VSL Sodba II Cp 3259/2016

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

'Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe.'

- v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 65,04 EUR zviša za 537,66 EUR.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 111,58 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2010, kar tožnik zahteva več, pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo povrnitev dela toženčevih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

2Tožnik v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve ustavnih pravic. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prisojena odškodnina je prenizka. Sodišče bi moralo upoštevati, da vsak različno občuti žalitve drugih. Dejstvo, da nastopa v več postopkih na različnih straneh, še ne pomeni, da tožnik ne doživlja hudega trpljenja. Iz toženčevega ravnanja izhaja, da je imel namen razžaliti pritožnika. Namen N. pisma je bil, da se pomaga zavetišču H. z nakupom majic. Pismo se zato ne nanaša na tožnika. Toženec ni imel povoda niti razloga, da je v odgovoru omenjal tožnika. Ni preveril, ali so njegove navedbe o tožniku resnične, ni predložil dokaza, ki bi potrjeval resničnost navedb; ni bil izzvan ali primoran, da se odzove. Zavetišče H. ni povezano s tožencem.

Knjigi M. in B. nista dokumentirani. Vse navedbe so le splošne in nepodprte z dokazi. Avtor je bil obsojen na plačilo odškodnine pritožniku in društvu zaradi neresničnih in žaljivih trditev o pritožniku. Toženec ni predložil dokazov, ki naj bi dokazovali, da "nekateri gnili človeški izmečki tragedije živali izkoriščajo za lastno promocijo in bogatenje".

Ugotovitve sodbe v 21. in v 22. točki obrazložitve so napačne. Postopki so res trajali v času nastanka toženčevega pisma, vendar so vzroki zanje nastali prej. Žalitev je nova in njenih posledic tožnik ni mogel trpeti prej.

Stopnjo prizadetosti je treba objektivizirati na raven povprečnega človeka. Tudi pri povprečnem človeku bi tako pismo povzročilo enako stanje sramu in užaloščenosti kot pri njem. Čuti raztresenost, nemoč, osramočenost. Zaradi sramu, da ga bodo ljudje grdo gledali, si ne upa pojavljati na javnih krajih in krajih razvedril kot prej.

Pritožnik ni imel možnosti, da bi zaslišal toženca.

3Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo v tem delu vrne v novo sojenje. Sodišče ni upoštevalo okoliščin nastanka vsebine zapisa. Ob upoštevanju neprerekanih navedb, da niso bile ovržene informacije in članki o nepravilnostih v zvezi z netransparentnim zbiranjem denarja za M. M., da je tožnik sam napisal veliko negativnih vrednostnih sodb in tekstov, da tožnik ni ovrgel trditev iz toženčevih člankov v M. št. 50 in št. 27, bi bil zaključek drugačen. Ne gre za to, da je toženec nadgradil ugotovitve A. S., ampak je bil njegov namen izključno v informiranju naslovnikov. Sporočilo je bilo glede na zaključek nedvomno namenjeno opozorilu javnosti in pripravljeno na polemiko. Poleg tega je toženec uporabil izraz, ki ga je predhodno uporabil tudi tožnik. Nikoli prej ali kasneje ni uporabil tega izraza. Ocena, da so bili tožnikovi prijatelji zgroženi, je presplošna, ker ne upošteva tožnikovega pisma z dne 12. 9. 1995. Ni upoštevano, da gre za osebo, ki je v okolju, v katerem so tudi naslovniki toženčevega elektronskega sporočila, prepoznana kot oseba, ki se pojavlja na sodiščih, se medijsko odziva in ki javno uporablja objektivno žaljive izraze. Upoštevane bi morale biti tudi dokumentirane nepravilnosti zlasti v zvezi s porabo denarja in M. M., glede katerih tožnik ni dokazal, da se niso zgodile. Tožnik je sam izpovedal, da ni on tisti R. T., ki je decembra 1994 v reviji K. novačil denar pod pretvezo, da bo namenjen za živali v azilu M. M. Zato se poraja vprašanje, ali se toženčevo pismo sploh nanaša nanj. Sodba se o tem ne izreče; če gre za isto osebo, pa bi moralo to vplivati na presojo o verodostojnosti tožnikove izpovedbe.

4Tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženec ni odgovoril na tožnikovo pritožbo.

5Tožnikova pritožba ni utemeljena. Toženčeva pritožba je utemeljena.

6Tožnikov pritožbeni očitek, da ni imel možnosti zaslišati toženca, ni utemeljen. Sodišče je izvedlo dokaz z njegovim zaslišanjem v prvem sojenju. Kot izhaja iz zapisnika naroka, na katerem je bil dokaz izveden, je sodišče odločilo, da sme tožnik na naslednjem naroku tožencu z namenom dopolnitve izpovedbe postaviti vprašanja. Tega ne kasneje v prvem sojenju niti v drugem sojenju ni zahteval. Kot izhaja iz zapisnika obravnave v drugem sojenju, se je tožnik strinjal, da se prebere zapisnik o toženčevem zaslišanju. Tožnik tudi v pritožbi ni navedel, katero dejstvo zaradi nepopolne izvedbe dokaza ni bilo (pravilno) ugotovljeno. Očitek bistvene kršitve določb postopka zato ni utemeljen.

7Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da je z objavo spornega pisma nedopustno posegel v tožnikovo čast in dobro ime. Tožbene trditve o toženčevem nedopustnem ravnanju se nanašajo na elektronsko sporočilo, ki ga je toženec 7. 7. 2009 poslal na 22 elektronskih naslovov in v katerem je navedel: "Uf, koliko preračunljivosti in zahrbtnosti pri enih ... Če si kdo res želi uvid v povečini hudo pokvarjeno živalovarstveno sceno v Sloveniji, si mora nujno prebrati knjigo B. oziroma knjigo M. (avtor obeh knjig je A. S.). V obeh knjigah je pronicljivo in jasno pisano ter do potankosti dokumentirano dejstvo, da nekateri gnili človeški izmečki tragedije živali izkoriščajo za lastno promocijo in bogatenje. Po mojem prepričanju (na podlagi dokumentov, ki sem jih kot novinar M. videl) velja v kategorijo teh izmečkov uvrstiti in posebej izpostaviti R. T., M. M., P. S. in M. U. Če koga resnično zanima ta žalosten slovenski patološki fenomen, mu z veseljem priskrbim knjigo M., v njej je zajeta tudi knjiga B. V pričakovanju odgovora vas lepo pozdravljam". V sodbi je ugotovljeno, (1) da se je toženec s tem pismom odzval na sporočilo J. J. N., da je zavetišče H. v finančni stiski in da naj sporočilo razpošlje na čim več naslovov, (2) da je tožnik dobil pismo od tretje osebe in ne od toženca in torej ne gre za javno polemiko med pravdnima strankama, ampak za golo sporočilo, namenjeno več naslovnikom, (3) da je toženec imel namen informirati naslovnike o drugi plati zbiranja sredstev za zavetišča za najdene živali, (4) da se v knjigi A. S. M. na tožnika nanaša poglavje z naslovom K., napisano na 45 straneh, kjer je objavljenih precej kopij različnih dokumentov, kar daje besedilu dodatno težo oziroma dokumentiranost.

8Na podlagi navedenih ugotovitev sodba zaključuje, (1) da je tožnik na podlagi tega, kar je prebral v knjigah A. S., imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je trdil glede izkoriščanja tragedije živali za lastno promocijo in bogatenje, (2) da je izraz gnili človeški izmeček objektivno žaljiv in da je bil dodan z namenom zaničevanja in (3) da je za pretrpljene duševne bolečine zaradi navedenega izraza upravičen do denarne odškodnine 300,00 EUR.

9Kot je pravilno obrazloženo že v izpodbijani sodbi, je poseg v čast in dobro ime ter s tem povezana ocena žaljivosti pravni standard, ki ga sodna praksa napolnjuje ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pri presoji je treba upoštevati čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je žalitev namenjena, medsebojne odnose toženca in oškodovanca ter druge okoliščine primera. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način.¹ Pri presoji, ali je zapis objektivno žaljiv, je treba izhajati iz razumevanja povprečnega bralca in upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila.²

10Pri presoji dopustnosti posegov v čast in dobro ime je odločilno tehtanje med varstvom časti in dobrega imena na eni ter svobodo izražanja. V odsotnosti posebnih določb v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) je sodna praksa kriterije za presojo napolnila z upoštevanjem kazenskopravnih določb, ki razmejujejo dopustne posege v navedeni osebnostni dobrini od nedopustnih.³ Upoštevaje tretji odstavek 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je protipravnost izključena, če se kdo o kom žaljivo izrazi pri varstvu upravičenih koristi in se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Sodna praksa ob sprejemanju stališč Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice pripisuje svobodi izražanja visoko mesto v sistemu pravno varovanih vrednot. Uresničevanje te pravice je zato lahko močan argument proti uresničitvi pravnega varstva pravice do časti in ugleda. Meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna tudi od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb. Ločiti je treba med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu, in med objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče (drugače kot pri dejstvih) zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Vseeno pa mora tudi vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih.⁴

11V izpodbijani sodbi so pravilno ovrednotene vse relevantne okoliščine in so neutemeljeni tako tožnikovi pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da nedopustnega posega v njegovo čast in dobro ime ne predstavlja celotno pismo, kot toženčevo pritožbeno stališče, da niti uporaba izraza "gnili človeški izmeček" v danih okoliščinah ni bila nedopustna.

12Kot je ugotovljeno v sodbi in izhaja iz spornega pisma, je toženec želel naslovnike prošnje za pomoč zavetišču za živali opozoriti na drugo plat zbiranja sredstev za zavetišča za najdene živali. V podporo svojemu mnenju se je skliceval na knjigo, v kateri so objavljeni različni dokumenti, in glede katere je v sodbi ugotovljeno, da daje podlago za mnenje, kakršno je izrazil toženec v spornem sporočilu. Navedeno zadostuje za zaključek, da je imelo toženčevo mnenje podlago v dejstvih. O njihovi resničnosti se sodišču ni bilo treba izreči. Prav tako ni odločilna okoliščina, da se je poziv za zbiranje denarne podpore nanašal na zavetišče v H., s katerim tožnik ni povezan. Toženec je podal svoje mnenje o ljudeh in organizacijah, ki se ukvarjajo z varstvom živali na splošno, v povezavi s tem pa omenil tudi ime tožnika, ki se prav tako ukvarja s to dejavnostjo in kot predsednik društva proti mučenju živali tudi javno nastopa. V izpodbijani sodbi je pravilno upoštevano, da gre za toženčevo mnenje o vprašanju, pomembnem za (potencialno odprt) krog naslovnikov spornega pisma, ki jih zanima varstvo živali.

13Neutemeljene so na drugi strani toženčeve pritožbene navedbe o neupoštevanju okoliščin nastanka spornega elektronskega sporočila. Zaključek sodbe, da toženec z zapisom - z izjemo uporabljene žaljivke - ni nedopustno posegel v tožnikove osebnostne pravice, temelji na ovrednotenju prav teh okoliščin. Toženčevo pritožbeno stališče, da je uporaba žaljivke namenjena informiranju naslovnikov o pasteh netransparentnega zbiranja denarja, ni utemeljeno. Pravilen je zaključek sodbe, da uporaba žaljivke ne more služiti informiranju naslovnikov, ampak je bila lahko podana le z namenom zaničevanja. Kritike, ki jih je dolžan vsak, ki deluje v javnem prostoru, torej tudi tožnik, ki je bil aktivno vključen v dejavnosti varstva živali pred mučenjem, trpeti na svoj račun, niso že vnaprej žaljive. Tudi provokativne vrednostne sodbe ne prestopajo nujno še sprejemljivih in s tem dovoljenih meja svobode izražanja. Nedopustne pa so žaljive ocene, za katere ni več mogoče reči, da so usmerjene v predmet javne razprave, ampak predstavljajo diskvalifikacijo, ponižanje osebe.⁵ Izraz gnili človeški izmeček je v izpodbijani sodbi pravilno ocenjen kot tak. Ni mogoče reči, da je toženec z uporabo izraza, ki odvzema osebi vrednost, ki ji gre kot človeku, še ostal v mejah kritike tožnikovega ravnanja. Žaljivka je bila naslovljena na tožnika kot osebo. Toženčevo sklicevanje, da je sporni izraz uporabil zato, ker ga je že prej uporabil tudi sam tožnik, ne vpliva na pravilnost navedenega zaključka. Tožnik naj bi uporabil izraz v pismu z dne 12. 9. 1995, s katerim je kot predsednik društva proti mučenju živali odgovoril na pismo drugega društva proti mučenju živali. Pismo je bilo torej napisano štirinajst let pred spornim elektronskim sporočilom. Tolikšna časovna oddaljenost je argument v prid zaključku, da uporabljena žaljivka ni več služila razpravi v javnem interesu, ampak je prešla na osebno raven.⁶ Pravilen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da je toženec s tem prekoračil meje dopustnega izražanja.

14Toženec pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ob upoštevanju okoliščin primera ni podlage za prisojo denarne odškodnine. Po prvem odstavku 179. člena OZ pripada oškodovancu denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje.

15Tožnik je zatrjeval, da je zaradi spornega sporočila čutil posledice, in sicer živčnost, jezo, razdraženost, prizadetost in naveličanost ob ponavljanju enih in istih stvari ter dokazovanju, kaj je res in kaj ne. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je trpel duševne bolečine, vendar pa te niso bile le posledica spornega pisanja. Ugotovljeno je, da je od izdaje knjig v letu 2003, na kateri se sklicuje toženec v sporočilu, še v letu 2009 teklo več pravd na podlagi tožnikovih tožb zaradi podobnih očitkov, kot so navedeni v spornem sporočilu, in da je tožnik v vseh teh pravdah zatrjeval enako vrsto in obseg škode. Sodba zaključuje, da je zato obseg škode bistveno manjši od zatrjevanega, in jo ovrednoti z zneskom 300,00 EUR.

16Toženec v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je obravnavana pravda le ena izmed pravd, ki teče med pravdnima strankama ali med D., katerega predsednik je tožnik, in tožencem, in v katerih se - sicer v povezavi z različnimi pisanji toženca - ves čas obravnava vprašanje, kaj je bil razlog za prenehanje sodelovanja tožnika in društva z M. M. Vsaj dve od njih sta tekli še v času, ko je toženec napisal sporno elektronsko sporočilo.⁷ Resda gre za časovno oddaljene dogodke, na kar opozarja tožnik, vendar pa tečejo v celotnem obdobju o istem vprašanju in se nanašajo na javno izražanje vsake od pravdnih strank v tem sporu o isti temi. Sledeč pravilni oceni izpodbijane sodbe je že iz navedenih razlogov obseg škode bistveno manjši od zatrjevanega. Poleg tega se zatrjevani obseg škode nanaša na sporočilo kot celoto, kot nedopustna pa je bila ovrednotena le uporaba žaljivke. Toženec v pritožbi tudi utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v komunikaciji z drugim društvom proti mučenju živali sam uporabil enak izraz, kot ga je toženec v spornem sporočilu. Tožnik je sicer v odgovoru na pritožbo navedel, da ni dokazano, da bi pismo z dne 12. 9. 1995 napisal on, vendar pa ni navedel nobenih argumentov, ki bi vzbujali dvom o verodostojnosti listine, ki jo je predložil toženec. Poleg tega je v postopku pred sodiščem prve stopnje sam potrdil, da je napisal navedeno pismo (tretja pripravljalna vloga z dne 16. 4. 2012). Navedeno utemeljuje sklep, da tožnik ni dokazal, da bi bili intenzivnost in trajanje duševne prizadetosti zaradi toženčevega nedopustnega posega v tožnikovo čast in dobro ime tolikšni, da bi nudili podlago za prisojo denarne odškodnine.

17Ker zahtevek za plačilo denarne odškodnine ni utemeljen, je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške postopka. Ti po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje znašajo 602,70 EUR.

18Po ugotovitvi, da je bilo v zvezi s prisojo denarne odškodnine zmotno uporabljeno materialno pravo, in da v ostalem delu niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (358. člen ZPP), tožnikovo pritožbo pa je kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

19Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 111,58 EUR, in sicer gre za nagrado za postopek (27,20 EUR po tar. št. 3210), pavšalni znesek stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (20,00 EUR po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodno takso za pritožbeni postopek (54,00 EUR). Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel.

20Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

¹ Tako npr. sodba VS RS II Ips 405/2002 z dne 8. 1. 2004 in sodba VSL I Cp 3072/2010 z dne 22. 6. 2011.
² Prim. sodbo VS RS II Ips 509/2004 z dne 13. 7. 2005 in druge.
³ Tako npr. sodbe II Ips 272/2000 z dne 7. 12. 2000, II Ips 229/2001 z dne 18. 4. 2002, II Ips 660/2005 z dne 15. 2. 2007 in II Ips 900/2007 z dne 19. 2. 2009.
⁴ Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 117/2014 z dne 28. 1. 2016.
⁵ Prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (Uradni list RS, št. 37/2015), tč. 19, in Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 30/2015), tč. 11.
⁶ Prim. npr. odločbo US RS Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009, Uradni list RS, št. 82/2009. ESČP je v sodbi v zadevi Mladina proti Sloveniji (št. 20981/10) z dne 17. 7. 2014 sicer ugotovilo, da je bila z navedeno odločbo kršena pritožničina svoboda izražanja, vendar v sodbi ni ugotovljeno, da argumenti odločbe US ne bi bili relevantni, marveč le, da niso bili zadostni. V korist svobode izražanja je v tistem primeru pretehtalo dejstvo, da je sporni izraz, ki ga je uporabil novinar Mladine, predstavljal odziv na tožnikov govor v parlamentu, pospremljen z gestikulacijo z namenom smešenja istospolnih oseb. ESČP je zato izraz opredelilo kot izraz ostrega nasprotovanja, celo prezira tožnikovega ravnanja in ne kot dejansko oceno njegovih intelektualnih sposobnosti. Kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, v obravnavanem primeru ne gre za neposreden odziv na tožnikovo ravnanje. Poleg tega tožnik ni deloval v svojstvu nosilca politične oblasti, kjer so meje svobode izražanja postavljene višje kot sicer. Časovni razkorak med tožnikovo in toženčevo izjavo je tudi okoliščina, ki razlikuje obravnavano zadevo od zadeve Up-584/12 (odločba z dne 22. 5. 2014, Uradni list RS, št. 42/2014). Prim. tudi sodbo in sklep VSL I Cp 1206/2015 z dne 10. 6. 2015, izdano v isti zadevi.
⁷ Gre za zadevi VSL II Cp 1896/2011 z dne 5. 10. 2011 v zvezi s sodbo OSLJ III P 3554/2009 z dne 15. 12. 2010 in II Cp 2996/2013 z dne 5. 3. 2014 v zvezi s sodbo OSLJ III P 1724/2012 z dne 13. 3. 2013)