VSLJ Sklep III Cp 1964/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsak udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da skupni stroški znašajo 1.604,74 EUR in jih nosijo udeleženci v sorazmerju z dolžino svojih meja ter da so nasprotni udeleženci dolžni povrniti predlagatelju sorazmeren del stroškov izvedenca in ogleda (prvi nasprotni udeleženec v višini 440,52 EUR, tretji in četrti nasprotni udeleženec pa vsak po 100,08 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prvi nasprotni udeleženec v pritožbi zoper navedeni sklep predlaga, naj ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Sodišče bi v skladu s 173. čl. Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) moralo upoštevati tudi ravnanja strank v postopku in njihovo odgovornost za nastanek nepotrebnih stroškov. Če bi obveljal njegov umik predloga (kot prvotnega predlagatelja), bi obveljala katastrska meja in stroški izvedenca ne bi nastali. Novi predlagatelj se je po prevzemu postopka strinjal s katastrsko mejo. Strošek z izvedencem zato ni bil potreben. Poleg tega predlagatelj očitno zlorablja sodne postopke in išče vedno nove spore. Četudi je meja določena s sodno odločbo, je ne upošteva. To potrjuje, da so stroški nastali po njegovi krivdi.

Tretji in četrti nasprotni udeleženec izpodbijata sklep v celoti. Menita, da je v interesu strank, da se meja uredi v upravnem postopku in ne v veliko dražjem in daljšem sodnem postopku, še zlasti, ko udeleženci soglašajo z ureditvijo meje po katastru. V primerih, ko spor z vztrajnim in neupravičenim odpiranjem vprašanj, ki so že urejena, očitno povzroči ena stranka, ni vzgojno, da se stroški porazdelijo. Tako ravnanje po nepotrebnem obremenjuje sodišča in podaljšuje sodne postopke.

Urejanje mej pri večjih zemljiščih je tudi velik ekonomski zalogaj, nesorazmeren z vrednostjo teh zemljišč. Kmetija v lasti pritožnikov meji na več kot 30 različnih fizičnih oseb in na 25 zemljišč. Če bi morali ob vsaki spremembi zakonsko predpisane natančnosti na novo urejati celo mejo, bi bil to izjemen finančni vložek, ki bi nesorazmerno prizadel lastnik teh zemljišč. Že zakonodajalec je predvidel, da se v primeru obstoja katastrske meje z relativno dobro natančnostjo in določenosti meje v predhodnih katastrskih in sodnih postopkih določi v upravnem postopku. Sodno določanje meje bi moralo biti rezervirano za zahtevne primere, kjer meje niso bile nikoli urejene ali pa so nejasne in nenatančne do mere, da katarski podatki ne zagotavljajo pravne varnosti. Če stranka v sodnem postopku ne uspe s prepričljivim dokazovanjem bistvenega odstopa od katastrske meje, bi bilo pravično, da nosi celotne stroške postopka, ki jih je povzročila z neupravičeno sprožitvijo.

Udeleženci niso odgovorili na pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje skupne stroške postopka (strošek izvedenca ogleda in sodne takse za sklep) razporedilo med udeležence v sorazmerju z dolžino meja (in solastniškimi deleži glede parcel z urejevano mejo). Odločitev je oprlo na 173. čl. ZNP-1, po katerem skupne stroške postopka krijejo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, sodišče pa lahko odloči tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. Zavzelo je stališče, da sporna meja doslej ni bila urejena in da je dokončna ureditev meje v interesu vseh udeležencev, okoliščine, ki so jih uveljavljali nasprotni udeleženci, pa ne utemeljujejo drugačne odločitve. Pritožbeni očitki o zmotnosti tega stališča niso utemeljeni.

Nesporne v pritožbenem postopku so (implicitne) ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da je bila s sodno poravnavo, sklenjeno v tem postopku, meja urejena (1) med parcelo 632/4 v lasti predlagatelja in parcelo 1463/1 v lasti druge nasprotne udeleženke, (2) med parcelama 633/26 v lasti prvega nasprotnega udeleženca in parcelo 632/4 v lasti predlagatelja ter (3) med parcelo 638/2 v solasti prvega, tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca in parcelo 632/4 v lasti predlagatelja. Podatki spisa potrjujejo navedbe pritožnikov, - da je pred začetkom tega postopka tekel upravni postopek, - da se prvi nasprotni udeleženec ni strinjal s katastrsko mejo in je vložil predlog za sodno ureditev meje, - da se je zaradi nezaložitve predujma štelo, da je predlog umaknil, - da je postopek prevzel sedanji predlagatelj, ki se je strinjal s katastrsko mejo, - da predlagatelj ne v upravnem ne v sodnem postopku ni navedel okoliščin, ki bi utemeljevale odmik od katastrske meje, - da je bila meja urejena po podatkih katastra.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče prvega nasprotnega udeleženca, da so stroški sodnega postopka nastali po nepotrebnem in naj jih zato trpi predlagatelj. Sodni postopek je začel pritožnik, ki je zatrjeval odmik od katastrske meje (pokazane v upravnem postopku). Izkazan je torej spor o poteku meje. Tako v upravnem kot v sodnem postopku določena meja se sicer šteje za urejeno mejo, a s sodno odločbo pridobi še kvaliteto pravnomočne sodne odločbe. Vztrajanja pri dokončanju sodnega postopka, četudi sam ni zatrjeval odstopa od katastrske meje, tako ni šteti za predlagateljevo kaprico, ampak kot uveljavitev svojega pravno varovanega interesa za trdnejšo ureditev spornega razmerja.

Položaj tretjega in četrtega nasprotnega udeleženca v obravnavanem razmerju se od položaja prvega nasprotnega udeleženca razlikuje v tem, da ni izkazano njuno nasprotovanje katastrski meji ne v upravnem ne v sodnem postopku. S tega vidika so njune pritožbene navedbe prepričljivejše od navedb prvega nasprotnega udeleženca. Kjer so katastrski podatki dovolj zanesljivi, naj se meja (z manjšimi stroški) uredi v upravnem postopku. Vendar pa je treba vzeti v ozir tudi dejstvo, da sta skupaj s prvim nasprotnim udeležencem solastnika ene od parcel, katere meja je urejena v sodnem postopku. Ker je bil prvi nasprotni udeleženec kot tretji solastnik tisti, ki je v upravnem postopku uveljavljal odstop od katastrske meje (in iz tega razloga tudi začel sodni postopek), je predlagatelj tudi v razmerju do njiju upravičeno uveljavljal svoj interes za sodno ureditev meje.

Pravilno je po navedenem stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale odstop od splošnega pravila o razporeditvi stroškovnega bremena, določenega v 173. čl. ZNP-1.

Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotnih udeležencev zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (3. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 40. čl. ZNP-1.