173. člen ZNP-1

Ker je bil prvi nasprotni udeleženec kot tretji solastnik tisti, ki je v upravnem postopku uveljavljal odstop od katastrske meje (in iz tega razloga tudi začel sodni postopek), je predlagatelj tudi v razmerju do njiju upravičeno uveljavljal svoj interes za sodno ureditev meje. V obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale odstop od splošnega pravila o razporeditvi stroškovnega bremena, določenega v 173. členu ZNP-1.

Naravi nepravdnega postopka postopka oziroma ureditvi medsebojnih razmerij udeležencev so prirejena tudi posebna pravila o plačilu stroškov postopka. V skladu s 40. členom ZNP-1 vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Glede postopka za ureditev meje ZNP-1 v 173. členu vsebuje izrecno določbo o delitvi skupnih stroškov, in sicer da te krijejo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, sodišče pa lahko o stroških postopka odloči tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

Sodišče prve stopnje je predmetno pravilo ustrezno uporabilo. Da bi razdelitev stroškov ne bila v sorazmerju z dolžino meja ali da bi pri določanju posameznih delov meje nastali nesorazmerni stroški, pritožba ne zatrjuje. Okoliščine, zaradi katerih sodišče o stroških lahko odloči drugače (krivda katerega od udeležencev, drugi tehtni razlogi), pa v konkretnem niso niso narekovale uporabe drugačnega kriterija. Tudi če je končno določena meja v sodnem postopku blizu katastrski meji (oz. z minimalnimi odstopanji od le-te), ta ni bila urejena, kar pomeni, da jo je bilo treba urediti in da je bil postopek (tudi) v interesu pritožnice, saj je v interesu vsakega lastnika, da je katastrska meja njegovih parcel formalno dokončno urejena.

Enega dela spornega mejnega prostora ne uporablja nihče od udeležencev. Ker na tem delu nihče ni izkazal močnejše pravice niti zadnje mirne posesti, je sodišče mejo utemeljeno določilo na podlagi kriterija pravične ocene.

V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Navedeni sklep je v obravnavanem primeru vsebovan v končnem sklepu na redni številki 46 spisa. Sklep o stroških, izdan na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP, je mogoče šteti za vmesni sklep o stroških. Po njegovi pravnomočnosti so udeleženci postopka in sodišče nanj vezani. Ugovorov materialnopravne narave (v obravnavanem primeru o uporabi krivdnega načela za plačilo skupnih stroškov postopka sodne določitve meje) nimajo več in jih tudi sodišče ne more več obravnavati.

Za postopek ureditve meje velja specialno pravilo, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja.

Navedbe predlagateljice v odgovoru na pritožbo, da je pritožba prvega nasprotnega udeleženca nedopustna in prepozna, so pravilne v toliko, da takšne pritožbe ne bi mogel vložiti zoper sklenjeno sodno poravnavo, ki ima učinke pravnomočne sodbe in je zato zoper njo mogoče le izredno pravno sredstvo razveljavitve sodne poravnave. A prvi nasprotni udeleženec pritožbe ni vložil zoper sklenjeno sodno poravnavo, ampak zoper sklep o odmeri izvedenskih stroškov, kar ni bilo predmet sklenjene poravnave. Drugi nasprotni udeleženec je v postopku moral sodelovati, saj to terjajo pravila, ki urejajo nepravdni postopek oziroma postopek za ureditev meje. Meja pa se je dejansko urejala med predlagateljico in prvim nasprotnim udeležencem, zato sodišče drugemu nasprotnemu udeležencu stroškov pravilno ni naložilo.