 299. člena KZ-1. V opisu dejanja je tako navedeno, da je stečajna upraviteljica A. A. na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju, postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) najprej zahtevala, da ji obdolženec izroči premoženje stečajnega dolžnika, nato pa je zaradi njegovih groženj odstopila. Po presoji sodišča druge stopnje so v opisu kaznivega dejanja navedena vsa odločilna dejstva in je zato sodišče prve stopnje lahko na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da je stečajna upraviteljica opravljala konkretno uradno dejanje, kar izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe v točkah 6 in 12.

7Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec vedel, da stečajna upraviteljica njegovega podjetja S. d.o.o. - v stečaju prihaja opravljat uradno dejanje v okviru svojih pravic, to je prevzeti premoženje, last stečajnega dolžnika in ji je bil sam, kot nekdanji direktor stečajnega dolžnika, to dolžan izročiti skladno z 292. členom ZFPPIPP, saj je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 8. 5. 2014 imenovana za stečajno upraviteljico te družbe, nad katero je bil začet stečajni postopek. D. D. je tako skladno z 245. členom ZFPPIPP pridobila pooblastila za vodenje poslov. V skladu z 248. členom istega zakona pa je imela tudi pravico v imenu stečajnega dolžnika odpovedati najemno pogodbo ter zahtevati izročitev premoženja, izpraznitev prostorov in izročitev ključev od vseh oseb, ki v teh prostorih bivajo, vsekakor tudi od obdolženca. Stečajna upraviteljica je bila uradna oseba po 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1, saj je imela javna pooblastila, ki jih ji je dajal ZFPPIPP in je takrat, ko je prišla dne 4. 5. 2015 prevzeti premoženje stečajnega dolžnika S. d.o.o., tudi opravljala uradno dejanje v okviru svojih pravic. Izročitev premoženja ter izpraznitev prostorov pa je zahtevala na podlagi odpovedi najemne pogodbe, ker najemnina ni bila plačana.

8Pritožbena navedba, da je logično, da je priča D. D., zaslišana kot priča izpovedovala enako kot stečajna upraviteljica, ker je pri njej zaposlena, predstavlja zgolj ugibanje pritožnikov, ki nima osnove v izvedenih dokazih.

9Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ne vpliva izražen dvom pritožnikov v pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da priča E. E. ni slišal vsega, kar je bilo izrečenega, saj ocene sodišča prve stopnje v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe, da se izpovedba te priče ne ujema niti z zagovorom obdolženca, sploh ne izpodbijajo.

10Res je priča D. D. v svoji izpovedbi povedala, da obdolženec do nje nikoli ni bil nesramen, vendar pritožniki tudi tokrat ne izpodbijajo razlogov sodbe v točki 11, kjer je sodišče prve stopnje navedlo, da oškodovanki in D. D. verjame zaradi njunih prepričljivih ter v bistvenih delih skladnih izpovedb, saj z obdolžencem nista bili v kakšnih osebnih sporih. Oškodovanka je pojasnila, da obdolženca ni prijavila zato, ker bi ga hotela prisiliti v izročitev ključev, temveč, ker je bila dejansko prestrašena. Sodišče druge stopnje povsem sprejema razloge sodišča prve stopnje, da se stečajna upraviteljica ni bila dolžna takoj odločiti za tožbo. Iz njene izpovedbe izhaja, da je sodni postopek drag in bi bilo to na škodo upnikov, zato je najprej poskusila priti do predaje premoženja stečajnega dolžnika brez tožbe. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da stečajna upraviteljica pri tem ni prekoračila nobenih svojih pravic oziroma pooblastil. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do okoliščine, da je priča D. D. zaposlena pri stečajni upraviteljici. Tudi po presoji sodišča druge stopnje to dejstvo ne vzbuja nobenega dvoma v verodostojnost njene izpovedbe, saj je na drugi strani konkretno povedala, da obdolženec pred tem nikoli ni bil nesramen.

11Na pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne vpliva pritožbena navedba, da niti stečajna upraviteljica niti D. D. nista naredili zapisnika o grožnjah. To je res, vendar je stečajna upraviteljica zadevo še isti dan prijavila na policijski postaji.

12Na pravilno oceno sodišča prve stopnje, da je izpovedba stečajne upraviteljice verodostojna, ne vpliva niti pritožbena navedba, da temu ni tako, ker ji niso znana imena in priimki potencialnih kupcev opreme stečajnega dolžnika, katerim naj bi obdolženec že pred obravnavanim kaznivim dejanjem grozil. Šlo je za predhodno dogajanje, pri katerem sama ni bila prizadeta, zato je razumljivo, da si imen in priimkov ni zapomnila.

13Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče druge stopnje je zato preizkusilo tudi obdolžencu izrečeno pogojno obsodbo ter pri tem ugotovilo, da predstavlja primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

14Razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje so neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obdolženca, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Obdolženec s pritožbo vloženo po svojih zagovornikih ni uspel, zato je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 240,00 EUR, odmerjeno skladno s tarifnimi številkami 7112 in 7122 Zakona o sodnih taksah.