74. člen ZZUOOP

Osemdnevni rok, ki ga za vložitev vloge določata prvi in deveti odstavek 74. člena ZZUOOP, je prekluzivne narave. Po njegovem izteku vloge ni več mogoče vložiti. S pretekom prekluzivnega roka pravica ugasne in se zamude prekluzivnega roka ne da nadomestiti, ne glede na vzrok zamude. Poleg tega gre za zakonski rok, ki ni podaljšljiv.

V obravnavanem primeru je prišlo do neskladja med vsebino tožnikove vloge in njenih prilog, saj iz vloge izhaja, da je bil delavec A. A. na čakanje napoten dne 27. 10. 2020, iz priloge vlogi pa izhaja, da je delavec napotitev prejel šele dne 5. 11. 2020. Organ je bil tako dolžan raziskati okoliščine v zvezi z datumom napotitve delavca A. A. na čakanje na delo in tožniku omogočiti, da se o podanih neskladjih izjasni, česar pa ni storil, temveč je vlogo tožnika takoj zavrgel. Takšno postopanje organu narekujeta tudi načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), v skladu s katerim mora organ omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, in načelo materialne resnice (8. člen ZUP), ki organu nalaga dolžnost, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

Rok iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljavljati pravico do povračila nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo in je torej materialni rok. Ker zakon ne določa, da bi se ta rok upošteval le na ugovor, gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim pretekom preneha pravica uveljavljati povračilo nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo. Ker s pretekom roka ugasne pravica sama, se zamude materialnega prekluzivnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem tožeči stranki ni bila priznana pravica do povračila izplačanih nadomestil plač za začasno čakanje na delo za delavko. Izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku.

Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi. Pomanjkljiva obrazložitev, zaradi katere odločitve ni mogoče preizkusiti, pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Podatki iz uradnih evidenc vzpostavljajo zgolj eno od podlag, ki organu omogoča, da odloči v upravni zadevi. Stranka pa lahko dokazuje nasprotna dejstva, ki jih mora organ presoditi po načelu proste presoje dokazov. Tega nista izvedla ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ, s čimer sta zagrešila bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki ju tožnica smiselno uveljavlja s tožbenimi navedbami, da je organ v upravnem postopku ni niti poskusil kontaktirati glede dodatnih pojasnil, ob okoliščini, da je iz priloženih dokazil razvidno, da izpolnjuje pogoj iz prve alineje drugega odstavka 74. člena ZZUOOP.

Izpodbijani sklep ni obrazložen na način, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, pomanjkljiva obrazložitev pa omejuje učinkovito varstvo pravic strank v postopku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidna vsebina zahtevka za povračilo nadomestil plače in njihovih prilog, predvsem za katero obdobje je tožeča stranka uveljavljala pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plače, za katere delavce ter na podlagi česa je bil ugotovljen datum napotitve delavcev na čakanje.

Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa o zavrnitvi delnega povračila izplačanih nadomestil plač za delavko bistveno pomanjkljiva, saj ni navedena materialnopravna podlaga za tako odločitev, pač pa se je prvostopenjski organ zgolj skliceval na mnenje Ministrstva, ne da bi svojo odločitev utemeljil z določbami relevantnih predpisov in ne da bi to mnenje pred odločitvijo vročil tožniku in mu dal možnost, da se o njem izjavi.

Rok iz devetega odstavka 74. člena ZZUOOP je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do povračila nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo. To je torej materialni rok. Zakon ne določa, da bi se ta rok upošteval le na ugovor. Gre torej za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim pretekom pravica preneha. Ker ugasne pravica sama, se zamude materialnega prekluzivnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude.

Kdaj in koliko časa v obdobju od 2. do 9. 11. 2020 portal za oddajo vlog delodajalcev zaradi tehničnih težav ni deloval, po presoji sodišča nista relevantni vprašanji. Sodišče namreč meni, da bi moral spletni portal prvostopenjskega organa, namenjen oddaji vlog delodajalcev, nemoteno delovati ves čas teka tega roka. Na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZUOOP namreč delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače po tem zakonu z vlogo, ki jo vloži (lahko le) v elektronski obliki pri ZRSZ v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Po presoji sodišča bi organ ob ugotovitvi, kot v tem primeru, (občasno) nedelujočega portala, moral določbo prvega odstavka 74. člena ZZUOOP ustavnoskladno razlagati tako, da se tudi po izteku osemdnevnega roka vloženo vlogo šteje kot pravočasno, saj bi sicer šlo, kot tožnik tudi navaja, za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kajti rok, določen v prvem odstavku 74. člena ZZUOOP, je materialni prekluzivni rok, s potekom katerega pravica delodajalca po zakonu (v celoti) preneha.

ZZUOOP odstopa od izpolnjevanja pogoja iz drugega odstavka 74. člena ne dopušča oziroma ne predvideva izjem, ko pogoj ne bi bil absolutno upoštevan.

Določbe četrtega poglavja ZZUOOP urejajo ukrep delnega povračila nadomestila plače in omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, ob upoštevanju omejitve, po kateri skupni znesek financiranja na sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev. Tako je višina nadomestila omejena s pravilom iz četrtega odstavka 74. člena ZZUOOP, po katerem lahko delodajalec, katerega zaposlitve so neposredno ali posredno sofinancirane iz proračuna RS preko posebnih programov, uveljavlja povračilo nadomestila plače le v višini razlike med polnim sofinanciranjem in siceršnjo subvencijo. S tem je zakonodajalec vzpostavil pravilo, ki kombiniranje več različnih subvencij omejuje na način, da kombinirana podpora ne povzroči prekomernega nadomestila za stroške plač posameznega delavca.

Določbe četrtega poglavja ZZUOOP, ki urejajo ukrep delnega povračila nadomestila plače, omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, ob upoštevanju omejitve, po kateri skupni znesek financiranja ne sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.

Izpodbijani sklep ni obrazložen, saj ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere je tožena stranka odločila, da subvencionirana zaposlitev delavca v okviru programov APZ izključuje pravico do delnega povračila nadomestila plače zaradi napotitve na začasno čakanje na delo tega delavca in ker ne vsebuje razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov niti razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejetje izpodbijane odločitve.

Določbe četrtega poglavja ZZUOOP, ki urejajo ukrep delnega povračila nadomestila plače, omogočajo kombiniranje različnih ukrepov in posledično sofinanciranje upravičenih stroškov iz različnih virov, seveda z upoštevanjem omejitev, po katerih skupni znesek financiranja ne sme preseči nadomestila za stroške plač posameznega delavca in drugih zakonskih omejitev.

Pravila ZPP glede subjektivne spremembe tožbe v upravnem sporu ne pridejo v poštev in sodišče nima pravne podlage, da bi tožbo iz tega razloga zavrglo. Tožeča stranka je namreč tožbi predložila izpodbijani sklep, iz katerega je jasno razvidno, kdo ga je izdal, pri čemer je treba tudi upoštevati, da je v petem odstavku 17. člena ZUS-1 jasno določeno, kdo je lahko tožena stranka, zaradi česar sodišče ne more zaključiti, da tožba ne vsebuje navedbe tožene stranke ali pa da bi bila ta napačno navedena, kar bi v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 onemogočalo obravnavanje zadeve in narekovalo zavrženje tožbe. Zgolj pogodbena obveza do Zavoda RS za zaposlovanje, da bo delodajalec ohranil delovno mesto, delodajalcu ne preprečuje, da bi delavcu kljub temu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, tudi iz poslovnega razloga zaradi posledic epidemije. Iz tega razloga ni utemeljeno stališče, da sta si namena obeh pomoči (tj. povračilo nadomestila plač delavcem na začasnem čakanju zaradi posledic epidemije in aktivne politike zaposlovanja) izključujoča.

Iz izpodbijanega sklepa (in odgovora na tožbo) izhaja, da je toženec tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo zavrnil, ker je z vpogledom v evidenco FURS ugotovil, da tožnik na dan oddaje vloge 22. 12. 2020 ni imel predloženih vseh obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjih petih let. V zvezi s tem pa se je (glede na potek upravnega postopka, ki je tudi enostopenjski) tožnik imel prvič možnost izjaviti šele v tožbi, in v kateri zatrjuje in dokazuje nasprotno, in sicer da je imel na dan oddaje vloge 22. 12. 2020 predložene vse obračune davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja in plačane vse prispevke za obdobje zadnjih petih let. Svoje trditve opira tudi na priloženo potrdilo FURS, ki potrjuje stanje na dan 22. 12. 2020. Glede na navedeno sodišče sodi, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa, ne more rešiti spora, zato ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa (potrdilom FURS), ter je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, zaradi česar je tožbi ugodilo

Ne more biti katero koli neizpolnjevanje obveznosti iz prve alineje drugega odstavka 74. člena ZZUOOP podlaga za zavrnitev pomoči, ampak samo tista neizpolnitev obveznosti, za katero se v postopku dovolj zanesljivo ugotovi, da ni posledica Covid-19. Tožena stranka tega ni upoštevala, zato je nepravilno uporabila materialno pravo. Poleg tega tožeči stranki ni dala možnosti, da se o tem izjavi pred izdajo odločbe.