VSL Sodba I Cp 141/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki zniža z zneska 2.284,72 EUR na znesek 1.010,76 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je solastnica parc. št. 631/240 k.o. X do ene polovice ter zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastniškega deleža pri 1/6 nepremičnine tako, da ob že obstoječem solastniškem deležu do 1/3 tožeča stranka postane solastnica do 1/2 nepremičnine (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 70.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.284,72 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu zahtevku, tožencu pa naloži povračilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča, da mora biti dogovor o gradnji, ki ima stvarnopravne posledice, sklenjen v pisni obliki, je napačno, saj je v nasprotju z usklajeno sodno prakso višjih sodišč in Vrhovnega sodišča. V tem delu je sodišče prve stopnje pri odločanju o primarnem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo ter samovoljno in arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse ter posledično kršilo pravico tožnice do enakega sodnega varstva. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedene dokaze presodilo in ocenilo napačno in necelovito. Svoj zaključek je utemeljilo na pričanju dveh prič, katerih verodostojnost je bila močno omajana, ob tem pa napravilo številne napake pri presoji dokazov. Sodišče je napačno ocenilo verodostojnost in prepričljivost tožnice, ki jo je povsem neutemeljeno in brez obrazložitve ocenilo kot splošno neprepričljivo. Tožnica je namreč kot prava neuka stranka v svoji izpovedi prepričljivo in verodostojno pojasnila razloge ter vsebino dogovora o gradnji. Ob tem tožnica sicer res ni navedla konkretnih solastniških deležev ter kako sta se s tožencem dogovorila, da bosta to izvedla po zaključku gradnje, je pa verodostojno potrdila dejstva, da je bil vsakemu izmed vnukov obljubljen enak delež do 1/3 kot darilo oziroma, da bodo 1/3 solastniški delež prejeli povsem neodplačno, da je bilo dogovorjeno, da bo vsak izmed vnukov dodatno poleg 1/3 deleža dobil še tisto, kar bo uspel sam zgraditi, da je tožena stranka tista, ki se je leta 2006 v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za nadzidavo druge polovice stanovanjskega dvojčka zavezala k nadzidavi stanovanjske stavbe, česar zaradi nizke pokojnine finančno ni zmogla in je zato tožnici predlagala gradnjo v zameno za dodatna stvarnopravna upravičenja. Tožničino izpovedbo potrjujejo tudi drugi predloženi dokazi in dejstva navedena v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako je priča A. A., ki je bil določen za skrbnika za posebni primer toženca in je vnuk toženca ter brat tožnice, potrdil, da je bilo dogovorjeno, da vsak vnuk prejme enako oz. je bilo dogovorjeno, da on in tožnica neodplačno prejmeta 1/3 solastniški delež na nepremičnini. Tudi iz te potrditve izhaja, da je 1/3 delež na nepremičnini tožnica dobila od toženca povsem neodvisno od njenih kasnejših vlaganj oz. v celoti neodplačno, nepreklicno in nepogojno. Po drugi strani je sodišče za verodostojno in prepričljivo označilo izpoved priče B. B. in izpoved priče in skrbnika za posebni primer A. A., čeprav ob kritični presoji njunih izpovedb in hkratnemu upoštevanju navedb v tem postopku ter drugih dokazov ter okoliščin, izhaja ravno nasprotno. Tako je sodišče poklonilo vero v izpoved priče B. B., ki je govorila očitne neresnice. Tako je priča B. B., ko je bila zaslišana, izpovedala, da sta sama s tožencem krila stroške prenove strehe in izdelave nove fasade, čeprav listinska dokumentacija izkazuje nasprotno, saj je te stroške plačala tožnica, kar dokazuje tudi pravda, ki je zoper tožnico tekla zaradi tega plačila. Sodišče je svoje dokazne zaključke utemeljilo tudi na izpovedi priče A. A., ki je prav tako neverodostojna priča, saj slednji po lastnih navedbah ni bil prisoten pri dogovarjanju med pravdnima strankama v zvezi z izvedbo nadgradnje stanovanjske stavbe oz. v zvezi z izgradnjo podstrešne etaže, zato njegova izpoved v zvezi z dogovorom o gradnji prav tako ne bi smela imeti pomembne dokazne vrednosti. Na neverodostojnost in sporne motive A. A. pa kažejo tudi njegova dejanja tekom pravde, ko se je pokazalo, da je toženec že več let dementen, je bil pooblaščenec toženca dejansko primoran potrditi, da o vsebini pravde dejansko komunicira z A. A., ne pa s tožencem. Pomembno je tudi to, da je priča A. A. po tožencu zakoniti dedič, zaradi česar bo izzid te pravde pomembno vplival tudi na obseg zapuščine, ki bo A. A. pripadla po smrti toženca. Na neverodostojnost te priče kaže tudi njegova izpovedba v delu, ko v zvezi z vlaganji tožnice navede, da imajo več računov, ki naj bi dokazovali vlaganja s strani toženca in B. B., ki jih bodo posredovali naknadno in da razpolaga z nekakšnim zapisom dogovora med pravdnima strankama, ki ga je napisal toženec, podpisali pa naj bi ga obe pravdni stranki, ki naj bi potrjeval, da dogovor o gradnji ni bil sklenjen. Če bi takšna listina obstajala, bi jo priča gotovo predložila. K oblikovanju vsebine navedb tožene stranke pa je gotovo veliko prispevala tudi B. B., prav tako pa je potencialna dedinja po tožencu. Verodostojnost obeh prič postavlja pod vprašaj tudi sklenitev darilne pogodbe z dne 19. 8. 2014 med tožencem in A. A. Če upoštevamo zdravstveno stanje toženca, kot le-ta izhaja iz zdravstvenega potrdila, potem je jasno, da toženec, za katerega skrbi B. B., takrat takšne pogodbe nikakor ni mogel veljavno skleniti, saj pri njem takrat ni bilo veljavne poslovne sposobnosti. Zmoten je tudi sklep sodišča v točki 17. izpodbijane sodbe, da če bi tožnica 1/3 solastniški delež, ki ga je dobila na podlagi darilne pogodbe, pridobila ne glede na vlaganja, bi v tem primeru sočasno 1/3 prejela tudi priča A. A. Takšen dokazno popolnoma nepodprt sklep ne upošteva, da je A. A. mlajši od tožnice, zaradi česar je predvideni solastniški delež, ki naj bi ga prejel vsak od vnukov, prejel neodplačno, pač pridobil ustrezno kasneje in sicer pri približno enaki starosti, kot ga je pridobila tudi tožnica. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno povzelo zemljiškoknjižno stanje na sosednjem dvojčku, ki je bil v izključni lasti B. B. in na katerem je bila izvedena nadgradnja C. C. Namreč C. C. ni solastnica samo do 1/3 zaradi njenih vlaganj, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak je solastnica do 2/3, eno tretjino je pridobila neodplačno, drugo tretjino pa na podlagi vlaganj. Prav tako je sodišče tak zaključek napravilo brez kakršnihkoli navedb in dokazov, saj nobena izmed strank nikoli ni podala navedb v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje, da dogovor o gradnji med pravdnima strankama ni bil sklenjen, ugotovilo napačno, zaradi česar tudi neutemeljeno ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala tožnica, in sicer postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost vlaganj. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je podrejeni zahtevek na povrnitev vlaganj, preuranjen. Poudariti je treba, da tožnica ni vlagala zgolj v del nepremičnine, ki ga ima v svoji posesti, temveč je vlagala v celotno stanovanjsko stavbo, ki stoji na nepremičnini, zaradi česar se je vrednost solastniškega deleža toženca na nepremičnini v posledici vlaganj tožnice nedvomno povečala. Prav tako zapadlost zahtevka na povračilo vlaganj v nepremičnino ni vedno pogojena z izgubo posesti, kot to nepravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Ker ima korist od vlaganj na skupnih delih stavbe tudi toženec, je tožničin zahtevek že zapadel in ni preuranjen. Sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo tudi s tem, ko je priznalo pravno veljavnost in učinkovitost s strani tožene stranke zatrjevanemu (k darilni pogodbi dodatnemu) ustnemu dogovoru med pravdnima strankama, da dobi tožnica 1/3 delež na nepremičnini zaradi vlaganja v podstrešno etažo. Namreč v darilni pogodbi, ki jo je bilo potrebno skleniti v pisni obliki, podaritev nepremičnine prav nič ni pogojena. Določbe darilne pogodbe tega zaključka ne dopuščajo, saj usten dogovor o tem glede na določilo 51. člena OZ ni mogoč, saj se zahteva pisna oblika za dopolnitev dogovora. Skratka sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo napačno, saj je tožnica 1/3 delež na nepremičnini dobila povsem neodplačno in nepogojno, kot to izhaja iz darilne pogodbe, torej povsem neodvisno od kasneje izvedenih vlaganj, kar potrjuje tudi ocenjena vrednost predmeta te pogodbe. Navedbe toženca, da je tožnica solastniški delež do 1/3 dobila na podlagi izgradnje podstrešne etaže, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb priče B. B. in A. A., ki sta bili povsem neprepričljivi, medtem ko je tožnica sama izpovedala prepričljivo, njeno izpovedbo pa potrjuje tudi sklenjena darilna pogodba. Napačna pa je tudi odmera pravdnih stroškov, in sicer: za zastopanje na prvem naroku tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov v višini 1200 točk, saj tožena stranka povrnitve teh stroškov ni zahtevala, za zastopanje na drugem naroku toženka ni upravičena do povrnitve stroškov v višini 1600 točk, ampak do povrnitve 550 točk, materialni stroški pa znašajo 55 in ne 80 točk.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ter arbitrarno in samovoljno odstopilo od sodne prakse zaradi zavzetega materialnopravnega stališča, da mora biti dogovor o gradnji sklenjen v pisni obliki, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo tudi, ali je bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor o gradnji. Zato navedeni pritožbeni očitek ni upravičen, prav tako ne očitek o kršitvi pravice tožnice do enakega sodnega varstva.

6Dokazno oceno je sodišče prve stopnje opravilo skrbno, natančno in v skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato pritožbena graja dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljena. Pritožbeni očitek, da sta priči B. B., babica tožnice, razvezana žena toženca, in tožničin brat, priča A. A., izpovedovali neverodostojno, ni utemeljena. Priča B. B. je namreč prepričljivo potrdila, da se je tožnici dovolila izgradnja mansardnega stanovanja v nepremičnini tako, da bo to, kar bo zgradila, njeno. Ker pa nepremičnina ni bila razdeljena na več etažnih enot, je bilo sprejeto, da zgrajeni del tožnice predstavlja nekako eno tretjino, kar je tožnica prejela z darilno pogodbo z dne 5. 10. 2007. Da bi bil tožnici zaradi vlaganj obljubljen kakršenkoli nadaljnji solastniški delež, je priča B. B. izrecno in jasno zanikala in poudarila, da je tožnica dobila solastniški delež do 1/3 zaradi vlaganj, čemur je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj tudi iz darilne pogodbe (2/II. člen), izhaja, da je toženec kot darovalec izjavil, da se v primeru njegove smrti, kar je dobila tožnica na podlagi darilne pogodbe z dne 5. 10. 2007, ne všteva v njen dedni delež. To določilo potrjuje verodostojnost izpovedbe priče B. B., da podarjeni solastniški delež do 1/3 predstavlja zgolj odmeno za izvršena vlaganja v nepremičnino, in torej tožnica solastniškega deleža do 1/3 ni dobila neodplačno temveč zaradi opravljenih vlaganj. Poleg tega tudi priča A. A. za obstoj dodatnega ustnega dogovora, s katerim bi tožnica dobila dodaten solastniški delež do 1/6 zaradi vlaganj, ni vedel. Ne drži pritožbeni očitek, da obstoj ustnega dogovora o pridobitvi dodatnega solastniškega deleža potrjujejo drugi listinski dokazi. Okoliščina, ki jo izpostavlja tožnica, zakaj se je toženec leta 2006 zavezal h gradnji (zaradi tega, da je drugi vnukinji C. C. pomagal pridobiti gradbeno dovoljenje za dvig dvojčka), v ničemer ne potrjuje tožničine teze, da je toženec tožnici s tem, ko ji je ponudil možnost nadgradnje, obljubil še dodatni solastniški do 1/6 delež poleg ene tretjine, ki jo je tožnica dobila na podlagi darilne pogodbe. Okoliščina, zakaj je toženec tudi priči, tožničinemu bratu, A. A. z darilno pogodbo z dne 19. 8. 2014 podaril solastniški delež na nepremičnini, za presojo, ali je bil med tožnico in tožencem sklenjen dodaten ustni dogovor o pridobitvi nadaljnjega solastniškega deleža do 1/6, ni relevantna. Prav tako ni relevantna pritožbena navedba, ki se nanaša na ugotovitev, kolikšen delež je na sosednjem dvojčku (ki se drži toženčeve nepremičnine) zaradi gradnje pridobila druga toženčeva vnukinja C. C. Tožnica bi morala za utemeljenost svojega zahtevka izkazati obstoj ustnega dogovora s tožencem o pridobitvi dodatnega solastniškega deleža, kar pa ji v dokaznem postopku ni uspelo (7. in 212. člen ZPP). Določilo 2/II. člena darilne pogodbe, ki, kot že rečeno, določa, da se v primeru smrti toženca, to, kar je tožnica na podlagi darilne pogodbe prejela, v njen dedni delež ne všteva, vsekakor kaže, kot je utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje, da darilo ni bilo neodplačno, temveč dano kot odmena za opravljena vlaganja. Ta okoliščina je ključna in potrjuje verodostojnost izpovedb priče B. B. in A. A. Obsežna graja dokazne ocene njunih izpovedi ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, ki graja razlago darilne pogodbe z dne 5. 10. 2007, češ da je tožnica solastninski delež do 1/3 pridobila povsem neodplačno in neodvisno od opravljenih vlaganj.

7Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in življenjsko logična, jo kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče, zaradi česar pritožba ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica obstoja ustnega dogovora o pridobitvi dodatnega solastniškega deleža do 1/6 zaradi vlaganj, ni izkazala (7. in 212. člen ZPP), graja neutemeljeno.

8Ker tožničin zahtevek že po temelju ni utemeljen, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito dokazni predlog tožnice za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil vrednost vlaganj, zavrnilo kot nepotreben.

9Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v zameno za izvršena vlaganja v nepremičnino dobila solastniški delež do 1/3 na nepremičnini, je odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka na povrnitev vlaganj, pravilna. Obsežne pritožbene navedbe, da je zahtevek na povrnitev vlaganj že zapadel, posledično niso utemeljene, saj prikrajšanje tožnice ni podano.

10Pritožnica pa se utemeljeno pritožuje zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Kot je pravilno izpostavila pritožba, toženec stroškov za zastopanje na prvem naroku v višini 1200 odvetniških točk ni priglasil, zato jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo. Prav tako pritožba utemeljeno izpostavlja, da za zastopanje stranke na drugem naroku pooblaščenec toženca ni upravičen do nagrade v višini 1600 točk, temveč je v skladu s 2. točko Tarifne številke 20 Odvetniške tarife za zastopanje na drugem naroku upravičen do nagrade v višini 550 točk in materialnih stroškov v višini 55 točk. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožencu odmerilo previsoko nagrado, in sicer za 2.275 odvetniških točk. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti tožencu, znižalo in je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.010,76 EUR (4.080 točk - 2.275 točk znaša 1.805 odvetniških točk, kar povečano za 22% DDV znaša 1.010,76 EUR).

11Ker v preostalem delu pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je pritožbeno sodišče v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker je pritožnica s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari v celoti propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP), uspela je namreč zgolj s pritožbo zoper odločitev o stranski terjatvi (stroškovna odločitev), stroški odgovora na pritožbo pa niso prispevali k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.