iuris
§ zakonZakon o varstvu potrošnikov · ZVPot-1 · velja od 26. 10. 2022

23. člen ZVPot-1

(opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev)

Sodna praksa: 4 odločbe navajajo ta člen · zadnja 9. 9. 2025Vse odločbe ↓
  • VSM Sklep I Cp 186/2025Višje sodišče v Mariboru · 2025

    V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepošten

  • VSL Sodba I Cp 796/2024Višje sodišče v Ljubljani · 2025

    Ravnanje toženke, ki je sicer nesporno kršila pogodbo in na nedovoljen način brez plačila parkirnine zapustila parkirno hišo, na to ne more vplivati oziroma ne more privesti do utemeljenosti zahteve na izpolnitev pogodbene obveznosti, ki temelji na ničnem pogodbenem pogoju.

  • VSM Sklep I Cp 838/2024Višje sodišče v Mariboru · 2025

    Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZpotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne. Sodbe SEU so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera. V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, sodišče pa tudi ni poseglo na področje zakonodajalca.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 11. 10. 2022
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Različice besedila · 2
  1. od 28. 10. 2026 · trenutno
  2. 18. 10. 2022 – 27. 10. 2026

Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.

Sodna praksa

4 odločb navaja ta člen · zadnja 9. 9. 2025
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–4 od 4
  • VSM Sklep I Cp 186/2025
    Višje sodišče v Mariboru · 9. 9. 2025besedilo 2022–2026

    V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepošten

  • VSL Sodba I Cp 796/2024
    Višje sodišče v Ljubljani · 5. 5. 2025besedilo 2022–2026

    Ravnanje toženke, ki je sicer nesporno kršila pogodbo in na nedovoljen način brez plačila parkirnine zapustila parkirno hišo, na to ne more vplivati oziroma ne more privesti do utemeljenosti zahteve na izpolnitev pogodbene obveznosti, ki temelji na ničnem pogodbenem pogoju.

  • VSM Sklep I Cp 838/2024
    Višje sodišče v Mariboru · 14. 1. 2025besedilo 2022–2026

    Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZpotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne. Sodbe SEU so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera. V obravnavani zadevi, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU in Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, sodišče pa tudi ni poseglo na področje zakonodajalca.

  • VSL Sodba in sklep II Cp 1512/2023
    Višje sodišče v Ljubljani · 6. 11. 2023besedilo 2022–2026

    Ker je glede na povedano pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženka s pojasnili, kakršna je podala tožnikoma pred sklenitvijo kreditne pogodbe, ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, in ker tudi ne obstoje nobene izjemne dejanske okoliščine na strani tožnikov, sledi materialnopravni zaključek, da je toženka kršila zahtevo dobre vere oziroma načelo vestnosti in poštenja, to pa zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja ter posledično za ugotovitev ničnosti spornih kreditnih pogodb.