3. člen ZIUPRPK

V tem upravnem sporu ima izpodbijani sklep pritožnice de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožničine koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njeni vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. V predmetnem sporu tudi ne gre za vsebinsko presojo izpolnjevanja navedenih pogojev po ZRud-1, kot to zmotno meni pritožnica, temveč le za presojo izpolnjevanja pogojev po ZIUPRPK. Tožnica v tožbi uveljavlja nezakonitost navedenega sklepa pritožnice, ki je (procesna) odločitev, s katero se je postopek odločanja o njeni vlogi končal. V ta namen je vložila tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek pritožnici (izpodbojna tožba). Če bi sodišče tožbi ugodilo ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje v postopek pred pritožnico, bi torej za tožnico nastale tudi posledice, ki izvirajo iz 3. člena ZIUPRPK - torej bi se ponovno znašla v isti pravni situaciji, v kateri bi še nadalje lahko uresničevala svojo že podeljeno koncesijsko pravico, saj o njeni vlogi še ne bi bilo odločeno.

Ob pravilni razlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK ne drži stališče pritožnice, da bi tožnikova rudarska pravica ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK sta bili namreč tožnikova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice pa ima de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. Namen ZIUPRPK pa je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen). .V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ZRud-1 ne predvideva mo

Po presoji Vrhovnega sodišča ima pritožnik prav s tem, ko uveljavlja, da sta bili ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK njegova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi in da ima izpodbijani sklep toženke de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti pritožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi končan. S tega vidika ob pravilni razlagi te zakonske določbe tudi ne drži navedba toženke, da bi rudarska pravica pritožnika ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Namen ZIUPRPK je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen). Začasna ureditev stanja, ki jo predlaga tožni