UPRS Sodba I U 99/2022-12

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11069-17769/2021-8 z dne 7. 12. 2021 se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jih je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka izhaja, da v postopku niso nastali posebni stroški, ter da je sklep takse prost.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala pravico do delnega nadomestila povračila plače za skrajšani delovni čas za 10 oseb za obdobje od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021, ter da je bil sklep izdan v ponovljenem postopku po sodbi tukajšnjega sodišča I U 1592/2021-5 z dne 19. 11. 2021. Tožeča stranka je na vlogi navedla, da vsi delavci iz vloge delajo v dejavnosti „nezdravstvene svetovalne in terapevtske storitve“ in kot podlago navede Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, ki naj bi omejeval opravljanje njene dejavnosti. Kot ugotavlja toženka, je Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 96/2021 in 101/2021, v nadaljevanju Odlok 96/2021 in 101/2021) določal omejitve za opravljanje posamezne dejavnosti, vendar ne za obdobje iz vloge niti ni vlagatelj v evidencah Ajpes registriran za opravljanje te dejavnosti, zato ga toženka ni mogla upoštevati pri svojem odločanju. Tožeča stranka je v vlogi navedla še opis omejitev opravljanja dejavnosti, tj. "izguba 70 - 80% strank zaradi strahu pred covidom, ker so stranke pretežno starejše osebe in dejavnosti niso mogli opravljati v takšnem obsegu kot pred pojavom virusa". Toženka ugotavlja, da se tožeča stranka sklicuje na upad prihodkov in ne našteva omejitev dejavnosti, ki bi jih morala upoštevati. Ukrep povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas od polnega ni namenjen pokrivanju morebitnega upada dohodka delodajalcev temveč ohranitvi delovnih mest ob morebitni nezmožnosti zagotavljanja dela delavcem. V 15. členu Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT) je določeno, da se nadomestilo plače delavcem povrne v primerih, ko je opravljanje gospodarske dejavnosti kot takšne omejeno ali onemogočeno s predpisom vlade RS, ni pa eden izmed pogojev procentualni upad prometa. Glavna dejavnost tožeče stranke je "Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic", opravljanja te gospodarske dejavnosti pa ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS. Glede na navedeno pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače, določen v 3. alineji prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, ni izpolnjen.

3Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri uvodoma pojasnjuje dosedanji potek postopka. Strinja se, da Odlok 96/2021 in 101/2021 ni veljal v obdobju od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021, vendar opozarja, da je v elektronski vlogi, ki ima obliko obrazca, označila odlok z oznako O-5, pri čemer iz opisa uporabljenih šifer izhaja izključno, da gre za Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, brez vsakršne navedbe objave v Uradnem listu RS. Toženka je spregledala, da je v navedenem obdobju poleg Odloka 96/2021 in 101/2021 obstajal tudi istoimenski: Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 132/21 in 135/21, v nadaljevanju Odlok 132/21 in 135/21), z obdobjem uporabe od 23. 8. 2021 do 5. 9. 2021. Dejavnost tožeče stranke pa je omejeval oziroma onemogočal tudi Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/21), ki je veljal od 6. 9. 2021 do 14. 9. 2021, in Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 147/21), ki je veljal od 15. 9. 2021 do 17. 9. 2021. Navedeni akti so veljali in se uporabljali v obdobju iz vloge tožeče stranke, zato je izpodbijani sklep nezakonit že zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V nadaljevanju tožeča stranka izpostavlja, da 3. alineja 15. člena ZIUPGT določa izključno pogoj, da je delodajalcu s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti, pri tem pa ni pomembno, ali gre za glavno dejavnost družbe ali drugo dejavnost. Tožeča stranka kot glavno dejavnost opravlja dejavnost "Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic“, poleg te pa tudi dejavnost "Druge zdravstvene dejavnosti". V okviru navedene dejavnosti nudi izvajanje preventivnih meritev na terenu (EKG srca, PH vrednosti telesa, meritve arterijske fibrilacije, delež kisika v krvi), upoštevajoč izvedene meritve pa ponudi nakup izdelkov, ki jih prodaja in so namenjeni lajšanju morebiti zaznanih težav. Tožeča stranka pri potrošniku na domu opravi meritve, nato pa potrošniku ponudi nakup izdelkov za lajšanje morebitnih težav. Iz Odloka 132/21 in 135/21 izhaja, da je ponujanje in prodajanje blaga in storitev potrošnikom dovoljeno le pod pogojem, da se med drugim zagotovi minimalni možni stik s potrošniki v skladu s sprejetimi navodili NIJZ in redno prezračevanje ali ustrezna ventilacija prostorov, v katerih se izvaja dejavnost ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom. Tožeča stranka, ki opravlja prodajo na drobno s potujočimi zastopniki na domu, ni bila zmožna zagotavljati zgoraj navedenih pogojev. Predpisi Vlade RS so torej tožeči stranki onemogočali ali omejevali opravljanje gospodarske dejavnosti. Toženka je skladno z določili 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dolžna ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V obravnavanem primeru je toženka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Upoštevaje, da obstaja konflikt glede tega, ali je bila dejavnost tožeče stranke omejena ali onemogočena s predpisom Vlade RS, bi morala toženka odločiti šele po ustni obravnavi, ki je ni opravila, s čimer je bistveno kršila določbe postopka. Prav tako bi morala tožečo stranko seznaniti z listinami, pridobljenimi po uradni dolžnosti. Organ mora skrbeti, da nevednosti in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. V kolikor toženka meni, da tožeča stranka v vlogi ni podala relevantnih navedb, bi jo morala pozvati na dopolnitev, upoštevaje, da je vloga za delno povračilo nadomestila plače strogo formalizirana v obliki obrazca, tožeča stranka pa je bila omejena z navajanjem dejstev in dokazov. Sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo, na kateri bo izvedlo predlagane dokaze, nato pa izda sodbo, s katero bo tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Toženki naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Dodatno pojasni, da ima tožeča stranka registriranih 124 dejavnosti po SKD in da vseh 10 delavcev, za katere je tožeča stranka uveljavljala povračilo nadomestila plače za skrajšani delovni čas na podlagi ZIUPGT, opravlja enako delo, ki niti ni njena glavna dejavnost. Tožeča stranka ima v svojem ustanovnem aktu kot glavno dejavnost navedeno "Drugo založništvo", v poslovnem registru pa vpisano dejavnost "Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic". Toženka meni, da je podatek o glavni dejavnosti, ki je kot taka vpisana v poslovni register, uradni podatek, v katerega toženka ne dvomi, zato tudi ni bilo opravljeno zaslišanje direktorja tožeče stranke. Sicer pa je prodaja od vrat do vrat odvisna od volje strank ali bodo sprejele predstavnika tožeče stranke, in ne predstavlja omejitve poslovanja.

5Tožeča stranka v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da 3. alineja 15. člena ZIUPGT določa le, da je delodajalcu s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti, in ni pomembno, ali gre za glavno dejavnost družbe ali drugo dejavnost. Opozarja na sodbo naslovnega sodišča I U 1592/2021-5 z dne 19. 11. 2021, v kateri je sodišče izpostavilo, da mora ugotovitev dejanskega stanja obsegati, katere dejavnosti vse je tožeča stranka v spornem obdobju opravljala. Toženka zmotno zaključi, da naj bi se tožeča stranka ukvarjala izključno z glavno dejavnostjo, saj je glavna dejavnost zgolj ena izmed dejavnosti, s katerimi se gospodarska družba lahko ukvarja. V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Zato toženka ne bi smela odločati na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Toženka bi morala ugotoviti, s katerimi dejavnostmi se je tožeča stranka dejansko ukvarjala, in izvesti predlagano zaslišanje direktorice tožeče stranke.

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan v ponovljenem postopku po sodbi tukajšnjega sodišča I U 1592/2021-5 z dne 19. 11. 2021, pri čemer je bil sklep, ki je bil izdan v prvotnem postopku odpravljen, ker je imel takšne pomanjkljivosti, da se ga ni dalo preizkusiti.

8V obravnavanem primeru je sporno, ali je toženka utemeljeno zavrnila vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, oziroma ali je bilo tožeči stranki v septembru 2021 s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti.

9Pravica do delnega povračila nadomestila plače je urejena v prvem odstavku 15. člena ZIUPGT, ki določa, da lahko navedeno pravico uveljavlja delodajalec, ki: (-) je pravna ali fizična oseba, ki je bila v Poslovni register Slovenije vpisana pred 31. 12. 2020 ter zaposluje delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, oziroma fizična oseba, ki opravlja kmetijsko dejavnost in je bila najpozneje na dan 31. 12. 2020 vpisana v Register kmetijskih gospodarstev in (-) po njegovi oceni najmanj 10 odstotkom zaposlenih mesečno ne more zagotavljati najmanj 90 odstotkov dela in (-) mu je s predpisom Vlade omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti.

10Na vlogi za delno nadomestilo povračila plače za skrajšani delovni čas je vlagatelj moral izbrati predpis Vlade RS, na podlagi katerega je opravljanje njegove dejavnosti omejeno oziroma onemogočeno, navesti gospodarsko dejavnost, v kateri osebe dejansko delajo, ter našteti in opisati omejitve, ki jih mora upoštevati pri opravljanju posamezne gospodarske dejavnosti na podlagi predpisa Vlade RS.

11Sodišče uvodoma pritrjuje tožeči stranki, da je v elektronski vlogi, ki ima obliko obrazca, kot predpis Vlade RS, ki omejuje opravljanje dejavnosti, označila odlok z oznako O-5, pri čemer iz opisa uporabljenih šifer izhaja le, da gre za Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, brez navedbe številke objave v Uradnem listu RS. Tožeča stranka ni izbrala številke objave odloka v Uradnem listu, toženka pa je njeno vlogo zavrnila, češ da Odlok 96/2021 in 101/2021 ne določa omejitev pri opravljanju dejavnosti v relevantnem obdobju (od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021). Toženka je torej svojo odločitev oprla na Odlok 96/2021 in 101/2021, ki ga je sama opredelila kot pravno podlago. Vendar pa navedeni Odlok v obdobju od 1. 9. 2021 do 30. 9. 2021 ni veljal, temveč je v navedenem obdobju obstajal (istoimenski) odlok (Odlok 132/21 in 135/21) in Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 ter Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, ki so onemogočali oz. omejevali dejavnost tožeče stranke. Le-teh pa toženka pri svojem odločanju o priznanju pravice tožeči stranki ni upoštevala, zato po presoji sodišča materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

12Tožeča stranka nadalje opozarja na 3. alinejo prvega odstavka 15. člena ZIUPGT. Ta določa, da lahko pravico do delnega povračila nadomestila plače po navedenem zakonu uveljavlja delodajalec, ki mu je s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti. Toženka svojo odločitev utemelji s sklicevanjem na glavno dejavnost tožeče stranke, ki je "Druga trgovina na drobno zunaj prodajaln, stojnic in tržnic", opravljanje le-te pa po njenem mnenju s predpisi Vlade RS ni bilo omejeno ali onemogočeno. Pri svoji odločitvi torej upošteva glavno dejavnost tožeče stranke, ne pa tudi njenih ostalih dejavnosti. Kot pojasni v odgovoru na tožbo, ima tožeča stranka namreč registriranih 124 dejavnosti po SKD, med drugim tudi "Druge zdravstvene storitve", kar pa ni njena glavna dejavnost. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da iz 3. alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT izhaja le, da se za priznanje pravice zahteva, da je izvajanje gospodarske dejavnosti omejeno, pri čemer ni dalje opredeljeno, ali gre za glavno ali drugo dejavnost družbe. Tožeča stranka je svojo zahtevo za priznanje pravice do delnega povračila nadomestila plače utemeljevala v okviru svoje dejavnosti "Druge zdravstvene storitve". Kot dejavnost, ki naj bi bila omejena oz. onemogočena z odloki Vlade RS, je označila dejavnost D-32 - nezdravstvene svetovalne in terapevtske storitve. Navedene dejavnosti toženka ni upoštevala oz. ni presojala, ali je bila ta dejavnost res omejena oz. onemogočena, niti ni denimo jasno ugotovila, da tožeča stranka z dotičnimi delavci te dejavnosti ne opravlja. S tem je napačno uporabila 3. alinejo prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, saj je svojo odločitev oprla izključno na glavno dejavnost tožeče stranke, ne pa na v vlogi označeno omejeno dejavnost, posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Toženka namreč ni ugotavljala, opravljanje katere dejavnosti naj bi bilo tožeči stranki s predpisi omejeno, zato med strankama ostaja sporno, ali je bila dejavnost tožeče stranke omejena oz. onemogočena s predpisi Vlade RS.

13Zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku se bo toženka morala pred odločitvijo po vsebini opredeliti do navedb tožeče stranke in po ugotovljenem dejanskem stanju, skladno z navodili sodišča, ob pravilni uporabi 15. člena ZIUPGT ugotoviti, ali je bilo tožeči stranki v relevantnem obdobju omejeno oz. onemogočeno opravljanje relevantne dejavnosti.

14Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni, ko je prejela sodbo; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.