UPRS Sodba III U 64/2021-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1S sklepom, št. 11064-10094/2021-7 z dne 4. 2. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod ali toženka) zavrgel vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo (1. točka izreka) in še odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) ter da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožeča stranka 12. 1. 2021 vložila vlogo za delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem, napotenim na začasno čakanje na delo. Delavce je na čakanje napotila 23. 12. 2020. Kot ugotavlja toženka, predmetna vloga tako ni bila vložena v roku, ki ga določa prvi odstavek 74. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP), v skladu s katerim lahko delodajalec, ki je delavca napotil na začasno čakanje na delo, vloži vlogo v elektronski obliki pri Zavodu v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo, pri čemer je vlogo mogoče vložiti najpozneje do 15. 1. 2021. Ker je torej tožeča stranka zamudila rok za vložitev vloge, je toženka v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) vlogo zavrgla.

3Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zato vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in njeni vlogi ugodi oziroma izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. V vsakem primeru tožeča stranka zahteva, da ji toženka povrne stroške tega postopka.

4V tožbi navaja, da iz namena ZZUOOP ne izhaja, da mora delodajalec uveljavljati vračilo celotnega izplačanega nadomestila plače zaposlenim, ki so napoteni na začasno čakanje na delo. Tako se delodajalec lahko odloči, ali bo vračilo sploh uveljavljal ter tudi, ali ga bo uveljavljal v celoti ali pa zgolj v posameznem delu. Tožeča stranka meni, da iz določbe prvega odstavka 74. člena ZZUOOP izhaja, da lahko toženka vlagatelju prizna pravico do povračila nadomestila za osem dni nazaj, ne pa tudi za čas pred tem, zato bi ji morala na podlagi predmetne vloge, vložene 12. 1. 2021, priznati pravico do vračila od 4. 1. 2021 dalje. V času vložitve vloge so bili namreč zaposleni tožeče stranke še vedno na začasnem čakanju na delo. Nadalje tožeča stranka še ugovarja, da bi morala toženka o njeni vlogi odločiti v petnajstih dneh (peti odstavek 74. člena ZZUOOP), pa je izpodbijani sklep izdala šele 4. 2. 2021. Zaradi zamude ji je nastala škoda, saj bi sicer pravico nemudoma ponovno uveljavljala.

5Toženka je sodišču poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo, v odgovoru na tožbo pa prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Rok za vložitev vloge, določen v prvem odstavku 74. člena ZZUOOP, je prekluziven. Odločitev, ali bo delodajalec uveljavljal pravico do povračila nadomestila izplačanih plač, je res na njemu. Če pa se za vložitev vloge odloči, jo mora vložiti v predpisanem roku. Nadalje toženka še navaja, da je rok, v katerem mora o vlogi odločiti, instrukcijske narave, zato zaradi njegove prekoračitve ni podana bistvena kršitev določb postopka.

K I. točki izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bila kot prepozna zavržena vloga tožeče stranke za priznanje pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač za štirinajst pri tožeči stranki zaposlenih delavcev, napotenih na začasno čakanje na delo za obdobje od 23. 12. 2020 do 31. 1. 2021.

8Sodišče uvodoma pojasnjuje, da so bili z ZZUOOP določeni začasni ukrepi za omilitev in odpravo posledic epidemije virusa SARS-CoV-2 (COVID-19). Eden izmed teh ukrepov je tudi delno povračilo nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo, ki ga navedeni zakon ureja v 4. točki II. poglavja (z naslovom Začasni ukrepi na področju dela), in sicer v členih od 68 do 78. Kot določa prvi odstavek 74. člena ZZUOOP, delodajalec uveljavi pravico do povračila izplačanih nadomestil plače z vlogo, ki jo vloži v elektronski obliki pri Zavodu v osmih dneh od napotitve delavca na začasno čakanje na delo. Vlogo je v roku iz prejšnjega stavka mogoče vložiti najpozneje do 15. januarja 2021.

9Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka štirinajst pri njej zaposlenih delavcev napotila na čakanje na delo za obdobje od 23. 12. 2020 do 31. 1. 2021 ter da je vlogo, s katero je uveljavljala pravico do povračila nadomestil plač za navedeno obdobje, vložila 12. 1. 2021, kar je po izteku roka osmih dni od napotitve delavcev na začasno čakanje na delo. Ključno sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali ima rok iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP naravo materialnega prekluzivnega roka in njegova zamuda posledično povzroči izgubo uveljavljane pravice ali pa, nasprotno, da zamuda roka ne povzroči prenehanja pravice, pač pa nastopi zgolj posledica, da se pravica stranki prizna za naprej oziroma od določenega dne dalje, kot to zatrjuje tožeča stranka.

10Po presoji sodišča je toženka pravilno zaključila, da je rok, ki je predpisan v prvem odstavku 74. člena ZZUOOP, materialni prekluzivni rok in da ima njegova zamuda za posledico izgubo uveljavljane pravice do povračila nadomestila plač.¹

11Materialni roki so roki, ki veljajo za uveljavitev materialnih pravic oziroma za naložitev posameznih obveznosti. Materialni rok je lahko prekluziven (pravica preneha oziroma ugasne s pretekom roka, ki je eden od pogojev za uveljavljanje pravice) ali zastaralen (ki se upošteva le na ugovor, ne pa po uradni dolžnosti).²

12Rok iz prvega odstavka 74. člena ZZUOOP je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do povračila nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo in je torej materialni rok. Ker zakon ne določa, da bi se ta rok upošteval le na ugovor, gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim pretekom preneha pravica uveljavljati povračilo nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo. Ker ugasne pravica sama, se zamude materialnega prekluzivnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude.³

13Po presoji sodišča je zato zmotno stališče tožeče stranke, da je njena vloga pravočasna v delu, ki se nanaša na obdobje od 4. 1. 2021 dalje, to je na obdobje, ki bi pričelo teči osem dni pred vložitvijo vloge. Ker tožeča stranka vloge ni vložila v roku osmih dni od napotitve delavcev na čakanje na delo, kot je to določal prvi odstavek 74. člena ZZUOOP, je njena pravica do delnega povračila nadomestil plač ugasnila. To velja za celotno obdobje, za katerega je tožeča stranka uveljavljala navedeno pravico, ne le za del obdobja pred vložitvijo vloge, saj z zamudo prekluzivnega roka pravica ugasne v celoti in ne zgolj njen del (medtem ko pri zastaralnih rokih ni izključeno, da pravovarstveni zahtevek ugasne le delno in je stranka deležna varstva zgolj tistega dela pravice, ki ni obsežen z zastaranjem). Drži sicer, kot zatrjuje tožeča stranka, da ima delodajalec možnost uveljavljati povračilo nadomestila plač zgolj v posameznem delu, saj je to v njegovi prosti dispoziciji, vendar pa tudi v takem primeru velja, da mora povračilo nadomestila uveljavljati pravočasno, torej v zakonsko določenem roku osmih dni od napotitve delavca na čakanje na delo doma.

14V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi morala toženka o vlogi tožeče stranke odločiti v petnajstih dneh od vložitve vloge, je treba pojasniti, da gre pri roku, ki ga določa peti odstavek 74. člena ZZUOOP, za rok, ki je po svoji pravni naravi instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov na nadaljnji potek postopka oziroma na odločitev v postopku ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Če organ ne odloči v predpisanem roku, ima stranka možnost, da odločitev izposluje z za to predvidenimi pravnimi sredstvi, to je pritožbo oziroma tožbo zaradi molka organa (glej 28. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), pri čemer tožeča stranka v konkretnem primeru niti ne zatrjuje, da bi slednje pravno sredstvo uporabila. Zgolj zaradi prekoračitve instrukcijskega roka za odločitev pa ta ni nepravilna oziroma nezakonita. Tožeča stranka je namreč predmetno vlogo, kot je bilo obrazloženo, vložila prepozno, zato je bila vloga z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavržena. Navedbe tožeče stranke, da ji je bila, ker toženka ni odločila v predpisanem roku, povzročena škoda, po navedenem na odločitev o tožbi zoper izpodbijani sklep ne morejo vplivati.

15Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pravilen pa je bil tudi postopek izdaje sklepa, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, glede uporabe relevantne pravne podlage pa se je, kot rečeno, že oblikovala sodna praksa⁴. Razprava glede dejanske in pravne podlage odločitve v okviru glavne obravnave zato v konkretnem primeru ni bila potrebna.

K II. točki izreka:

17Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Takšno stališče je Upravno sodišče RS že zavzelo v sodbah, izdanih v primerljivih zadevah, št. I U 828/2021-9 z dne 4. 10. 2021 in št. III U 142/2021-12 z dne 22. 11. 2021.
² Kerševan, Erik, Androjna, Vilko, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, str. 196.
³ Prim. sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. II U 2/2014 z dne 2. 7. 2014.
⁴ Glej opombo 1.