VSL Sodba IV Cp 1014/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo med pravdnima strankama dne 27. 4. 2002 sklenjeno zakonsko zvezo (I). Očetu je naložilo, da je za preživljanje mladoletne hčere A. in mladoletnega sina B. dolžan plačevati preživnino: - za mesec november 2015 za vsakega otroka 100,00 EUR; - za mesec december 2015 za vsakega otroka 100,00 EUR; - od 1. 1. 2016 dalje do pravnomočnosti sodbe za sina B. 50,00 EUR na mesec; - in od pravnomočnosti sodbe dalje za vsakega otroka 100,00 EUR na mesec (II). Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, je zavrnilo (III). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV). Glede zaupanja otrok v vzgojo in varstvo materi ter določitvi stikov z očetom sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo.

2Zoper odločitev o višini preživnine se pritožuje toženka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da je tožnik od 2. 11. 2015 dalje dolžan plačevati preživnino za mladoletno hčer v višini 230,00 EUR in za mladoletnega sina v višini 210,00 EUR. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dne 4. 1. 2016 dogovorili začasno preživninsko obveznost. Višine preživnine pravdni stranki nista dogovorili niti do konca postopka, saj je tožnik v razumni meri ni pripravljen plačevati. Dogovor znotraj začasne odredbe za začasno ureditev preživnine odločitve o tožbenem zahtevku v ničemer ne prejudicira. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo tako potrebe otrok kot tudi zmožnosti zavezancev, pri čemer pri tožniku ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki kažejo na to, da lahko glede na izobrazbo in sposobnosti doseže bistveno višja sredstva za preživljanje. Tožnik je računalničar, zaradi česar ima (ne)znanje slovenskega jezika pri tem poklicu manjšo vlogo, sicer pa tožnik v Sloveniji živi že 15 let. Tožnik ni dokazal, da bi se sploh prijavil na kakršenkoli razpis. Poleg tega tožnik živi v nepremičnini, za katero mesečno plačuje 650,00 EUR najemnine in 200,00 EUR stroškov, kar dokazuje, da tožnik z določenimi sredstvi razpolaga, saj živi v prevelikem stanovanju na elitni lokaciji. Sodišče slepo sledi tožniku, da naj bi mu denar posodil prijatelj. Zmotno so ocenjene tudi potrebe otrok. Bivalne stroške bi moralo sodišče v celoti priznati, saj jih je potrebno mesečno plačevati, ne glede na to, da gre za davčno priznane odhodke C. C., kot samostojne podjetnice. Meni, da bi moralo sodišče priznati vsaj za 468,00 EUR potreb mesečno. Tožnik je v tožbi stroške otrok ocenil na bistveno več. Sodišče pri določitvi preživnine ni upoštevalo, da mladoletna hči z očetom nima stikov, zato celotni stroški v zvezi s hčerjo bremenijo toženko. Sodba tudi zmotno ocenjuje dohodke toženke, saj ne upošteva bruto in neto dohodkov. Od svojega podjetja D. d.o.o. toženka nima nobenih dohodkov. V letu 2015 je beležila 215,33 EUR izgube, kar dokazuje s priloženim davčnim obračunom dne 18. 2. 2017.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta na naroku za izdajo začasne odredbe dne 4. 1. 2016 v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da bo tožnik od 1. 1. 2016 plačeval mesečno preživnino za mladoletno A. v višini 100,00 EUR ter za mladoletnega B. v višini 50,00 EUR. Pravdni stranki sta torej s sklenjeno sodno poravnavo od 1. 1. 2016 do pravnomočnosti sodbe začasno regulirali sporno pravno razmerje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavezalo tožnika na plačilo preživnine od 1. 11. 2015 dalje za vsakega otroka po 100,00 EUR mesečno. Ker v isti zadevi za enako obdobje ne moreta obstajati dva izvršilna naslova, je prvo sodišče v izrek izpodbijane sodbe pravilno tožnika zavezalo za plačilo preživnine za meseca november in december 2015 za oba otroka po 100 EUR mesečno (toženka je zahtevala preživnino od 2. 11. 2016 dalje), od 1. 1. 2016 dalje do pravnomočnosti sodbe pa le razliko za sina B. v višini 50,00 EUR mesečno in od pravnomočnosti sodbe dalje za vsakega otroka 100,00 EUR mesečno³ . Zato je odločitev sodišča v tem delu pravilna.

6Odločitev o preživnini za mladoletna otroka pravdnih strank temelji na določbi 129. člena Zakona o zakonskih in družinskih razmerjih⁴ , po kateri sodišče določi preživnino glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev. Pri določitvi preživnine gre za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarila vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila vsaka novota v preživninskih potrebah upravičencev oziroma zmožnostih preživninskih zavezancev⁵ , vendar pa mora sodišče zatrjevane izdatke oceniti in se do posameznega izdatka po višini opredeliti, kar je natančno in sistematično v izpodbijani sodbi tudi storilo sodišče prve stopnje.

7Sodišče prve stopnje je potrebe vsakega od mladoletnih otrok ocenilo na 380,00 EUR. Pritožbeno sodišče meni, da je ocenjena višina v celoti gledano sprejemljiva in glede na ugotovljene finančne zmožnosti staršev tudi primerljiva s siceršnjimi potrebami otrok take starosti. Pritožba sicer pravilno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje dejstvo, da stanovanjske stroške krije toženka kot samostojna podjetnica, zaradi česar je davek, ki ga je ob koncu leta dolžna plačati manjši, upoštevati pri njenih dohodkih in ne pri višini ugotovljenih potreb mladoletnih otrok, vendar gre za manjšo razliko (13,00 EUR), ki bistveno na odločitev o višini določene preživnine ne vpliva. Zmotno pritožba tudi meni, da je tožnik v tožbi potrebe otrok ocenil višje. Tožnik je v tožbi stroške za mladoletno A. ocenil na znesek 350,00 EUR, stroške mladoletnega B. pa na znesek 310,00 EUR.

8Prvostopenjsko sodišče je tudi skrbno in natančno presodilo tako vprašanje tožnikovih kot tudi toženkinih preživninskih zmožnosti in te ocene pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo.

9Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima tožnik srednješolsko izobrazbo in opravljene strokovne tečaje na področju dela sistemskega inženirja. Kot izhaja iz tožnikove tožbene podlage, ki jo potrjuje Poročilo Centra za socialno delo z dne 13. 1. 2015, je tožnik v mesecu oktobru 2005 prenehal z delom na dobro plačanem delovnem mestu ter se v celoti posvetil domu in varstvu, vzgoji in skrbi za hčer, saj je med pravdnima strankama obstajal dogovor za takšno razdelitev dela, da se je toženka lažje posvetila končanju študija in delovnim obveznostim ter s tem finančno več doprinesla v družino. Po odpovedi delovnega razmerja pri toženki, kjer je bil le formalno zaposlen, je bil tožnik prejemnik denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas šestih mesecev (brez zaposlitve je ostal decembra 2016). Tožnik ni lastnik nepremičnega premoženja. Pritožbeno sodišče deli mnenje sodišča prve stopnje, da je tožniku zaradi slabega znanja slovenskega jezika⁶ težje najti zaposlitev. Dodatna ovira pri iskanju zaposlitve na področju računalništva, kot ene izmed izredno hitro razvijajoče se panoge, po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja tudi dejstvo, da tožnik na tem področju ni bil zaposlen oziroma ni napredoval najmanj deset let. Tožnik je pojasnil, da je prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, pri iskanju zaposlitve sta mu pomagala tudi gospa E. E. iz Ekonomske fakultete v Ljubljani ter F. F. iz družbe G., ki ju je predlagal za zaslišanje, zaradi česar pritožnica z navedbami, da ponudba dela v računalniški branži presega povpraševanje, pri pritožbenem sodišču ne vzbudi dvoma, da tožnik aktivno ne išče zaposlitve. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnika, da se (je) po razpadu zveze preživlja(l) z denarjem, ki mu ga je posodil prijatelj H. H., ki je lastnik trgovin na Nizozemskem in ki ga je predlagal tudi za zaslišanje. Prvo sodišče ni prezrlo toženkine navedbe o tožnikovih visokih stroških najema stanovanja po razpadu skupnosti, saj bi si lahko za bivanje našel cenejše stanovanje, prav tako je tudi upoštevalo, da bi tožnik lahko našel kakšno občasno delo in s tem tudi nekaj zaslužil, zaradi česar mu je, kljub dejstvu, da slabo razume slovenski jezik in da je brezposeln, naložilo, da je dolžan nositi del stroškov življenja svojih otrok. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je tožnik delovno in zdravstveno sposoben, zato si bo po prilagoditvi moral najti zaposlitev, čeprav ne v branži, za katero je izobražen.

10Premoženjske razmere toženke so nadpovprečne. Je lastnica dveh stanovanj, več parcel ter avtomobila znamke Peugeot Partner. Toženka je samostojna podjetnica, od leta 2015 tudi lastnica podjetja D. d.o.o. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da prihodki toženke znašajo od 2.000,00 do 3.000,00 EUR neto mesečno. Toženka je namreč v tožbi z dne 3. 11. 2015 sama navedla, da kot samostojna podjetnica zasluži oziroma, da znaša njen mesečni dohodek približno med 2.000,00 EUR do 3.000,00 EUR. Zaslišana nekaj mesecev kasneje je sicer izpovedala, da zasluži 1.300,00 EUR neto mesečno, vendar pa ni pojasnila in predložila dokazov, kako bi začasna blokada njenih poslovnih računov lahko tako drastično vplivala na zmanjšanje njenih dohodkov. Pritožbi priložen davčni obračun z dne 18. 2. 2017 presega časovne meje pravnomočnosti prvostopenjske sodbe z dne 31. 1. 2017, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo⁷ .

11Kljub upoštevanju prispevka tistega roditelja, ki mu je zaupan otrok v varstvo in vzgojo, je sodišče prve stopnje glede na nadpovprečne preživninske zmožnosti toženke pravilno odločilo, da mora tožnik v denarju pokriti 26 % potreb mladoletnih otrok, preostalo pa bo morala pokriti toženka.

12Ker uveljavljani ter uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

13Toženka ni uspela s pritožbo, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

¹ Od 1. 1. 2016 dalje do pravnomočnosti sodbe za plačilo mesečne preživnine za hči A. v višini 100,00 EUR, ter za sina B. v višini 50,00 EUR že obstaja izvršilni naslov v obliki sodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili na naroku dne 4. 1. 2016.
² V nadaljevanju ZZZDR.
³ VSL sodba IV Cp 126/2013.
⁴ Toženka je v tožbi navedla, da se oče otrok sporazumeva samo v hebrejskem in angleškem jeziku
⁵ Časovne meje pravnomočnosti, Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga stran 168-170.