VSL Sodba V Cpg 282/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II.a. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1103/2016 z dne 12. 1. 2016 vzdrži v veljavi v prvem odstavku izreka še za 32,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16,17 EUR od 16. 6. 2015 dalje do plačila in od zneska 16,17 EUR od 16. 7. 2015 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka še za 5,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2016 dalje do plačila in

- v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 70,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zoper II.a. in III. točko izreka izpodbijane sodbe zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je kolektivna organizacija za upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčevala komercialne fonograme, ne da bi za to plačala ustrezno nadomestilo.

2Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku na plačilo nadomestila za priobčevanje fonogramov (I. točka izreka). Zahtevek za povračilo DDV od odmerjenih nadomestil za predvajanje fonogramov in zahtevek po ZPreZP-1 je zavrnilo (II.a). točka izreka). Delno je pravdni postopek ustavilo (II.b). točka izreka) O stroških je odločilo glede na uspeh (III. točka izreka).

3Zoper zavrnilni del sodbe ( II.a). točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na pogodbeni podlagi. Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke za plačilo DDV, ki je bil med strankama dogovorjen s pogodbo. Prav tako pa je zavrnilo zahtevek v višini 40,00 EUR za stroške izterjave v skladu z ZPreZP-1.

7Pritožbeni očitek, da bi sodišče tožeči stranki moralo prisoditi še DDV od nadomestila za priobčevanje fonogramov, kot sta se pravdni stranki dogovorili v 3. členu Pogodbe o javni priobčitvi fonogramov (priloga A2), je utemeljen. Določbi prvega in drugega odstavka 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami), v skladu s katerima se od odškodnin ne obračunava in plačuje DDV, predstavljata izjemo. Drugačen pa je položaj, ko stranki razmerje uredita s pogodbo. V takem primeru ne gre za odškodninsko terjatev ali terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, temveč za pogodbeno urejeno razmerje, kjer tožeča stranka terjatev izkazuje z računom in obračuna tudi DDV.¹ Zato je utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov DDV po računih 520290 in 524513 v skupni višini 32,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka na podlagi ZPreZP-1 upravičena zahtevati, da ji tožena stranka povrne 40,00 EUR stroškov izterjave. Zakon, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se uporablja v primeru pogodb, sklenjenih med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1). Za gospodarske subjekte veljajo gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in druge pravne in fizične osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost (prvi odstavek 6. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, ki svoja pooblastila izvršuje nepridobitno in kot edino dejavnost (prvi odstavek 146. člena ZASP). Ker tožeča stranka zaradi (zakonsko določene) nepridobitnosti njene izključne dejavnosti ne ustreza definiciji gospodarskega subjekta po ZPreZP-1, ta zanjo ne velja.

9Glede na zgoraj opisano je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II.a. točki izreka delno spremenilo tako, da je vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi še za znesek DDV s pripadajočim zneskom izvršilnih stroškov, kot izhaja iz izreka sodbe (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu izpodbijane II.a. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

10Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP.

11Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki moralo priznati 34,00 EUR sodne takse. Ker sodišče tudi pri stroškovni odločitvi izhaja iz načela dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP), tožeča stranka pa zneska sodnih taks za pravdni postopek ni priglasila, sodišče prve stopnje tega zneska ni smelo priznati.

12Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati vse izvršilne stroške, ni utemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je prvostopenjski postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine in se je po ugovoru nadaljeval kot gospodarski spor (prim. drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), razumelo kot celoto. Zato je o stroških celotnega postopka materialnopravno pravilno odločilo na podlagi uspeha strank v postopku (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti (prim. sklep VSRS II Ips 454/2007). Peti odstavek 38. člena ZIZ določa, da mora dolžnik nositi stroške izvršilnega postopka, kar pa velja le, če se vodi izvršilni postopek in se postopek kot takšen tudi zaključi. Obravnavani primer ni takšen. Šesti odstavek 38. člena ZIZ pa se nanaša na povrnitev neutemeljenih stroškov. Ker tožeča stranka ni niti trdila, da bi takšni stroški nastali, navedeno določilo že zato ni uporabljivo.

13V postopku pred sodiščem prve stopnje odmerjeni nadaljnji pravdni stroški tožeče stranke znašajo 114,24 EUR. Te odmere v pritožbi tožeča stranka ne izpodbija, razen v okviru, ki je bil kot neutemeljen že zavrnjen v zgornji obrazložitvi. Zato je pritožbeno sodišče to upoštevalo pri spremembi stroškovne odločitve glede na spremenjen delež uspeha pravdnih strank v postopku v glavni stvari. Tožeča stranka je s svojimi zahtevki uspela v 62%, zato ji pripada 70,83 EUR stroškov. Pravdne stroške je dolžna tožena stranka plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

14Tožeča stranka je s pritožbo uspela samo v nesorazmerno majhnem delu, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Prim. odločbo VSL V Cpg 1455/2014 (47. točka obrazložitve).