VSL Sodba in sklep I Cp 2230/2016

I. Pritožbi tožnic se delno ugodi in se:

- III. točka izreka sodbe razveljavi v delu, ki glasi: ... ter glede denarnih sredstev kot darilo staršev prvega toženca slednjemu za nakup dvosobnega stanovanja v L.

- IV. točka izreka sodbe spremeni tako, da se znesek 1.796,10 EUR nadomesti z zneskom 1.688,48 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožnic zavrne ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbama prvega toženca, druge toženke in tretjega toženca se ugodi in se sodba spremeni v I., II. in V. točki izreka tako, da se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v IV. točki izreka pa tako, da se znesek 1.381,62 EUR nadomesti z zneskom 1.563,67 EUR.

IV. Tožnici sta v petnajstih dneh od vročitve te sodbe dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka prvemu tožencu v višini 744,03 EUR in drugi toženki ter tretjemu tožencu v višini 101,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so denarna sredstva, ki jih je leta 1990 od svojega očeta K.K. in matere M.K. dobil prvi toženec B.K. za nakup novogradnje, stanovanjske hiše v X. stoječe na parc. št. 1 k. o. X, skupno darilo njegovih staršev, M.K., po kateri se vodi zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. D 463/94 in K.K., po katerem se vodi zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. D 33/97, z deležem za vsakega do ene polovice (I. točka izreka); da skupno darilo predstavlja znesek 100.000,00 DIN, tako da na pokojnega K.K. odpade znesek darila 50.000,00 DIN, na darilo pokojne M.K. pa znesek 50.000,00 DIN (II. točka izreka). Kar sta tožnici zahtevali več in drugače, je zavrnilo (glede denarnih sredstev kot darilo staršev prve tožene stranke slednji za dokončanje novogradnje stanovanjske hiše v X. ter glede denarnih sredstev, kot darilo staršev prvega toženca slednjemu za nakup dvosobnega stanovanja v L. oziroma vtoževanih zneskov daril vsakega starša prvega toženca slednjemu v vrednosti 386.400,30 DIN (III. točka izreka). Tožnicama je naložilo, da sta nerazdelno dolžni povrniti stroške pravdnega postopka prvemu tožencu v višini 1.381,62 EUR ter drugi toženki in tretjemu tožencu v višini 1.796,10 EUR (IV. točka izreka). Vsem toženim strankam je naložilo, da so nerazdelno dolžne povrniti tožnicama pravdne stroške v višini 441,05 EUR (V. točka izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo tožnici in prvi toženec, zoper sklep o stroških pa druga toženka in tretji toženec.

3Tožnici v obširni pritožbi opozarjata, da njun tožbeni zahtevek ne vsebuje zahtevka na ugotovitev sredstev, ki sta jih starša prispevala v zvezi s stanovanjem v L., kot to zmotno ugotavlja sodišče v v III. točki izreka sodbe. Tožnici namreč uveljavljata le tožbeni zahtevek na ugotovitev darila za nakup in dograditev novogradnje stanovanjske hiše v L. Menita, da je napačna ugotovitev prvega sodišča, da sta priznali znesek 200.000,00 DIN iz naslova prihrankov od plače prvega toženca in njegove žene, ter znesek 600.000,00 DIN iz naslova prihrankov M.K.K. in njenih staršev E.K. in A.K. Tožnici sta le hipotetično ugotavljali in ocenjevali višino tožbenega zahtevka, kar vse pa je sodišče prekvalificiralo v nepreklicno priznanje prihrankov. Navedenih zneskov prvi toženec z ničemer ni dokazal, prvo sodišče pa ni imelo podlage, da navedena zneska šteje za dokazana. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo podatkov glede plač prvega toženca in njegove žene. Prvo sodišče ni obrazložilo dejstva v zvezi s prodajo avtomobila Golf Unis. Pomembno je, ali je bilo posojilo v višini 420.000,00 DIN vrnjeno iz sredstev prvega toženca, ali iz sredstev, ki mu jih je dal njegov oče. Ker je prvi toženec pridobil sredstva s prodajo vozila Golf (tožnici sta dokazovali, da mu ga je poklonil oče), sodišče ni želelo zadeve zapletati in je preprosto opustilo razloge glede prodaje avtomobila, saj je bilo očitno, da gre v tem primeru za sredstva K.K. Prav tako sodišče ni upoštevalo dejstva, da prvi toženec nikoli ni zatrjeval, da bi njegova tašča E.K. ali njegova žena M.K.K. pomagali pri nakupu nedograjene hiše, pa je kljub temu oprlo svojo odločitev na izpovedbo priče M.K.K. V pravdi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 424/2006 je bilo ugotovljeno, da sta bila starša pravdnih strank precej podjetna oziroma pridobitno sposobna. Zato nasprotna izpoved, da finančno stanje staršev prvega toženca ni bilo dobro, ne more držati. Tožnici sta v dokaz predlagali tudi vpogled v zapisnik o zaslišanju J.J. v zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 180/1997. Tožnici opozarjata, da se sodišče ni ukvarjalo s finančnim stanjem prvega toženca, kar je bilo predmet tega postopka in ni ugotavljalo, ali je prvi toženec imel sredstva za nakup in dograditev objekta v X. temveč se je ukvarjalo pretežno s tem, kdo je prvemu tožencu pomagal pri nakupu, oziroma kakšnega finančnega stanja so bile druge osebe, kot npr. K.K. st., N.K., E.K., A.K., medtem ko finančnega stanja prvega toženca, ki ga je bilo na podlagi pisnih dokazov mogoče točno ugotoviti, ni komentiralo. Tožnici sta vztrajali, da sodišče odloči o separatnih stroških glede izvedenine, ki so nastali po krivdi prvega toženca, saj je prvi toženec prvi ogled oviral, ker izvedenca ni spustil v zgornje prostore, zato je bilo potrebno opraviti ponovni ogled nadstropja, pri drugem ogledu pa izvedencu ni dovolil vstopa v hišo. To je dopustil šele pri tretjem ogledu s posredovanjem sodišča. Pritožnici menita, da je sodišče nepravilno odločilo tudi o stroških postopka. Tožnicama ni priznalo 30 % pribitka na podlagi tar. št. 1200 ZOdvT in ni upoštevalo stroška, ki sta ga imeli tožnici s pritožbo z dne 10. 4. 2012. Sodišče je napačno ocenilo tudi stroške pravdnega postopka druge in tretje tožene stranke. Nepravilen je tudi sklep sodišča, da so tožene stranke, tudi G.K., nerazdelno dolžne tožnicama povrniti pravdne stroške. Četrti toženec je priznal tožbeni zahtevek takoj, ko je prejel tožbo, zato ni dolžan vračati stroškov.

4Prvi toženec je vložil pritožbo zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe. Opozarja, da je bilo na strani tožnic dokazno breme, da je bilo darilo dejansko dano in da ga je prvi toženec prejel. Tožnici pa nista ponudili nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je pokojni oče vrnil znesek 100.000,00 DIN posojila, kar naj bi predstavljalo darilo prvemu tožencu. Kdaj naj bi pokojni oče vrnil znesek 100.000,00 DIN, iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje tudi ne navede razlogov, zakaj šteje, da je že s samo sklenitvijo posojilne pogodbe prišlo do izročitve darila prvemu tožencu. Prav tako nihče v postopku ni trdil, da je del posojila pokojni oče vrnil prvemu tožencu. Takšnih trditev nista postavili niti tožnici. Ni sporno, da so bili posojilojemalci po posojilni pogodbi z dne 26. 7. 1990 pritožnikova žena, pritožnikov oče, pritožnikova tašča in tast ter pritožnik sam. Sporno je, kdo je posojilo po spredaj navedeni posojilni pogodbi vrnil oziroma, ali del vrnjenega posojila predstavlja darilo prvotoženčevega očeta. Prvi toženec je trdil, da sta posojilo v celoti vrnila on in njegova žena s pomočjo pritožnikove tašče E.K. Zaključek sodišča, da je pritožniku uspelo dokazati, da je vrnil le 320.000,00 DIN posojila, zaradi česar naj bi razliko posojila v znesku 100.000,00 DIN vrnil prvotoženčev oče, je napačen in nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Potrebno je upoštevati, da je bila pogodba sklenjena pred skoraj šestindvajsetimi leti, da je bilo posojilo v celoti vrnjeno že v novembru 1990, da je bila predmetna tožba vložena šele v letu 2010, torej 20 let po odplačanem kreditu, zaradi česar je nemogoče od prvega toženca pričakovati, da bo razpolagal s popolno dokumentacijo. Sodišče sicer ugotovi, da je bil oče prvega toženca finančno izčrpan, ker je poravnal dolgove prvotoženčevega brata oziroma očeta tožnic, vendar pa pri svojih zaključkih tega ne upošteva. Iz izpovedbe žene prvega toženca izhaja, da je imel prvi toženec na hranilni knjižici 135.000,00 DIN, vendar glede tega dela izpovedi izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Napačno je tudi ocenjena izpovedba priče F.V., saj ni izpovedal, da naj bi mu oče prvega toženca rekel, da je prvemu tožencu izročil kakršenkoli denar. Priča tudi ni izpovedovala o nobenem konkretnem znesku niti ni navajala nobenih datumov, ko naj bi prišlo do zatrjevane pomoči prvemu tožencu.

5Druga toženka in tretji toženec izpodbijata sodbo le v stroškovnem izreku. Navajata, da sta tožnici uspeli s tako majhnim delom zahtevka, ki pravzaprav teče le zoper prvega toženca, da od njiju nista upravičeni niti do povračila dela pravdnih stroškov.

6Druga toženka in tretji toženec sta odgovorila na pritožbo tožnic in predlagata njeno zavrnitev ter na pritožbo prvega toženca ter predlagata, da se ji ugodi. Tožnici sta odgovorili na pritožbo prvega toženca ter predlagata njeno zavrnitev.

7Pritožba tožnic je delno utemeljena. Pritožba prvega toženca je utemeljena. Pritožba druge toženke in tretjega toženca je utemeljena.

8Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za odločitev v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP je pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

9Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba tožnic, da je sodišče prve stopnje v III. točki izreka sodbe odločilo preko tožbenega zahtevka, kolikor se nanaša na ugotovitev denarnih sredstev kot darila staršev prve tožene stranke slednjemu za nakup dvosobnega stanovanja v L., saj tožbeni zahtevek navedene ugotovitve ne vsebuje. S tem je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek prekoračilo, kar tožnici tudi izrecno uveljavljata v pritožbi (tretji odstavek 350. člena ZPP), zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo (357. člen ZPP).

10Tožnici sta s tožbo zahtevali ugotovitev, da je prvi toženec od pokojnega očeta K.K. kot darilo prejel znesek 386.400,30 DIN ter od pokojne matere M.K. znesek 386.400,30 DIN. Tožbo sta gradili na trditvah, da je prvi toženec dne 19. 7. 1990 sklenil pogodbo za nakup stanovanjskega objekta s pripadajočim zemljiščem, ki je bil zgrajen do tretje gradbene faze ter da prvi toženec ni imel premoženja ali prihrankov, s katerimi bi lahko plačal celotno kupnino in stroške za dokončanje gradnje, zato sta mu starša za nakup in dokončanje navedene novogradnje podarila denarna sredstva v skupni višini 772.800,60 DIN. Prvi toženec je tožbenemu zahtevku oporekal z navedbo, da denarnih sredstev za nakup in dokončanje hiše od staršev ni prejel, saj sta starša v letu 1990 prejemala zgolj pokojnino, večino prihrankov, ki sta jih imela, pa sta podarila pokojnemu očetu tožnic. Z ženo sta s pomočjo posojil razpolagala z zadostnimi sredstvi za nakup in dograditev hiše.

11V skladu s pravili o dokaznem bremenu je stranka, ki zatrjuje neko dejstvo, to dolžna dokazati. Da je mogoče neko dejstvo vzeti kot podlago sodne odločbe, mora biti dokazano s tako stopnjo verjetnosti, da je izključen vsak razumen dvom; to je, da v resničnost ugotovljenih dejstev ne dvomi noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.

12V konkretnem primeru je bilo trditveno in dokazno breme, da sta starša prvega toženca denarna sredstva v zatrjevani višini dejansko izročila prvemu tožencu za nakup in dograditev hiše oziroma za poplačilo stanovanjskega posojila, na tožnicama, ki pa tega bremena po prepričanju pritožbenega sodišča nista zmogli.

13Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila posojilna pogodba z dne 26. 7. 1990, za znesek 420.000,00 DIN, sklenjena med S., d. d., kot posojilodajalcem in M.K.K., D.K.K., E.K., S.K. in B.K., kot posojilojemalci. Zavezancev za vračilo posojila je bilo torej kar pet. Navedena posojilna pogodba dokazuje le zatrjevano dejstvo, da je pokojni D.K.K. prvemu tožencu pomagal najeti kredit za nakup nedograjene hiše v X., ne dokazuje pa zatrjevanega dejstva, da je prvotoženčev oče navedeno posojilo ali del posojila tudi poplačal. Tudi izpovedba priče F.V., da mu je pokojnik zaupal, da je prispeval k nakupu hiše v X., slednjega s stopnjo prepričanja ne dokazuje. Enako verjetna bi bila lahko tudi verzija prvega toženca, da je imel oče v mislih prispevek k nakupu hiše v obliki 80 % vrednosti stanovanja na Y., ki je bilo vloženo v to hišo. Po mnenju pritožbenega sodišča gre zgolj za indic, ki ne more vplivati na odločitev. Tudi izpovedba M.K.K., da sami v kratkem času niso zmogli zbrati sredstev za nakup hiše (zato sta tudi najela posojilo), ne zadošča za zaključek, da je pokojni D.K.K. odplačal posojilo (ali del posojila) po navedeni posojilni pogodbi, ob hkratni dokazni oceni prvega sodišča, ki ji pritožbeno sodišče sledi, da je bil pokojni D.K.K. v letu 1990 že finančno izčrpan, saj je poplačal dolgove drugega sina D.K. v višini 40.000,00 DEM, kupil mu je stanovanje v D., pomagal je prvemu tožencu pri nakupu dvosobnega stanovanja v L., z ženo M.K. pa je skrbel tudi za dva otroka očeta tožnic, ki ju je slednji imel iz prvega zakona.

14Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče zmotno prevalilo dokazno breme na prvega toženca, da dokaže, da darilo prvemu tožencu s strani njegovih staršev ni bilo dano, oziroma da dokaže, da je imel dovolj finančnih sredstev za nakup in dokončanje navedene novogradnje oziroma, da dokaže, kdo in kdaj je posojilo po zgoraj navedeni posojilni pogodbi odplačal. Ob ugovornih navedbah prvega toženca, da sta bila v tem času starša finančno izčrpana, bi po mnenju pritožbenega sodišča tožnici morali primarno zatrjevati in dokazati, da sta starša prvega toženca sploh razpolagala z denarnimi sredstvi v višini vrednosti darila, ki bi jih lahko podarila prvemu tožencu. Šele, če bi tožnici slednje zatrjevali in dokazali (npr. s predložitvijo pokojnikovih hranilnih knjižic), bi se morda lahko procesno dokazno breme prevalilo na prvega toženca, da bi dokazal izvor sredstev za nakup in dokončanje hiše oziroma za vrnitev posojila (212. člen ZPP).

15Iz tožbene trditvene podlage izhaja le hipotetični konstrukt tožnic, da naj bi razlika med vrednostjo dokončanega stanovanjskega objekta in finančno konstrukcijo prvega toženca znašala vtoževani znesek darila. Tožnici pa nista zatrjevali niti kdaj in v kakšnem obsegu naj bi starša prvega toženca izročila prvemu tožencu različne denarne zneske za plačilo kupnine in dograditev stanovanjske hiše. Tožnici sta kot informativni dokaz sicer predlagali zaslišanje priče F.V., ki bi vedel izpovedati, v kakšnem obsegu in kdaj sta starša prvega toženca prvemu tožencu izročila različne denarne zneske za plačilo kupnine in dokončanje hiše, vendar pa iz njegove izpovedbe izhaja, kot je bilo že navedeno, le to, da mu je pokojni D.K. v zidanici zaupal, da je prispeval pri nakupu hiše (ne pa tudi koliko in kdaj), kar pa seveda ne daje dovolj zanesljive podlage, da bi bilo mogoče s stopnjo prepričanja ugotoviti, da je pokojnik v letu 1990 prvemu tožencu kot darilo za nakup oziroma dokončanje novogradnje stanovanjske hiše v Ljubljani podaril vtoževani znesek 772.800,60 DIN ali njegov del.

16Tožnici vrednosti darila v obliki avtomobila Golf Unis, ki naj bi ga pokojni K.D.K. podaril prvemu tožencu, nista uveljavljali, zato je pravno nepomembna njuna navedba, da je prvi toženec posojilo poplačal tudi iz sredstev, ki jih je pridobil s prodajo vozila Golf, ki naj bi mu ga podaril oče.

17Pritožbeno sodišče obrobno še navaja, da se strinja z dokazno oceno prvega sodišča, da je prvi toženec dokazal (čeprav ni bilo na njem dokazno breme), da je iz svojih virov pridobil sredstva za nakup in dograditev hiše in za pokritje razlike posojila do zneska 320.000,00 DIN. Podatki o plačah prvega toženca in njegove žene niso realen pokazatelj dejanskih dohodkov zaradi visoke inflacije v primerjalnem obdobju in bi pravno upoštevne podatke lahko podal le izvedenec finančne stroke, ki pa ga tožnici nista predlagali.

18Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

19Tožnici sta v pravdi torej v celoti propadli, medtem ko so toženci v celoti uspeli. Prvi toženec je upravičen do povrnitve naslednjih pravdnih stroškov: 443,30 EUR za odgovor na tožbo po tar. št. 3100 ZOdvT, 409,20 EUR za nagrado za narok po tar. št. 3101 ZOdvT, 409,20 EUR za nagrado za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102 ZOdvT, 20,00 EUR za PTT po tar. št. 6002 ZOdvT, kar z 22 % DDV znese 1.563,67 EUR. Drugi in tretji toženi stranki pripada nagrada po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 443,30 EUR, nagrada po tar. št. 3102 ZodvT v višini 409,20 EUR, pavšal po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, nagrada po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 409,20 EUR, s povišanjem nagrade za postopek po tar. št. 1200 ZOdvT (prvo sodišče je zmotno povečanje nagrade po tar. št. 1200 ZOdvT upoštevalo tudi za druga opravila.¹ Povišanje nagrade pa ni predvideno na splošno, temveč se povišata le nagrada za postopek in nagrada za posel, kar z 22 % DDV znese 1.688,48 EUR.

20Pri povrnitvi pravdnih stroškov je temeljno načelo načelo uspeha. ZPP določa tudi izjemo od tega načela. Stranka, ki stroške povzroči po svoji krivdi ali po naključju, ki se ji je primerilo, mora v skladu s 156. členom ZPP povrniti svojemu nasprotniku navedene stroške ne glede na izid pravde. Povrnitev separatnih stroškov sta tožnici pravočasno zahtevali le za prvi ogled, ki naj bi ga prvi toženec oviral, ker naj izvedencu ne bi dovolil ogleda zgornjih prostorov, zato naj bi izvedenec izdelal mnenje samo na podlagi podatkov, ki jih je pridobil, torej brez ogleda nadstropja. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da je izvedenec izdelal izvedeniško mnenje brez ogleda nadstropja, pa tudi naslednji ogled ni bil izvedencu naložen iz razloga, ker naj prvi toženec izvedencu ne bi dopustil ogleda nadstropja, zato tožnici do povrnitve separatnih stroškov nista upravičeni.

21Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama prvega toženca ter druge toženke in tretjega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in V. točki izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, ter v stroškovni odločitvi tako, da sta tožnici dolžni prvemu tožencu povrniti 1.563,67 EUR stroškov pravdnega postopka, pritožbi tožnic pa delno ugodilo in sodbo v delu, v katerem je prvo sodišče tožbeni zahtevek prekoračilo, razveljavilo ter v stroškovnem delu spremenilo tako, da sta tožnici dolžni drugi toženki in tretjemu tožencu povrniti le znesek 1.688,48 EUR pravdnih stroškov, v preostalem delu pa pritožbo tožnic zavrnilo ter v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. S pritožbo so v celoti uspeli tako prvi toženec, kot tudi druga toženka in tretji toženec, medtem ko sta tožnici s pritožbo uspeli le v neznatnem delu, zato sta dolžni prvim trem tožencem povrniti stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP ter prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Prvi toženec je tako upravičen do nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 545,60 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, skupaj z 22 % DDV ter takse za pritožbo v višini 54,00 EUR, skupaj 744,03 EUR, medtem ko sta druga toženka in tretji toženec upravičena do nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v višini 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT z 22 % DDV, ter takse za pritožbo v višini 40,80 EUR, kar skupaj znese 101,80 EUR. V primeru zamude sta tožnici dolžni plačati tudi zakonske zamudne obresti.

23Odgovora, ki sta jih na pritožbo tožnic vložile prva, druga ter tretja tožena stranka, nista dodatno prispevala k rešitvi zadeve, zato jim sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člena ZPP tožene stranke krijejo same.

¹ Tarifna številka 1200 ZOdvT določa povišanje nagrade v primeru, da odvetnik zastopa v isti zadevi več strank