233. člen ZVO-2

Pravno razmerje med pravdnima strankama temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, vendar je kljub temu dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v zvezi z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja. Tožena stranka je bila z dopisom tožeče stranke obveščena o nameravani izvedbi storitve ter opozorjena na svojo obveznost omogočiti izvajalcu urejen dostop do greznice oziroma male komunalne čistilne naprave ter na posledice opustitve izpolnitve te obveznosti. Tožeča stranka je poskušala pri toženi stranki opraviti storitev, vendar črpanje blata ni bilo mogoče, ker do greznice oziroma male komunalne čistilne naprave ni bilo mogoče dostopati s tovornim vozilom. Tožeča stranka je s svojim prizadevanjem za opravo storitve izpolnila svojo dolžnost izvajanja storitev javne službe, zaradi česar je tožena stranka dolžna plačati vtoževane račune.

Vročitev dopolnitve tožbe je bila pravilno opravljena s fikcijo. Stranka mora izvedbo naroka zahtevati izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj niti ni nujno, da jim bo sodišče sploh ugodilo. Če toženka zaradi trajno zaprtega ventila sploh nima možnosti uporabljati vodo iz javnega vodovoda, ni njegova uporabnica in ni dolžna plačevati fiksnih stroškov oziroma omrežnine oskrbe s pitno vodo. Ker pitne vode sploh nima, iz te pa nastaja komunalna odpadna voda, tudi ni dolžna plačevati omrežnine odvajanja komunalne odpadne vode ter omrežnine čiščenja komunalne vode. Drugače pa velja za stroške čiščenja in odvajanja padavinske odpadne vode. Toženki je čiščenje in odvajanje padavinske odpadne vode omogočeno, saj je ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje speljana v kanale za meteorno vodo oziroma kanalizacijo, a tega toženka po lastni odločitvi ne koristi. Zato je dolžna te storitve plačati.

V takih zahtevnih primerih je pravilno zaključek zdravljenja opredeliti s trenutkom, ko ni več nobene strokovno utemeljene možnosti izboljšanja in je s tem tožnik tudi seznanjen. Triletni subjektivni zastaralni rok potemtakem do vložitve tožbe, še ni potekel. Postavljeni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju ustrezno odgovoril na vse podane pripombe. S tem je bilo toženki v zadostni meri omogočeno učinkovito sodelovanje v postopku, njeni procesni očitki pa so pravzaprav le vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje se je glede očitka opustitve ustreznega vzdrževanja dreves pravilno oprlo na izvedenca gozdarske stroke, ki je med vzroki za nastanek škode pri tožniku kot najbolj verjetnega opredelil prav neustrezno vzdrževanje predmetnih dreves. Toženka (občina) je za predmetni drevesi ob poti na javni površini bila dolžna zagotoviti njihovo vzdrževanje. Protipravno ravnanje kot opustitev dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) obsega ukrepe vzdrževanja dreves, kot so redno pregledovanje, čiščenje, redčenje, zmanjševanje krošnje z namenom odprave nevarnosti loma vej, ki je pri črnem topolu kot, za lom občutljivi vrsti dre

V skladu s prvim odstavkom 101. člena OZ nobena stranka sicer ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, pri čemer pa je tožeča stranka v konkretnem primeru izkazala pripravljenost sočasne izpolnitve svoje obveznosti s tem, ko je storitev praznjenja MKČN tožene stranke dejansko skušala opraviti, pri čemer ji to ni uspelo zaradi nasprotovanja tožene stranke oziroma neurejenega dostopa, ki bi ga slednja morala zagotoviti. Na podlagi navedenega je tožeča stranka zato upravičena zahtevati izpolnitev nasprotne obveznosti tožene stranke v smislu plačila za obravnavano storitev, pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo plačilo za storitev, ki dejansko ni bila opravljena pa, ob upoštevanju okoliščine, da le-ta ni bila opravljena iz razlogov na strani tožene stranke, torej ne more biti utemeljen.

Dokaz z izvedencem izvaja sodišče in ne pravdni stranki (252. člen ZPP). S tem, ko sodišče izvedencu ni zastavilo prav vseh vprašanj, ki jih je predlagala pritožnica, ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka. Tudi če je odpravo škode financiral le eden od zakoncev, to dejstvo zaradi režima skupnega premoženja ne izključuje aktivne legitimacije obeh za povračilni zahtevek. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče pri presoji, ali so zamudne obresti že dosegle glavnico, moralo upoštevati čas zapadlosti terjatve, torej 1. 1. 2001, in ne trenutek, od katerega jih je, upoštevajoč ugovor zastaranja, prisodilo (23. 3. 2006). Pritožnica sodišču neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi pri odločanju preseglo trditveno podlago tožnikov. Ti so v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek utemeljili na odškodninski podlagi in zanj podali ustrezne trditve. S tem, ko je sodišče njihov zahtevek presojalo tudi po tretjem odstavku 156. člena ZOR, trditvene podlage ni preseglo. Kdaj škoda preseže normalne meje, sodišče namreč ugotavlja v okviru pravilne uporabe materialnega prava v vsakem posamičnem primeru. Tretje toženka je ukr